Nedelja, 27. 4. 2025, 6.26
4 ure, 49 minut
Franci Kek: V digitalni svet naložen skupaj s prtljago
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,05
Izhajam še iz časov, ko so bile tehnološki presežek tekoče stopnice v ljubljanski Nami. Vsaj zame. Ko sva se z mamo z avtobusom odpeljala v Ljubljano obiskat sorodnike, sva šla vedno pogledat to čudo, ki ga v Novem mestu nismo imeli. Najprej na stranišče na avtobusni postaji, "da ne bom kasneje po nepotrebnem sitnaril po Ljubljani", in potem se je šel sinko peljat s stopnicami – "pa pazi, kako stopaš z njih, da ti ne bo noge notri potegnilo".
Kolo vsesplošne digitalizacije je zadnja leta dobilo silovit pospešek. Po tistih stopnicah si vedno prišel v naslednje nadstropje, medtem ko nisem prepričan, da bi danes s svojim bornim znanjem angleščine in odporom do razumevanja modernih, tehnološko naprednih naprav, ki nas spremljajo pri birokratsko-varnostnih procedurah, zmogel sam priti z letalom na drugo celino. Nekaj je tudi na tem, da so moje stare fotografije in aktualna podoba že kar v razkoraku.
No, ampak če se žena odloči, da gremo nekam na potovanje, pač gremo. Sam resda ne gojim kakšnih želja do takšnih kaskaderskih akcij, ampak ko smo enkrat tam, začne moje pritoževanje popuščati. Najbolj neugoden sem v času priprav – "pa zakaj moramo sploh kam hod't … a veš, koliko to stane … sama uredi, če že moramo iti … ne, takrat ne morem …"
Dodaten razlog, da se kam odpravimo, je tudi to, da imamo po svetu prijatelje. Ukvarjamo se namreč s turističnimi namestitvami in z marsikom se spoprijateljimo. Najbolj s Stanleyem iz Hongkonga, pa tudi Wilsonom iz iste, vse manj samostojne entitete. Stanley je bil doslej že osemkrat v Sloveniji, mi pa smo se pred kratkim odpravili do Malezije, kjer ima naš prijatelj stanovanje, in do Hongkonga, kjer prebiva in kjer je doma tudi Wilson.
"Lahko kako pomagam? "Da, domov bi šel.
Skrajno nenavdušenega nad prihajajočimi tremi tedni sta me žena in hčerka skupaj s prtljago naložili v taksi do Brnika. Ko smo že pri prtljagi – "vzemimo še to za vsak slučaj … pa ne moreš biti samo v dveh majicah ves čas …" V resnici sem hotel vzeti tri.
Potem sta si žena in hčerka pred letom po končani proceduri "s ta veliko prtljago pa ta malo prtljago pa kartami pa prstnim odtisom pa očesnim pogledom pa pas stran pa sezut pa …" krajšali čas v "duty freeju", jaz pa sem tam blizu z brezciljnim pogledom stoično zrl v daljavo. Opazila me je prodajalka in pristopila: "Lahko kako pomagam?" Po nekaj sekundah tišine sem odgovoril: "Da, domov bi šel." Njen odziv je nekako zastal, obvisel v zraku, potem pa se je počasi vzvratno oddaljila od mene.
Veselilo me je le to, da se na Brniku lahko še vedno pogovarjam v slovenščini, zato sem pristopil do pulta in naročil kavo. Gostje pred mano so si pijačo odnašali do bližnjih mizic, jaz pa sem obstal pri točilnem pultu, ki mi tudi sicer ni tuj. Vsaj nekaj domačega sem začutil. In potem me natakar nekaj vpraša, zdelo se mi je nekako manj prijazno. Itak se mi zdijo manj prijazni vsi, ki me ne obgovorijo z "o, Franci, a je skrita kamera kje v bližini?" … Kje smo že ostali? Aha, natakar me je vprašal: "Kaj pa čakate?" "Avion," sem odvrnil in se nalašč nisem premaknil.
"Jesjestenkjutenkju"
Let do Instanbula sem še nekako preživel, ker ni bil prav dolg. Tam pa smo se presedli na letalo za Kuala Lumpur. Še dobro, da mi je žena povedala, da nas prtljaga čaka na končni postaji, sicer bi jo še danes iskal po celem Instanbulu. In potem je spet sledilo tisto, česar res ne maram – "čeking, buking, luking, loging …". Še pred pultom za prijavljanje je naprava z napisom "self check-in", kjer potniki z nagubanim čelom, nekateri hitreje, drugi bolj počasi, nekaj pritiskajo po zaslonu. Na srečo sta se procedure lotili žena in hčerka, tako da meni ni bilo treba pristopati do te hudičeve skrinje z zaslonom na vrhu.
In potem je sledil naslednji korak, ko smo prišli do pulta z živo osebo. Malo je že začel trpeti moj moški ponos in da ne bi le capljajoče sledil mojima, sem sam v nekakšni angleščini nagovoril uslužbenko, ali bi se dalo dobiti karte tam, kjer je malo več prostora pred nogami. In še na prste sem stopil, da je videla, da bi lahko bila stiska zaradi moje višine res velika. Odgovorila mi je nekaj, po čemer sem sklepal, da prošnji ne more ustreči. No, potem nas dajte pa vsaj skupaj sedeti. Prikimala je, jaz pa sem odvrnil "jesjestenkjutenkju" in ponosno porinil ženi karte v roke. In res smo dobili skupaj sedeže, ampak ne drug poleg drugega, pač pa drug za drugim. In to na sredini med drugimi, ne ob oknu, ne ob prehodu! Pred nami pa deseturni let.
V glavo sem si želel priklatiti različne zanimive zgodbice, da ne bi mislil na svoja kolena, v katera se zarezuje okvir sedeža pred mano. Na primer tista je zanimiva, ki jo je pripovedoval sarajevski prijatelj, znameniti predstavnik novega primitivizma in član Top liste nadrealista Elvis J. Kurtović: "Nekoč sva se s takratno ženo Pamelo Anderson - Kurtović peljala z avionom in ko se je ta dvignil na deset tisoč metrov, so ji počile prsi. Jaz pa sem jo tolažil: Res si prava seks bomba."
"Joj, ni to, kar mislite"
In potem se vozimo, vozimo, vozimo …. In če to traja več ur, v nekem trenutku začutiš, da bi šel na stranišče, pa tudi vstati je treba, da ne dobiš tistih trombocitov, al' kaj že, v noge. Žal je ura že nočne narave in večina potnikov spi. Tudi osebe ob meni. Na strani proti oknu gospod, ampak v tisto smer itak ne bi šel. Na drugi stran pa dekle dobrih štiridesetih z nagnjeno glavo in zaprtimi usti, tako da slina ne odteka in je videti prav lepo. Res je ne bi rad budil. In se spravim k pustolovščini, da bi se nekako splazil prek nje. Moje gibanje je bilo videti kot počasen posnetek karate udarca z nogo. Obrnjen proti njej premikam svojo nogo na njeno drugo stran. Uspe mi in že stojim z najpomembnejši delom telesa, kot svoje telo dojema vsak moški, okobal pred njenim obrazom, lahko rečem deset centimetrov od nosu. V tem trenutku ona najprej počasi odpre eno oko, potem naenkrat na široko oba in še usta. Potniška kabina zatemnjena, potniki spijo, jaz pa nad njo. Takoj sem vedel, da njeno odpiranje ust ni bilo povezano s kakšnim "lepim" namenom … "Joj, ni to, kar mislite," se poskušam izvleči …
Po vrnitvi na sedež sem se po tem ekscesu sčasoma le umiril in skoraj zaspal. In tako med tem dremežem, kako naj napišem, ko človeka malo napenja in ker nisi buden, niti ne veš, da bi bilo dobro zadržati … ampak ker ne spiš popolnoma, ga pač spustiš. Ker če spiš, ne vem, ali ga lahko tudi spustiš. No in sem ga. In potem jaz počasi odprem eno oko in vidim, kako soseda odpira vse ventilatorje in jih usmerja vame. Raje sem še to oko zaprl.
