iPad v vsake roke

Hm, glede na lastno preizkušanje (sposojene) naprave, ki sem ga opisal v prejšnjem prispevku iPad in reža za kovanec, bi pomislili, da sam sebi skačem v usta – dolgo življenje in razširjenost želim napravi, ki je sam ne bom kupil? Razlaga, ki pa mora poseči nazaj: Če povzamem promocijsko geslo, s katerim je internet prišel v vsako gospodinjstvo: na njem je vse zastonj. Kar je večina uporabnikov razširila na: na računalniku je vse zastonj. Sledilo je prvo veliko presenečenje: založniške hiše so svoje vsebine postavile tja, kjer je vse zastonj. Dvomim o tem, da se je kdo ukvarjal s strategijami – če vsebine objavljajo vsi, zakaj ne bi še mi? Čez nekaj let so začele propadati in stokati – joj, joj, tega, da je vse zastonj, ne zdržimo več! Potem so poskušale dostop do vsebin zaračunavati – a pri množici ponudnikov se vedno najde kdo, ki bo imel drugačen poslovni model, kot se lepo reče, in zadeva pade. Sploh pa so založniške hiše potegnile vse mogoče slabe poteze. Dobro, nekatere so bile čisti pohlep, a uporabniki smo si jih zapomnili: ko so se pojavili CD-ji, so bili trikrat dražji od vinilnih plošč, češ dražja tehnologija (debela laž). Podobno založniki filmov: VHS, DVD, Blu-ray – vsakih nekaj let bo ljubitelj kupil svoj arhiv le zato, ker se je oblika nosilca zamenjala? In vsakič nekajkrat dražje? Potem lokalizacija pravic – to knjigo lahko kupite v Ameriki, ne morete pa je v Angliji, ta DVD je regija ena in ne regija dve, papirnata knjiga izide zdaj, elektronska verzija pa čez dva meseca itd., v neskončnost. V to zmedo so posegli šefi računalniških podjetij. Steve Jobs, Apple, je izjavil, da ga knjige ne zanimajo, ker premalo ljudi bere, se je pa z glasbenimi založniki dolgo pogajal za e-prodajo skladb. Jeff Bezos, Amazon, je dokazal, da tudi knjige niso slab posel in z elektronskim bralnikom Kindle postavil krepko piko na i. Tako krepko, da tudi Jobs pri iPadu ne pozabi omeniti, kako čudovita bralna naprava je to. Ne smemo pozabiti Googla, ki je na lastne stroške digitaliziral svetovno knjižno zakladnico, lotil se je tudi časopisnih arhivov, hkrati pa razvija platformo, neodvisno od naprave. In čemu služijo vsi ti Kindli, iPadi, iPhoni, Androidi po vsebinah? Gre za naprave, ki se delajo, da niso računalniki. Kajti na računalniku je vse zastonj – na teh napravah pa ne. Če so uporabniki navajeni zastonj vsebin na domačem zaslonu, so jih na teh napravah spočetka navadili, da jih morajo plačati. Kar tudi počno. In tako je vedno več ljudi, ki novice istega časopisa berejo med službenim časom na računalniku in niti ne opazijo, da jih dobijo zastonj; v prostem času pa jih berejo na ploščati napravi in se jim zdi čisto samoumevno, da zanje plačajo. Ne gre torej za spremembo v tehnologiji, marveč le v glavah. In zato zelo navijam za iPad in podobne ploščice. Ker sem avtor in upam, da bo kaj od tega novega kroga plačevanja kapnilo tudi meni.