Torek, 28. 6. 2016, 9.51
7 let, 2 meseca
Komentar
Islandski čudež – zgodba, večja od nogometa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,45
1
Včerajšnja zmaga reprezentance Islandije nad Anglijo v osmini finala evropskega prvenstva ni le nogometna zgodba.
Veselje!
Kdor želi razumeti, kaj 320 tisoč prebivalcem vulkanskega otoka med Evropo in Grenlandijo pomeni zmaga nad Angleži, ne sme pozabiti, kaj se je dogajalo pred osmimi leti.
Največja senzacija, kar jo je spisal nogomet?
Najlepša zgodba letošnjega Eura
Osupljiva dežela Vikingov skozi vetrobransko steklo #foto
Islandija, ena od prvih žrtev krize
Ko je jeseni 2008 izbruhnila svetovna finančna kriza, je bila Islandija ena njenih prvih žrtev. Razvojni model države, ki se je v začetku stoletja odločila, da se bo iz izvoznice rib in aluminija spremenila v eno od svetovnih finančnih središč, se je sesul v vulkanski pepel. Sesutje vrednostnih papirjev na Wall Streetu je na suhem pustilo tri največje islandske banke, ki so po privatizaciji v začetku stoletja končale v rokah prve generacije tamkajšnjih tajkunov. Akumulirana vrednost dolgov teh bank je za več kot desetkrat presegala BDP otoške države.
Pomemben del teh obveznosti so imele banke v Veliki Britaniji. Tamkajšnji vlagatelji so imeli islandske banke radi zaradi visokih obresti in mamljivih finančnih produktov. Samo ena od treh bank, pozneje propadla Landsbanki, je v svoji podružnici Icesave zbrala za skoraj sedem milijard evrov denarja.
Ko je jeseni 2008 izbruhnila svetovna finančna kriza, je bila Islandija ena njenih prvih žrtev.
Že v tem delu zgodbe ne gre brez nogometa in vedno kompleksnih britansko-islandskih odnosov. Nova kasta islandskih tajkunov je bila obsedena z Londonom in njegovim bliščem. Na vsak način je želela postati del tamkajšnje elite. Tudi zato se je tedanji lastnik Landsbanki, nekoč drugi najbogatejši Islandec, na vrhuncu svoje moči odločil za nakup londonskega nogometnega kluba West Ham.
A sledil je stečaj banke
Izbruhnilo je vprašanje, ali mora za vloge britanskih varčevalcev jamčiti Islandija kot država, in posledično tudi diplomatski spor. Vedelo se je, da Islandija tega denarja nima. Na kocki je bilo vse – celo usoda države, ki zaradi pomanjkanja deviznih rezerv ne bi mogla več kupovati hrane in zdravil.
Tedanji britanski premier Gordon Brown, ki je žezlo države nasledil od Tonyja Blaira, je bil – predvsem zaradi notranjepolitičnih potreb – neusmiljen: od Islandije je zahteval poplačilo vseh obveznosti skupaj z obrestmi. Pri tem ni izbiral oblik pritiska. Zamrznil je islandsko premoženje v Veliki Britaniji in se pri tem skliceval na protiteroristično zakonodajo. Britanska vojska je prenehala varovati zračni prostor članice Nata, ki nima lastne vojske.
Islandci so se – kot tolikokrat v zgodovini – uprli.
Islandci so se – kot tolikokrat v zgodovini – uprli. Najprej s spletno peticijo, ki jo je podprla četrtina prebivalcev, nato še z referendumom, na katerem so prepričljivo zavrnili britanski ultimat. V državo, ki so jo pretresali ekonomsko sesutje, protesti, politične turbulence in obračun s ključnimi akterji predkriznega obdobja, se je naselil občutek krivice in sovraštvo do Velike Britanije.
Iste Velike Britanije, s katero se je že v drugi polovici 20. stoletja zapletla v več t. i. ribiških vojn in celo v kratkotrajni ozemeljski spor za eno od nenaseljenih čeri v Atlantskem oceanu.
V včerajšnji tekmi je bilo tudi precej drugačne simbolike
Ob izbruhu islandske krize se je država spet začela spogledovati s pridružitvijo EU, ki se ji je – podobno kot Norveška – do tedaj izogibala zaradi ribiških kvot. Ironija je v tem, da so še leta 2008 na Islandiji, katere valuta se je sesula, evro dojemali kot potencialni branik stabilnosti države.
Okoliščine so se kmalu spremenile. Islandija se je že pred leti odločila, da v EU ne gre, in šla po poti lastne katarze. Kljub delni restavraciji politične opcije, ki je državo pripeljala v finančno krizo, se ji je v slabem desetletju uspelo "očistiti". Zazrla se je sama vase in se odločila, da bo nadaljevala po stari, že več stoletij preverjeni poti.
Islandija se je že pred leti odločila, da v EU ne gre, in šla po poti lastne katarze.
In – kar je seveda ključnega pomena za včerajšnjo zmago – v tem času v državi, ki jo v večji meri prekriva led, večino leta pa trese polarni mraz, zgradila tudi več pokritih nogometnih igrišč, na katerih je zrasla zdajšnja generacija reprezentantov. Danes Islandija ni več evropski nogometni palček z enim mednarodno znanim igralcem – Eidurjem Gudjonssenom, ki je nekdaj igral tudi v Barceloni.
Islandci so končno osvojili London ...
... s svojimi nogometaši, ki igrajo v premier ligi.
Velika Britanija je šla po drugačni poti. Brexit se zdi le kot končna točka zgrešenega razvojnega modela, ki ga je ubrala po naftnih šokih in krizi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Če se je država s 320 tisoč prebivalci Uniji še enkrat več dostojanstveno zahvalila za vabilo, se je Velika Britanija – natančneje Anglija – za izstop odločila po seriji zgrešenih notranjepolitičnih preigravanj, in to v času, ko je EU tudi sama na prelomnici. Njen mednarodni ugled je na najnižji točki v tem stoletju. Državi, ki je še do leta 1960 obvladovala "polovico sveta", zdaj grozi celo razpad.
V včerajšnji tekmi je bilo tudi precej simbolike.
Leta 2013 je mednarodno arbitražno sodišče pri trgovinski organizaciji EFTA v sporu v zadevi Icesave dalo prav Islandiji. Toda pravo zadoščenje je sledilo včeraj. Anglija je doživela najbolj sramoten poraz v svoji nogometni zgodovini. Ob dejstvu, da se je v angleški nogometni zgodovini nabralo že precejšnje število travmatičnih in epskih porazov, gre res za velik dosežek.
In za zgodbo, ki je večja celo od nogometa.
1