Izboljšava slovenskih internetnih medijev

Naj naštejem štiri izhodišča. Prvi dve sta splošno človeški, drugi dve pa naši, slovenski. 1. Čustveno se odzovemo že ob naslovu. Zato seveda vsi mediji poskušajo najti čim bolj udarne naslove. Znan je francoski primer iz šestdesetih: "Brigitte Bardot odšla v samostan." 2. Preostalo besedilo preletimo povprek, po stavek ali njegov delček iz vsakega odstavka. Kar pomeni, da iščemo potrditev čustvenega odziva iz točke 1. V primeru Brigitte Bardot se je tako izkazalo, da je šla obiskat neko sorodnico. Kar so izvedeli le tisti redki, ki so članek poglobljeno prebrali.

Zdaj pa še slovenski posebnosti:

3. Po raziskavi Razvojnega programa Združenih narodov (UNDP) smo Slovenci po zmožnosti razumevanja besedila (funkcionalni nepismenosti) na zadnjem mestu z 42,2 odstotka; torej skoraj 60 odstotkov prebivalstva sicer pozna črke in jih bere, a pomena ne dojame − nekaj, kar naši mediji niso ravno poudarjali, ko so bili objavljeni rezultati. Mogoče niso razumeli poročila?

4. V knjigi Janeka Muska Psihološki portret Slovencev lahko preberete izsledke psihometričnih raziskav, v katerih so primerjali narode. Slovenci po agresivnosti izstopamo v primerjavi z Angleži, v primerjavi z narodi nekdanje Jugoslavije, pa tudi v primerjalni študiji šestih držav. Skratka, s komerkoli nas primerjajo, vedno izstopamo po agresivnosti.

Kakšna je torej videti demokratična izmenjava mnenj na slovenskem delu spleta, če upoštevamo gornja izhodišča (posamezne postavke bom navajal v oklepajih): preberemo naslov (1), preletimo par stavkov (2), prebranega itak ne dojamemo (3), kar pa nas ne moti, da ne bi začeli divjati, zmerjati in psovati (4). Skratka, naslove beremo zato, da lahko nergamo.

Kar nas privede do predloga za optimizacijo slovenskih medijev, ki se močno naslanja na naše osnovnošolske izkušnje. Še pomnite, ko se je učiteljica postavila pred razred in rekla: "Dragi otroci, danes pišemo spis z naslovom Kaj sem počel na počitnicah?" No, tako bi veljalo posodobiti vse slovenske internetne medije: objavljali bi samo naslove in pozvali bralce: "Drage bralke in bralci, danes pa divjajte na temo …" Tropičju bi sledile vse običajne teme: partizani in belogardisti, Hrvati in sporazum ali blokada, rdeči in črni … Kar bi od novinarjev vsak dan zahtevalo le nov naslov in bi jih odrešilo napornega pisanja. Bralci bi počasi izoblikovali univerzalne kletvice, ki bi jih lahko s funkcijo kopiraj in prilepi dodajali kateremukoli članku.

Torej bi se v naslednjem koraku oboji lahko avtomatizirali: novinarji bi pognali program, ta bi iz zelo omejenega nabora besed naključno generiral naslove, ki vedno razdražijo slovenske bralce, bralci pa programe, ki bi samodejno psovali vsak nov prispevek.

Medtem pa bi se resnični ljudje na obeh straneh posvetili nečemu bolj konkretnemu, kar jih očitno že dolgo mika, recimo državljanski vojni.