Petek, 15. 11. 2024, 22.09
1 teden
Janez Šušteršič: Kdaj je pravi čas za znižanje davkov? Takoj!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,27
Vrabčki že čivkajo, da je davčna, predvsem pa prispevčna obremenitev dela pri nas previsoka. Tudi vrabci in jastrebi iz Golobove jate to včasih priznajo in obljubijo, da bodo obremenitev dela znižali. Nato sledijo izgovori, zakaj se tega še ne da narediti. Najnovejša domislica te vrste pravi, da je treba najprej uvesti davek na nepremičnine in morda tudi drugo premoženje, potem pa bomo lahko razbremenili delo.
Ni ga bagerja na tem svetu, ki bi vam lahko naenkrat zmetal v oči toliko peska, kot vam ga zmečejo takšne izjave. Medtem ko obljubljajo razbremenitev in iščejo izgovore, zakaj je še ni, obdavčitev dela dejansko povečujejo. Najprej so ukinili postopno poviševanje splošne dohodninske olajšave, ki ga je uzakonila prejšnja vlada. Potem so odpravili samodejno usklajevanje davčne lestvice z inflacijo in uvedli nov obvezni zdravstveni prispevek. Pravkar so že drugič povišali dohodnino normirancem, naslednje leto pa nas vse čakata še dodatna dva odstotka novih prispevkov za dolgotrajno oskrbo. Edino znižanje so povsem nesistemske olajšave za mlade in priseljene iz tujine.
Skratka, če bodo slučajno res kakšne davke znižali – česar sicer ne verjamem –, nam bodo samo vrnili del tistega, kar so nam zadnja leta dodatno pobrali.
Pravi razlog, zakaj davkov nočejo znižati
Pravi razlog, zakaj država noče znižati davkov, je, da enostavno ne zna več preživeti brez vedno novega denarja. Še leta 2018 so bili celotni izdatki države – proračuna, občin ter zdravstvenega in pokojninskega sklada – približno 20 milijard evrov. Lani so bili že skoraj 30 milijard, letos bodo verjetno še nekoliko več. V samo petih letih so se torej povečali za polovico.
Je to normalno? Res je, v tem času smo imeli covid-19, poplave in energetsko krizo, ki so zahtevali drage ukrepe države. Vendar pa so se v tem istem obdobju v EU kot celoti izdatki države povečali zgolj za tretjino, v nekaterih državah (Švedski, Finski, Danski in Franciji) celo za manj kot četrtino. Pa tudi pri nas, med zadnjo gospodarsko krizo med letoma 2008 in 2013, izdatki države niso naraščali niti približno tako hitro kot v zadnjih letih.
Kako ustaviti naraščanje izdatkov?
Ironično je, da je osnovni recept povedal kar sedanji finančni minister, ko se je kot kandidat predstavljal poslancem. Kot je dejal, je treba sistematično in celovito spremljati učinke, finančno učinkovitost in prispevek k razvojnim ciljem posameznih javnih izdatkov oziroma programov. Na tej podlagi lahko potem na eni strani znižujemo manj pomembno in neučinkovito porabo ter tako najdemo denar za tisto, kar je res potrebno in nujno.
To pomeni, da se načelo, ki zdaj velja za davke – da lahko ene znižamo samo, če hkrati povišamo druge –, namesto za davke uporabi za državne izdatke. Eno vrsto izdatkov lahko povišamo samo, če hkrati za enak znesek znižamo drugo vrsto izdatkov.
Podatki o rasti državne porabe kažejo, da se česa takšnega ni naredilo. Nasprotno, plače v javnem sektorju na primer pravkar povečujemo z reformo, v kateri ni nobenega poskusa, da bi za več denarja dobili tudi boljše storitve in večjo učinkovitost. Tako kot že marsikdo pred njim je očitno tudi sedanji minister pozabil, kako je razmišljal, preden je bil imenovan.
Programi krotenja izdatkov
Izkušnje držav, ki jim je uspelo korenito znižati izdatke, kažejo, da se je treba lotiti področij, kjer je poraba največja – plač in zaposlenosti v javnem sektorju, socialnih transferjev in subvencij. Če se to naredi premišljeno in pravočasno, so kratkoročni negativni učinki na gospodarstvo majhni, srednjeročni pa pozitivni. Premišljeno pomeni, da je na vseh kritičnih področjih treba naredi celovite analize učinkovitosti porabe in programe njenega omejevanja.
Na primer, funkcionalna analiza javnega sektorja bi pokazala, kje je zaposlenih preveč glede na potrebno delo, in lahko bi jih preusmerili tja, kjer je zaposlenih premalo, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju. Temeljita debirokratizacija bi znižala količino dela, ki ga morajo opraviti uradniki, in odpravila potrebo po kakšnem delovnem mestu. Socialne transferje bi lahko znižali, če bi jih zavestno preusmerili k tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo. Subvencije gospodarstvu bi morali prevetriti iz izhodišča, da prav tako, kot ne potrebujemo države, ki ne more preživeti brez visokih davkov, tudi ne potrebujemo gospodarstva oziroma podjetij, ki ne morejo preživeti brez stalnega dotoka državnega denarja.
Pri nas bi tem področjem morali dodati še temeljito povečanje učinkovitosti porabe denarja v zdravstvu. V Angliji, ki ima podoben zdravstveni sistem kot mi, so se reforme lotili s temeljito analizo delovanja njihove državne zdravstvene službe. Pri nas na kakršnokoli analizo delovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje še vedno čakamo, pa čeprav se nam že prek medijev ponujajo svetovalci, ki so uspešno pomagali kakšni drugi državi. Naš edini recept je dajati vedno več denarja za zdravstvo, o tem, da bi za isti denar ob boljšem upravljanju denarja lahko dobili za 20 ali 30 odstotkov več storitev, pa v politiki ne razmišlja nihče.
Seznamu grdih račkov državne porabe je treba seveda nujno dodati državne investicije. Da so neučinkovite, predrage in polne korupcijskih tveganj, tudi čivkajo že vrabci – sokola, ki bi znal, hotel in si upal uveljaviti racionalno načrtovanje in nadzor, pa ni od nikoder.
Organizacija države
Krotenje državnih izdatkov gre vedno z roko v roki z boljšo organizacijo države. V evropskih državah, ki veljajo za fiskalno odgovorne, se minister za finance o proračunu pogaja samo z ministri, ki jih je tudi bistveno manj kot pri nas. Ministri potem svoj proračun razporedijo med vse, ki delujejo v njihovem resorju, in vsem tudi določijo merljive cilje, ki jih morajo s tem denarjem doseči in zanje odgovarjati. To velja tudi za t. i. "neodvisne agencije". Te pri nas same določajo višino dajatev, iz katerih se financirajo, na primer omrežnino, in sploh niso prikazane v državnem proračunu.
Finančni minister Klemen Boštjančič
Pri nas delo vlade temelji na koalicijski pogodbi, ki je v bistvu neiztožljiva pogodba med nevladnimi organizacijami (strankami) brez kakršnegakoli ovrednotenja finančnih učinkov. Povsem drugačen pristop imajo na Nizozemskem in Finskem, kjer parlament ob začetku mandata sprejme štiriletni program dela vlade in z njim določi tudi najvišje zneske porabe za posamezna področja njenega delovanja. Ministri tako vedo, koliko denarja imajo na voljo, in morajo v tem okviru oblikovati svoje politike tako, da bodo dosegli najpomembnejše cilje ter zanje tudi odgovarjali – namesto da se ves čas pritožujejo, da nič ne morejo, ker jim "finance niso dale dovolj denarja".
Kdaj je torej čas za znižanje davkov?
Izkušnje kažejo, da je bila večina uspešnih znižanj izdatkov doseženih v času, ko je šlo državam pošteno za nohte in so bile porabo prisiljene znižati. Brez prisile torej ne gre. Ena taka prisila bi bil prej omenjeni štiriletni program dela vlade, s katerim bi določili, da se skupni izdatki države v naslednjih letih ne smejo povečati. To tudi pri nas ni nemogoče in se je tudi že zgodilo: med letoma 2014 in 2017 so se skupni izdatki države povišali za samo 200 milijonov evrov.
Druga takšna prisila bi bilo takojšnje znižanje davkov, ki obremenjujejo delo, predvsem pa uvedba tako imenovane razvojne kapice pri socialnih prispevkih. Takoj, ne enkrat kasneje, ko bo menda pravi čas za to. Država bi seveda dobila manj denarja, vsaj na začetku, preden bi se pokazali pozitivni ekonomski učinki take razbremenitve. A skupaj z evropskimi pravili, ki se jih zdaj spet jemlje resneje, bi to vlado prisililo, da iz logike "ene davke lahko znižamo samo, če hkrati zvišamo druge davke", preide na logiko "davke moramo znižati, torej moramo znižati tudi svojo porabo".
To je tudi edina logika, ki lahko ukroti državno porabo in prispeva h gospodarskemu razvoju države.
Siolov kolumnist dr. Janez Šušteršič je znan slovenski ekonomist in mednarodni strokovnjak za podporo ekonomskih reform in usposabljanje državnih uprav. Leta 2012 je bil finančni minister, pred tem pa tudi direktor urada za makroekonomske analize in razvoj. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo soboto v mesecu.
