Kako bo Slovenija spet našla svoj smisel?

Šestindvajset let ima. Zrela je že. Odrasla. Če bi bila Slovenija dekle, bi verjetno danes z diplomo v žepu iskala službo v javni upravi ali kakšnem podjetju.

Pisala bi prošnje. Spraševala bi znance, ali "poznajo koga, ki pozna koga". Morda bi ustanovila start-up ali šla delat v tujino: v Avstrijo, London ali Avstralijo. Medtem ko bi živela pri starših, bi sanjala o nakupu stanovanja v Ljubljani. Poslušala bi MI2 ali Modrijane – in starejše, ki bi ji ves čas dopovedovali, da "je s to mladino nekaj narobe".

Politika je ne bi pretirano zanimala. Med jugoslovanskimi vojnami je bila komaj v vrtcu. Ne ve, kaj so Depala vas, Vič-Holmec ali Udba.net. Kaj šele, kdo so Marjan Podobnik, Ciril Pucko ali Dimitrij Rupel. Odkar je polnoletna, so se v pisarni predsednika vlade zamenjali štirje ljudje. Preveč za nekoga, ki novice spremlja le občasno, ves svoj svet pa ima v telefonu. In precej manj zanimivo od zgodb nekdanjih sošolcev, ki s kriptovalutami tolčejo lepe denarje. Ali pa Te žlahtne štorije.

Melodija, ki jo godemo, je vedno enaka, zgrajena na istih mitih. Da smo živeli v državi, ki je nekoč imela vizijo in cilje, zdaj pa jih že dobro desetletje, od vstopa v EU, Nato in območje evra, nima več. In da danes pravzaprav ne vemo, kaj s to državo početi. Foto: STA ,

Vse sence osamosvojitve

Vsakega 25. junija se radi ozremo nazaj. Na pot, ki jo je država prehodila od tistih burnih osamosvojitvenih dni, na katere je pozneje padlo toliko senc. Od trgovine z orožjem do izbrisanih. Od bojev za zasluge do njihovega unovčevanja v polju politike, gospodarstva in kulturnih bojev.

Melodija, ki jo godemo, je vedno enaka, zgrajena na istih mitih. Da smo živeli v državi, ki je nekoč imela vizijo in cilje, zdaj pa jih že dobro desetletje, od vstopa v EU, Nato in območje evra, nima več. In da danes skoraj ne vemo, kaj s to državo početi.

V tej optiki je kar nekaj slepih peg. Do višav idealizira "dobre stare čase". Ob tem prezre na primer dejstvo, da je visokoleteče pojme o "zgodovinskem trenutku slovenskega naroda" po letu 1991 hitro zamenjala realnost tranzicije – te točke nič, na kateri se je začelo prerazporejanje družbenega, nekoč domnevno skupnega premoženja, ki je tako opevano "enotnost" razsulo v prah.

Kako je Ljubljana postala ena od svetovnih prestolnic 

Dobiti je eno, obdržati pa drugo

Nekoč je imela oblast cilj, danes je cilj oblast

V resnici s(m)o že v divjih devetdesetih letih storili ogromno napak. V blatu pidov, srdov, finančnih holdingov, raznih sanacij in prvih malverzacij pri privatizaciji državnih podjetij je bila postavljena geometrija razmerij, ki so v prihodnjih letih določala vse pomembne procese v družbi.

Šlo je za obdobje, v katerem so bili že zasejani nastavki za "tajkunizacijo", negativno kadrovsko selekcijo, izsiljevanje politike "od spodaj" in občutek, da je posameznikom dovoljeno vse. Skratka za vse stranpoti, ki so se po tem, ko oblast ni bila več orodje za dosego različnih "nacionalnih" ciljev, ampak je oblast po umiku Janeza Drnovška sama po sebi postala cilj, le še razbohotile do neslutenih višav. 

Kaj bi moral biti cilj Slovenije?

Druga slepa pega te optike je njen logični nesmisel. Govorjenje, da Slovenija pred sabo nima pravih ciljev, pravzaprav razkriva bistveno težavo, ki jo imamo v naši državi z dojemanjem politike. Odgovorimo si s protivprašanjem. Kaj pa bi sploh lahko bili naši cilji? So to Evropa prve hitrosti (če, kaj to sploh je?), višegrajska skupina ali prostotrgovinsko območje jugovzhodne Evrope? 70 odstotkov Piranskega zaliva in drugi tir?

Ne, pravi cilj, ki ga mora imeti pred seboj vsaka vlada, je le eden – kako čimbolj olajšati življenje dvema milijonoma duš na tej strani Alp. In na tem izpitu slovenska politika serijsko pada.

Zakaj premier Miro Cerar izgublja podporo v javnomnenjskih anketah? Foto: STA ,

Eden čaka na zdravniški poseg …

Miro Cerar in SMC v javnomnenjskih anketah ne izgubljata mest, ker bi šlo gospodarstvu slabo (tolče rekordne rezultate), ker nista "na terenu" (predsednik vlade obiskuje podjetja, vrtce in športne prireditve), ker bi se ju ljudje naveličali (še spomladi 2014 jih ni bilo v politiki) ali ker bi imeli težave s PR-podobo (v Cerarjevem kabinetu se tre svetovalcev). Ključni razlog je verjetno drugje – v "uporabniški izkušnji" bivanja v Sloveniji.

Gre za nekakšen skupek občutij in izkušenj, ki posamezniku dajo vedeti, ali sistem deluje ali ne. In podoba države skozi oči "uporabnikov" se slabša.

Vsak prebivalec te države ima svojo zgodbo. Nekdo že dve leti čaka na nujni zdravniški poseg. Spet drugi mora imeti dve službi, da si lahko plača popravilo zob ali financira študij svojega sina. Pri tem je le eden od naraščajoče množice ljudi, ki v Sloveniji vedno težje preživijo z delom, plačo ali pokojnino.

… drugi pa na dovoljenje

Podjetnik, ki bi želel zgraditi novo proizvodno halo, že peto leto čaka na dovoljenje. Njegov kolega izgublja živce, ker ga prijateljske naveze na občini in ministrstvu serijsko izločajo z javnih razpisov. Nedaleč stran od vseh pozabljeni delavec že nekaj let čaka na poplačilo plač iz stečaja, zaradi katerega je moral požreti vso dostojanstvo tega sveta in v 50. letu starosti oditi po hrano na Rdeči križ. Ista pravna država bo njegovega soseda deložirala iz hiše, ker dolguje sto evrov.

Živeti v Sloveniji pomeni čakati - na sojenje, operacije, soglasja, sanacije onesnaženih zemljišč in obnove mostov. Na odločitve, ki jih ne upa sprejemati nihče. Na boljše čase. 

Še nimate dovolj? Učitelj, ki sam – brez agencij – organizira ekskurzijo v tujino, dobi za nagrado prijavo, gostinec, ki pozabi na obešalnik v straniščni kabini, pa kazen. Čistilka, ki bo povzdignila glas proti šefu, bo dobila nogo. In stanovalci, ki so varčevali v rezervnem skladu, bodo vedno znova ugotavljali, da se človek, ki je porabil njihov denar, sprehaja na prostosti in dela nove posle, policija pa vnaprej napoveduje, da bo preiskava trajala več let.

Vsi našteti vsak dan poslušajo o "prijazni javni upravi" in Sloveniji, za "dobro katere moramo delati vsi". Medtem ko imajo polna ušesa zdravstvene reforme in zdrah okrog drugega tira, nemo spremljajo resničnostni šov v ljubljanskem UKC in se vozijo po razpokanih državnih cestah. Foto: Klemen Korenjak

Kdaj bo 26-letnica spet našla smisel?

Vsi našteti vsak dan poslušajo o "prijazni javni upravi" in Sloveniji, za "dobro katere moramo delati vsi". Medtem ko imajo polna ušesa zdravstvene reforme in zdrah okrog drugega tira, nemo spremljajo resničnostni šov v ljubljanskem UKC in se vozijo po razpokanih državnih cestah. Vedo, da bodo na volitvah izbirali med politiki, ki jih bodo prepričevali, da gre Slovenija z velikimi koraki naprej, in politiki, ki bodo "njim, drugorazrednim" obljubljali hipno, celo čudežno rešitev vseh težav. Kot vedno.

Siti vsega bodo ugasnili radio in se vpisali v stranko – neopredeljenih. 

Prav to je nauk, ki se ga morajo naučiti vladajoči. Slovenija bo na pravi poti, ko bo spoznala, da je velikih zgodb konec. Da mora namesto teh začeti reševati na tisoče majhnih zgodb. Da mora napake v sistemu izboljševati od znotraj, ne pa s posebnimi zakoni, s katerimi ga kar sama poskuša obiti.

Le tako bo 26-letnica spet našla svoj smisel. Tista iz uvoda pa službo.