Sreda,
18. 4. 2012,
14.49

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

varčevanje vlada sindikati

Sreda, 18. 4. 2012, 14.49

8 let, 10 mesecev

Ko se Janezu zgodi Borutov scenarij

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Preživeli smo stavkovno sredo, vprašanje pa je, ali val nezadovoljstva zaradi napovedanih občutnih rezov v socialne pravice pomeni že začetek konca aktualne Janševe vlade

Se vam morda spet zdi, da se zgodovina ponavlja? Saj še pomnite lansko junijsko supereferendumsko nedeljo, s katero so odločni kritiki nujno potrebne pokojninske reforme in takratne vlade (tudi ali zlasti zdajšnja največja vladna koalicijska stranka SDS – referendumi so bili konec koncev izrekanje o takratni vladi in njeni usodi) dokončno zapečatili usodo Pahorjeve vlade. Vse drugo je bila logična "rezultanta" tedanjega aktualnega političnega dogajanja. Večmesečno umiranje na obroke Pahorjeve ministrske ekipe s prvim ministrom na čelu, ki se je kar zmanjševala in zmanjševala, nižanje bonitetnih ocen, Slovenija pa je kar padala in še pada, zdaj je menda že na pragu Grčije. Kaj res? Tako nas v zadnjih tednih na ves glas prepričujejo neoliberalni snovalci vladnega varčevalnega programa. Če varčevalni paket, ki bo precej globoko zarezal v socialne pravice nas vseh in nikakor ne le šolnikov, ne bo dobil podpore, potem bomo dokončno potonili, nam napovedujejo Janševi strategi … Mi?

Jasno je, da moramo varčevati, da tudi vlada kot dober gospodar išče različne rezerve. Hvala bogu! Takoj tudi podpišem, da si nekateri v prejšnji vladi nikakor niso znali povsem razjasniti vse resnosti slovenskega gospodarskega trenutka in da je bila marsikatera Pahorjeva poteza brca v temo! Ne verjamem pa, da se v deželici kdo –tudi Branimir Štrukelj – ne zaveda aktualnih razmer in zato nujnosti varčevanja ter "klestenja" vseh vrst nepotrebnih, pa konec koncev tudi potrebnih, stroškov. Treba je napraskati, kar se še da! Verjamem, da vsak posameznik v deželici že mesece, če ne kar zadnja tri, štiri leta pridno varčuje, ker mu preprosto kaj drugega niti ne preostane. Zdaj sploh ni vprašanje, ali bomo varčevali ali ne, ampak kdo se bo moral najbolj žrtvovati na varčevalnem oltarju.

V dneh pred stavko v javnem sektorju nisem skoraj nič slišal, kako bodo varčevali tisti bogatejši (pa tudi ne o varčevanju razbohotene birokracije v 212 slovenskih občinah), da ne rečem celo najbogatejši? Ste v zadnjih tednih morda zasledili kakšno notico, kako bodo varčevali Šrot, Kordež ali pa morda celo Zidar in še številni drugi, ki so svojimi bolestnimi "lastninskimi" apetiti skoraj potopili slovenske banke (ustvarili kreditni krč) in velik del domače ekonomije, posledice pa plačujemo vsi, tudi tisti v javnem sektorju? Bodo tudi oni z vladnim varčevalnim svežnjem kaj prikrajšani?

Ali pa tisti, ki vsak mesec nesejo domov štiri, pet, šest ali več tisoč evrov neto plače? Zakaj ne bi morda tako kot Čehi tudi v Sloveniji tisti z višjimi prihodki v teh težkih časih solidarnostno prevzeli večje breme in preprosto več prispevali v proračunsko vrečo. Na Češkem je vlada uzakonila sklep, da bodo vsi tisti s štirimi tisočaki mesečne neto plače v prihodnjih treh letih plačevali sedemodstotni solidarnostni davek. Zakaj slovenska vlada ne poseže po takšnem ukrepu? Ali vladni snovalci racionalizacijske avanture zares menijo, da je v Sloveniji malo tistih, ki vsak mesec prinesejo domov štiri, pet ali še več tisočakov evrov? Kaj pa "veleuspešni" slovenski menedžerji, ki so že potopili in še bodo potopili kakšno uspešno slovensko podjetje, kako bodo oni varčevali? Bodo tudi oni prispevali v tem "vsevprek" varčevalnem zanosu?

V Španiji, ki se otepa z najhujšo krizo v zadnjih desetletjih in z rekordno, skoraj 25-odstotno brezposelnostjo, tudi režejo na vseh koncih in krajih, zato so tudi za okoli četrtino znižali plače vodilnim v državnih podjetjih in bankah. Zakaj v Sloveniji ni takšnih ukrepov? Se vlada boji? Ali pa je preprosto lažje pritisniti na tiste, ki jih varčevanje že tako najbolj prizadene? Da ne bo pomote, tudi 15 centov dražje kosilo v državnozborski restavraciji ne razumem kot varčevanje, ampak prej norčevanje iz Slovenk in Slovencev.

Kaj pa zdaj, dan potem, po stavki v javnem sektorju, ki je zajela približno stotisoč zaposlenih? Se bo lažje pogovarjati in na koncu tudi dogovoriti? Mogoče? V zadnjih dneh smo večkrat slišali, da upanje umre zadnje. Nekateri v to preprosto ne verjamejo! Je torej že umrlo? Vladni signali so bili pred stavko zelo jasni: "Pred sindikati ne bomo pokleknili!" Pa saj sindikati v javnem sektorju tega niti ne pričakujejo, pričakujejo pa, da se breme krize enkrat za vselej drugače prerazporedi, da se preprosto zgodi pravičnejša država! Je to res preveč? Je to prevelik sindikalni greh? Ja, vem, v javnem sektorju so rezerve, pa uravnilovka pri plačah, pa še marsikaj drugega, ja kje pa jih ni? Pa se tega v vladi zavedajo? Če ne, sam bog jim pomagaj …pa nam tudi!