ženske
Petek, 7. 3. 2025, 22.18
21 ur, 19 minut
Konec sveta, kot ga poznamo: o kupovanju rož in rezanju jajc
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,78
Živel 8. marec, praznik žensk!
Pričujočega besedila ne bi smel napisati podpisani. Pa ne zato, ker je danes osmi marec in bi bila lepa gesta, če bi kolumna prišla izpod prstov avtorice. Toliko bolj, če bi bila avtorica direktorica inštituta 8. marec, ki je – kakšno naključje! – tudi Siolova kolumnistka.
Sploh ne. Tovrstno signaliziranje zaudarja po poceni politični korektnosti. Tako kot so nekoč (res samo nekoč?) šefi tajnicam za osmi marec kupovali rože in bomboniero, devetega marca pa so jih že spet nadirali in vanje metali opolzke pripombe. K stvari je treba pristopiti dosti radikalnejše.
… in potem vse tiho je bilo
Dobri dve leti bo, odkar so v lokalnem menedžerskem združenju z nebrzdanim ponosom delili podatek, da je plačna neenakost v Blatnem dolu tako rekoč izginila. V Sloveniji da so bile ženske na uro povprečno plačane zgolj 3,1 odstotka slabše kot moški. V EU sta se bolje odrezala zgolj Romunija, kjer je ta razlika znašala 2,4 odstotka, ter Luksemburg s simbolično 0,7-odstotno razliko med plačami moških in žensk.
Leto dni kasneje se je zgodba tako rekoč ponovila. Slovenija je s 3,8-odstotnim plačnim razkorakom skoraj ujela Romunijo na drugem mestu, Luksemburg pa je zabeležil celo 0,7-odstotno razliko v prid žensk. Neverjetno. Pravljica. Indija Koromandija enakosti spolov. Feministke lahko končno odložijo transparente in megafone, si čestitajo in gredo domov. Ali pa v službo.
Nato je prišlo leto 2022. Slovenije naenkrat ni bilo več med prvimi tremi. Padli smo na šesto mesto, plačni razkorak pa se je povečal na 8,2 odstotka v prid moških. Povedano drugače, samo med letoma 2021 in 2022 se je razlika v povprečni urni postavki med moškimi in ženskami v Blatnem dolu več kot podvojila. Lokalna gospodarska združenja so bila sumljivo tiho.
Statistični podatki, čeprav koristni, povedo zgolj del zgodbe. Sami avtorji teh raziskav opozarjajo, da je eden dejavnikov za podpovprečen plačni razkorak lahko pomembno nižja zaposlenost žensk.
Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač je ena voditeljic Evropske državljanske pobude My Voice, My Choice za varen in dostopen splav v Evropi.
Izmuzljiva enakost spolov
Hkrati pa statistična plačna (skoraj) enakost lahko skriva cel kup drugih neenakosti. Mnoge ženske, ki v Luksemburgu opravljajo slabše plačane poklice, morajo zaradi previsokih življenjskih stroškov živeti v sosednjih Franciji, Belgiji in Nemčiji. Posledično tudi niso zajete v državnih statistikah. Podatek, da so tudi v najbogatejši evropski državi najbolje plačana delovna mesta dostopna skoraj izključno moškim, pa je praktično klišejski.
V Sloveniji je podobno. Plačni razkorak je največji v tistih sektorjih, kjer dela več žensk kot moških. Poleg tega pa so bolje plačana delovna mesta lažje dostopna moškim kot ženskam. Še huje, čeprav so ženske v povprečju plačane slabše kot moški, so v povprečju bolj izobražene.
Povedano drugače, celo v egalitarni Sloveniji morajo ženske za (skoraj) plačno enakost preskočiti mnogo več ovir kot moški. Pri tem je te enakosti po zadnjih podatkih manj, kot je je nekoč bilo. (Glej poročilo o enakosti spolov v EU 2024).
Romantizirani socializem
Danes se marsikomu rado zareče, da je bilo glede tega v socializmu bolje. Celo v Romuniji, ki je trpela pod zverinskim avtokratom Causescujem, je ena od ostalin bivšega režima večja enakost med spoloma. Še posebej v informacijskem in finančnem sektorju, zaradi česar se danes ta država uvršča tako visoko na lestvicah plačne enakosti.
Na splošno je šlo ženskam v socializmu gotovo na bolje, saj so bile deležne vedno večje ekonomske, družbene in politične enakosti. A pred 40 in več leti je bilo razumevanje družbenih vlog tudi med samooklicanimi nosilci družbenega napredka moških in žensk precej drugačno kot je danes. Posledično so bili premiki v smeri enakosti večji, hkrati pa se jim še ni bilo treba ukvarjati z vzroki zanje, saj je bila že samo odprava posledic dovolj prelomno dejanje.
Statistični graf domnevne blatnodolske enakosti med spoloma pokaže še eno zanimivost. Plačni razkorak se izrazito zmanjša v času gospodarskih in socialnih kriz. Leto 2020, s katerim so se gospodarstveniki tako zelo hvalili, je bilo seveda leto pandemije, zaustavitve proizvodnje in subvencioniranega čakanja na delo. Leto 2021 ni bilo dosti boljše.
V zahvalo nižja plača
Zato vas najbrž ne bo presenetilo, da je bil plačni razkorak še manjši, pravzaprav v prid žensk, leta 2009, v času velike recesije. Takrat je šlo k vragu praktično vse, o subvencijah čakanja na delo ni bilo ne duha ne sluha in slabim novicam dolgo ni bilo ne konca ne kraja. A ker so bile ženske plače nižje in jih je bilo v najbolj prizadetih panogah zaposlenih manj, so pri odpuščanjih prišle na vrsto kasneje.
Se pravi, da so – vsaj z vidika odnosov med spoloma – ženske v zadnjem desetletju in pol dvakrat nosile gospodarsko okrevanje na svojih slabo plačanih ramenih. In obakrat so v zahvalo dobile primerjalno nižje plače. Težko bi dobili bolj praktičen prikaz sistemske neenakosti med moškimi in ženskami.
Več kot en gospodarstvenik je glede teh in podobnih vprašanj pripomnil, da je stvarem treba pustiti, da se uredijo same od sebe. Saj veste, trg bo že prepoznal svoje. Morda res. A treba jim je tudi dati priložnost, da se uredijo same od sebe. Zato je naloga države in tistih (večinoma) moških, ki imajo pri tem kaj besede, da odpravijo vzroke za plačno neenakost.
Kajti kakor dolgo bo sistemska neenakost obstajala, tako dolgo se bodo na tovrstnih parcialnih ukrepih pasli razni demagogi, šovinisti in paleokonservativci. Ti bodo vedno glasneje nažigali gesla proti enakosti, vključevanju in enakim pravicam za vse. Bodisi zato, ker je to zadnje čase moderno (kar poglejte Ameriko), bodisi zato, ker v to dejansko verjamejo.
Dolgo stoletje boja za pravice žensk
Od prvih zabeleženih protestov za ekonomske in politične pravice žensk je minilo že več kot sto let. A vsemu napredku navkljub morajo celo v domnevno hiperegalitarni Sloveniji ženske za skorajda(!) enako plačilo preskočiti več izobraževalnih in socialnih ovir kot moški.
Danes, ob koncu prve četrtine enaindvajsetega stoletja, še vedno obstajajo celotni sektorji slabo plačanih "ženskih" poklicev. Ženske še vedno napredujejo počasneje in morajo pogosto zadostiti strožjim kriterijem za primerljiva delovna mesta. In nenazadnje, glede dohodkovne enakosti žensk še vedno vedrijo in se oblačijo moški na bolje plačanih položajih.
"Plačno neenakost lahko odpravijo zgolj ženske same."
Dokler se to ne spremeni, bomo namesto dejanske plačne enakosti ob enakih pogojih imeli zgolj občasne dobre statistike, ki jim bodo sledila samohvalna PR-sporočila, na podlagi katerih se bo še enkrat več kak preplačan in podizobražen tip odločil, da je ženske enakosti enostavno … preveč.
Končajmo, kjer smo začeli: pričujoče besedilo bi morala napisati ženska, ker izpod prstov moškega ne bo imelo nikakršnega haska. Je že res, da se je plačna (in siceršnja) neenakost žensk v Blatnem dolu zmanjšala tudi v pogojih – poimenujmo stvari s pravim imenom – patriarhata. A kot smo pokazali, vzroki zanjo niso odpravljeni. Kajti moški jih ne (z)moremo odpraviti. Od ekipe, katere položaj v družbi temelji na ignoriranju problema, pač težko pričakujete, da ga bo začela zares reševati. V najboljšem primeru lahko posledice občasno (statistično) saniramo, pa še to je velikokrat prej posledica ekonomskih silnic kot resnih sprememb v pristopih.
Rezanje jajc in kupovanje rož
Svoj čas je Slavoj Žižek rad ponavljal vulgarno šalo o ruskem mužiku ter mongolskem vojaku, ki ne želi imeti prašnih testisov medtem, ko posiljuje mužikovo ženo. Če Žižkovo izpeljavo šale preslikamo na današnjo temo, ni dovolj, da bi imeli moški zaradi ženskega boja za enakost malo bolj prašna jajca. Gre za to, da jim jajca odrežejo.
Plačno neenakost lahko odpravijo zgolj ženske same. Tako, da si vzamejo tisto, kar jim pripada. Da se brez pomisleka in z enako mero samozavesti potegujejo za enake položaje kot moški. Da zavrnejo poslanske kandidature, kadar jih politične stranke, zato da izpolnijo zakonske kvote, kandidirajo v neizvoljive okraje. Da ne rečejo hvala, ko končno prebijejo ta ali oni stekleni strop, pač pa pribijejo, da je bil vendar skrajni čas. Da si, če hočete, same kupijo rože.
Kdo ve, morda bo pa takrat res konec sveta.
Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc, podkaster, bloger, radijec in splošni nebodigatreba, ne nujno v tem vrstnem redu. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo soboto v mesecu.
