Petek, 7. 2. 2025, 22.04
6 ur, 40 minut
Konec sveta, kot ga poznamo: referendum o Svetlani Makarovič
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Svetlana Makarovič
Nekatere narode opredeljuje ozemlje, druge enotna politična ideja, tretje – tudi našega – skupni jezik in kulturno izročilo. Kultura je bistvo slovenske narodne identitete. Pa četudi je velik del tega izročila čisto navadna fikcija. Denimo Krst pri Savici.
France Prešeren, čigar smrt smo iz težko razumljivih razlogov preoblikovali v nacionalni kulturni praznik, je v svojem epu Valjhuna postavil proti Črtomirju, v dokončnem obračunu krščanske vere z lokalnimi pogani. Šlo je tako rekoč za sveto vojno, ki jo je Črtomir moral izgubiti na vseh frontah. Vojaški in osebni.
Krst pri Savici (drugič)
A če odmislimo Prešernovo romantično svetobolje, je Krst pri Savici v resnici precej dober prikaz boja za politično moč in prevlado: kdo je tisti, ki bo v deželi pisal postave, koga bodo te postave branile in koga črtile.
Ker se zgodovina (četudi zapisana v izmišljenem epu) prvič zgodi kot tragedija in drugič kot farsa, ni nič nenavadnega, da se v Blatnem dolu prav v času Prešernovega praznika ukvarjamo z novodobnim črtenjem poganov.
V mislih imamo seveda zahtevo SDS Janeza Janše za razpis referenduma o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju kulture. Oziroma če smo povsem natančni, v mislih imamo referendum o Svetlani Makarovič.
Poslanec SDS Andrej Hoivik je v četrtek napovedal, da bodo v stranki že ta konec tedna začeli zbirati podpise za zakonodajni referendum o zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti.
Pesnica, pisateljica in ženska z mnenjem je leta 2000 na presenečenje mnogih zavrnila Prešernovo nagrado kot protest proti prodiranju klerikalizma v kulturni prostor. Povod za to je bila s strani politike vsiljena odločitev, da bo drugi prejemnik nagrade tisto leto danes že izobčeni jezuit Marko Rupnik.
Danes je pravzaprav vseeno, ali je Makarovič že leta 2000 vedela za obtožbe o spolnem in psihičnem nasilju, zaradi katerih Rupnik danes čaka na sojenje v Vatikanu, ali pa je šlo res "zgolj" za protest proti temu, da je politika prisilila upravni odbor Prešernovega sklada, da je že izbranega slikarja Gustava Gnamuša zadnji hip vrgel s seznama prejemnikov nagrade.
Komunisti v metodah
Pomenljivejše je, da stranka, ki si je prisvojila besedo domoljubje in ki ima polna usta slovenstva, niti četrt stoletja po tem dogodku Svetlani Makarovič ne more odpustiti, da se je – kot Črtomir – postavila po robu nečemu, kar je razumela kot grožnjo narodovemu biti. Pravzaprav ji ne morejo odpustiti, da je imela prav.
Zato je za zakon, ki v resnici ne prinaša ničesar novega, SDS od nekod potegnila nekaj tisoč podpisov, s katerimi je sprožila postopek za razpis referenduma. Tako SDS prav na kulturni praznik začenja zbiranje 40 tisoč podpisov, s katerimi bi preprečila, da bi tistih nekaj izjemnih slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev v kulturi dobilo kakšen dodaten fičnik.
Ironija ima res čudovit smisel za humor.
Seveda se ne kaže slepiti. Samozvani najbolj domoljubni stranki je kaj malo mar za kulturo in s tem za domoljubje. Oboje razume zgolj kot orodje za pohod na oblast in ji pri tem ni nerodno zlorabljati ne enega ne drugega. Pri tem so v SDS zvesti nasledniki nekdanjih komunistov, vsaj v metodah, če že ne v ideologiji. Da o zlorabi instrumentov neposredne demokracije ne govorimo.
Na kulturnem ministrstvu pod vodstvom Aste Vrečko (Levica) opozarjajo, da bi za izvedbo predlaganega referenduma namenili pet milijonov evrov, kar bi bilo enakovredno dodatkom k pokojninam za vrhunske umetnike.
Sklic referenduma je seveda ustavna kategorija in načeloma s tem ni nič narobe. A ko strošek takega ljudskega izražanja volje za nekaj desetkrat preseže znesek, ki bi ga zakon na letni ravni namenil za dodatke k pokojninam tistih nekaj kulturnic in kulturnikov, se moramo vprašati, kdo ima tu koga za norca.
Morda gre deloma tudi za slabo vest. Politične simpatije Svetlane Makarovič niso nikakršna skrivnost. O njih je seveda mogoče razpravljati in o njih se lahko tudi zelo glasno ne strinjamo. A tovrstno hlastajoče izganjanje (komunističnih) poganov je pogosto lastno tistim spreobrnjencem, ki niso prepričani v lastno vero in jo morajo dokazovati dan za dnem, znova in znova, sebi in drugim.
Politični redukcionizem
Ob današnjem kulturnem prazniku so bile gotovo uporabljene velike besede, kot so edinost, sreča, sprava in podobno.
Kultura in jezik sta vezno tkivo slovenskega naroda. A to ne pomeni, da bi morala narod poenotiti. Nasprotno, ravno na kulturnem področju se lahko razcveti in izrazi vsa različnost Slovenk in Slovencev.
Je Veliki briljantni valček kaj slabši, ker se z Dragom Jančarjem politično ne strinjate? Sta Kosovirja na leteči žlici kaj manj zabavna, ker ima Svetlana Makarovič drugačen pogled na vero kot vi? So filmi Romana Končarja … No ja, pustimo to.
Prav je, da država skrbi za razvoj kulture. A to ne pomeni, da smemo umetnike in umetnice ter njihove opuse reducirati na njihova družbenopolitična stališča.
Zato je zavržno, da se na hrbtih sedanjih in bodočih vrhunskih umetnic in umetnikov bije nova sveta vojna, ki je – tako kot tista pod slapom Savica – v resnici zgolj še en poskus nabiranja političnih točk.
Slovenija je edina evropska država, ki ima na svojem osrednjem trgu prestolnice kip umetnika in ne vojskovodje. Bilo bi prav, če bi se temu primerno tudi obnašali.
Kar seveda velja tudi za avtorja teh vrstic. Kajti, kot je zapisal današnji slavljenec:
Prišli bi že Slovencam zlati časi,
ak klasik bi bil vsak pisar, kdor kaj nam kvasi.
...
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc, podkaster, bloger, radijec in splošni nebodigatreba, ne nujno v tem vrstnem redu. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo soboto v mesecu.
