Sobota, 30. 5. 2020, 4.00
4 leta, 6 mesecev
Matej Makarovič: Ljudska vstaja številka dve
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,14
96
Sociolog dr. Matej Makarovič je profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije.
Trideset let slovenske demokracije vključuje tudi raznovrstne večje in manjše ulične politične proteste. Ti so povsem normalen vidik demokratične politične participacije, po katerem so do zdaj posegale vsakovrstne politične skupine – od levega do desnega pola političnega prostora.
Precej redkeje pa se zgodi, da so ti protesti v dominantnem medijskem diskurzu prikazani kot "nekaj več", kot izraz spontane jeze "ljudstva" proti "koruptivni" oblasti.
Kdor misli, da je v aktualnih protestih "kaj več" od politične akcije ene politične opcije proti drugi politični opciji, bi moral znati odgovoriti na preprosto vprašanje, ki ga je prav elegantno v svojem nedavnem zapisu opisal dr. Kristijan Musek Lešnik: Zakaj prav zdaj? Zakaj prej ob najmanj primerljivih konkretnih primerih sumov korupcije takšnih protestov ni bilo?
To ne pomeni, da bi moral nekdo, ki je molčal prej, nujno molčati tudi zdaj, ali celo, da bi po tem, ko so kradli eni, smeli krasti tudi drugi. Bolj gre tu za vprašanje o doslednosti: boste enako protestirali tudi, ko bo sum korupcije padel na tiste, ki so vam politično bližje?
Odgovor, da imamo proteste ravno zdaj, ker se "pač" mora enkrat zgoditi, da imajo ljudje dovolj, in je bolje pozno kot nikoli, ne vzdrži resne presoje. Ni treba prav daleč v zgodovino, da ga ovržemo. Prav neverjetno podoben vzorec smo imeli leta 2013 v podobi "ljudskih vstaj".
In zanimivo je, da je tudi takrat vlado vodil Janez Janša. Ker se oboje – takšen vzorec protesta in Janša na čelu vlade – zgodi le redko (v tridesetih letih slovenske demokracije je bil Janša na čelu vlade vsega skupaj pet let), bi takšno ujemanje težko pripisali naključju.
In res so se "ljudske vstaje" leta 2013 končale, kot bi odrezal – le Janša je moral nazaj v opozicijo. So se končale, ker so dosegle svoj cilj? Očitno ne, kajti poročilo protikorupcijske komisije je takrat (sicer še za kakšno ničlo več) najmanj enako bremenilo tudi ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Pa vendar je bilo ljudske vstaje po menjavi vlade konec, Janković pa je ne le ostal župan, temveč je bil na ta položaj po ljudski volji celo vnovič izvoljen.
In prav mogoče je, da je marsikdo, ki je na takratni ljudski vstaji grajal korumpirane elite, na naslednjih županskih volitvah svoj glas ponovno namenil Jankoviću. In prav mogoče zdaj isti volivec spet ogorčeno zvončklja – proti zdajšnji Janševi vladi.
Če bi človek ne poznal malo širše slike, bi še pomislil, da je korupcija zaščitni znak desne sredine, medtem ko je leva sredina nanjo imuna. Zgovoren je primer Zdravka Počivalška. Gospod je zadnjih šest let veljal za čisto solidnega ministra. Po samo nekaj dneh v Janševi vladi pa naj bi bilo ljudem že brez parlamentarne ali policijske preiskave popolnoma jasno, da je skorumpiran.
Končno se je tudi za Janševo vlado že vnaprej vedelo, da bo z njo nekaj narobe, saj so se protesti proti njej začeli, še preden je bila sploh postavljena.
Seveda so protestniki v resnici heterogena skupina: nekateri so res dosledno proti vsaki korupciji, nekateri so predvsem zelo močno proti Janši, nekateri predvsem sproščajo razumljive frustracije po ne prav prijetnem bivanju v samoizolaciji, nekateri baje pogrešajo Jugoslavijo in komunizem, nekateri celo mislijo, da si je virus izmislila vlada.
Nekaj je celo takih, ki bi znali navesti kakšen konkreten političen ukrep vlade, ki jih moti. Največ pa je verjetno tistih, ki so na protestih zato, ker je to v tem trenutku menda kul početi – saj so jim tako povedali na televiziji in so slišali od znancev. Ne bomo metali vseh v isti koš, a bojim se, da so večinoma izrazito nekritični v svoji "kritičnosti".
A predpostavimo še za trenutek, da so zdajšnji protesti vendarle pristen izraz pravičniškega ljudskega besa proti škodljivi oblasti. Miha Mazzini v nedavni kolumni navaja poučen primer Maorov, ki so člana svoje skupnosti, ko je z vztrajno požrešnostjo ogrožal celotno družbo, "povabili na sprehod, s katerega se ni več vrnil".
To nam opiše kot zanimivo ponazoritev, kako družbe potrebujejo mehanizme za kaznovanje škodljivcev. Toda ta pomembna zgodba bi si zaslužila nadaljevanje.
Seveda gre za globoko resnico, kajti družbe resnično morajo kaznovati škodljivce. Vendar pa morajo najprej znati opredeliti, kdo pravzaprav so škodljivci. Tukaj pa nastopi težava: nihče ne more objektivno vedeti, kdo je škodljivec, saj ljudje zaznavamo objektivno resničnost samo prek svojih subjektivnih dojemanj. Ker se mora o tem, kdo je škodljiv, navadno strinjati veliko ljudi, je opredelitev škodljivca izraz intersubjektivnih človeških predstav, ki se oblikujejo na podlagi razpoložljivega znanja in drugih kulturnih okvirov.
Kmet v šestnajstem stoletju je za slabe letine in lakoto zlahka okrivil čarovnico, zato so tako "škodljivko" povabili ali najbrž kar zvlekli na grmado.
Težava tovrstnih intersubjektivnih predstav je v tem, da ne postanejo nič bolj objektivne, kadar so bolj množične. Le njihove posledice so realne, objektivne in včasih tudi tragične.
In bolj kot je družba kompleksna in heterogena, bolj zapletena postaja opredelitev, kdo je "resnični" škodljivec. In da je stvar še malo težja, se v igro vpletejo interesi. Mehanizmi, ki naj bi odkrivali škodljivce, se zato pogosto niti ne trudijo biti objektivni, temveč lahko služijo interesom te ali one skupine: škodljivci lahko s prstom kažejo na druge in jih likvidirajo kot "škodljivce".
Temu pa potem dodamo še družbene neenakosti: nekateri imajo, na primer prek obvladovanja medijev, toliko večje možnosti, da vplivajo na predstave drugih ljudi, kdo je škodljivec. Totalitarizmi prejšnjega stoletja so te mehanizme ustvarjanja "škodljivcev" prignali do skrajnosti, pa naj je šlo za Jude ali za razredne sovražnike.
Danes so predstave o škodljivcih opazno polarizirane. Za levičarje so škodljivci desničarji, za desničarje levičarji. Levičarjem se tako zdi, da je Janševa vlada koruptivna, desničarji pa so enako trdno prepričani, da je vlada ravnala pošteno in s svojim ravnanjem celo preprečila prej uveljavljeno prakso koruptivnega trošenja javnih sredstev – vmes pa z izredno uspešnim obvladovanjem epidemije predvsem rešila mnoga življenja. Stvari so skratka vse prej kot preproste.
Toda ravno zaradi te zapletenosti so moderne družbe razvile institucije, ki po vnaprej predpisanih pravnih postopkih opredeljujejo, kdo je škodljiv, kdo koristen in kdo morda nič od tega. Takšni postopki so na primer demokratične volitve ali pa pravosodni postopki. Seveda imajo ti mehanizmi resne pomanjkljivosti. Zato smo z njimi danes skoraj vsi vsaj malo nezadovoljni. Toda poskusi, da bi jih nadomestili z "ljudsko" presojo o tem, kdo je škodljivec in kdo ne, se praviloma končajo precej tragično.
Zato v aktualnih protestih raje ne poskušajmo iskati nekaj, kar ne morejo biti. Niso izraz neke ljudske volje ali celo ljudske pravice. V tem trenutku so predvsem posledica ne eni strani skrajne politične polarizacije, na drugi strani pa krepke podpore v javnem diskurzu, ki ga močno sooblikujejo dominantni mediji. Svojo levo politično pristranskost bodo ti mediji težko priznali, ker je najbrž niti ne zaznavajo. Kdor je dovolj globoko v svoji ideologiji, je namreč niti več ne more zaznati kot ideologijo, temveč jo vidi kot edino možno resnico. Zato se jim zdi, da Janša preprosto ne bi smel vladati, pa čeprav (uh, kako težko bi bilo to priznati na javni radioteleviziji!) je na volitvah zmagal in po demokratični poti dobil večino, ki mu v tem trenutku omogoča vladanje.
Čeprav slovenski mediji redko neposredno lažejo, pa predstavljajo resnico in pravico na izrazito selektiven način. V kombinaciji z družbenimi spletnimi mediji pomagajo ustvarjati t. i. mehurčke, v katerih si isto misleči med seboj le pritrjujejo in tistim drugim pripisujejo samo najslabše. V tem ni desna ideološka gorečnost nič boljša od leve ideološke gorečnosti. Vendar nam medija, kot je Nova24, za razliko od javne RTV na srečo ni treba plačevati, brutalna odkritost njene strankarsko-politične opredeljenosti pa nas vsaj ne more zavesti v zgrešeno prepričanje, da naj bi v javnem interesu oznanjala neko občo resnico.
In da ne bo nesporazuma. Opozorilo o subjektivnosti človeških presoj nikakor ne pomeni, da bi želel resnico in pravico relativizirati. Prav nasprotno: za začetek bi se morali na levi in desni naučiti zavzeti nekaj zdrave distance do lastnega politično-ideološkega mehurčka in nekaj več tolerance do tistih drugih. In seveda doslednosti pri deljenju pravice – neodvisno od tega, ali gre za "našega" ali "njihovega". Šele na tej podlagi je možno skupno iskanje bolj realnih presoj o tem, kaj je prav in kaj ne. A do takšne kritične refleksivnosti nam očitno še veliko manjka.
Še posebej je to očitno glede na pogostost prepričanja, da smejo biti ne glede na izid volitev na oblasti samo naši (seveda vedno z novim obrazom) in da so tisti drugi že tako ali tako vedno krivi, ne da bi bilo treba to sploh dokazovati prek preiskovalnih, policijskih ali sodnih postopkov. Prav zato pa namesto samooklicanih predstavnikov ljudske volje še vedno in še toliko bolj – vsem pomanjkljivostim navkljub – potrebujemo parlamentarno demokracijo, pravno državo in medijski pluralizem.
96