Majda Širca

Nedelja,
28. 5. 2023,
11.44

Osveženo pred

1 leto, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,90

Natisni članek

Natisni članek

ustavno sodišče RTV Slovenija Majda Širca

Nedelja, 28. 5. 2023, 11.44

1 leto, 6 mesecev

Po odločitvi ustavnega sodišča glede zakona o RTV

Majda Širca: Na začetku je bil greh …

Majda Širca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,90
Majda Širca | Foto Bojan Puhek

Foto: Bojan Puhek

Izvir vsega sta (bila) pohlep in nedemokratičnost politične opcije, ki je v času, ko je bila na oblasti, poskrbela za sprejetje takega zakona o RTV Slovenija, ki je na javni medij omogočil nedvoumni vpliv na podoben, v praksi včasih še bolj dominanten način, kot je veljalo v nekdanjem sistemu. SDS, ki je s sateliti leta 2005 sprejela do tega petka le še delno veljavni Grimsov zakon, je dobro vedela, da obvladati (predvsem informativni) program radiotelevizije pomeni lažje vladati. Zato se je neumorno, vztrajno, zvito, denunciantsko in agresivno borila, da je propadel vsak poskus sprememb z dvema referendumoma vred.

Najbolj se je angažirala leta 2010, ko se je še posebej potrudila, da ni začel veljati zakon, ki je umaknil vse možnosti političnih zlorab – prav tistih praks, ki so se v najbolj drastični obliki dogajale v zadnjem letu, ko je vodstvene, programske in nadzorne funkcije popolnoma popivnala politika, hišo pa so preplavili novinarski amaterizem, pristranskost, negospodarnost, prikrojevanje podatkov, upad gledalstva in velik padec kredibilnosti. Janez Janša s sledilci in operativci so se prefinjeno, spretno, arogantno, vztrajno in brutalno borili za to, da se sistem na RTV Slovenija ne bi spremenil, da bi ostal tak, kot naj bi ga takrat zapisal Grims in kot mu je glasno ploskal tudi dr. dr. Klemen Jaklič, ko mu Pahor še ni odprl vrat na ustavno sodišče. Priznajmo, ta zakon ni bil v napoto tudi kakšni drugi opciji, ne le Janševi.

... ki je trajal osemnajst let

Včeraj se je po osemnajstih letih z muko in senco na marsikateri instituciji prekinila era ključnega dela tega zakona. Porušila se je zgradba, saj se zdaj spreminjajo upravljanje, struktura in nadzor RTV Slovenija. Kar je seveda dobro. Izstavljen je bil visok davek - ne bo ga lahko (ali sploh mogoče) sanirati, ampak vsaj mogoča dobra pot je tlakovana. Te dni poslušamo komentarje o koncu agonije, o pričakovanju stabilizacije in o nujni vrnitvi zaupanja. A ob tem bi se morali globoko zavedati, da avtonomija ni lepotna beseda, ampak ima v medijskem prostoru ključni pomen, saj je ne sme zapeljati nobena sila po odvisnosti, razen tiste, kjer se odvisnost veže na znanje, vedenje in profesionalne standarde. Zato se zdaj na RTV Slovenija začenja pomembno in ključno poglavje izpeljave novega delnega zakona, in sicer z vprašanji, vezanimi na odgovorne osebe, ki bodo morale zastopati širino, drznost, visoko profesionalnost, odprtost, razgledanost, odločnost in možnost udejanjanja ostrih rezov. Kajti v javnem zavodu so se marsikdaj obnesli varnost pred izzivi, tradicionalnost pred avantgardnostjo, vezanost na udobne položaje pred tveganji, konformizem pred eksperimentom, skromnost pred popularizacijo, sivina pred barvitostjo, ždenje pred mobilnostjo in mir pred spremembami.

Kajti eno je zakon – čeprav zdaj vsebinsko glede ustavnosti še nepreučen in v velikem delu tudi nereformiran –, drugo pa so kadri, ki jih sicer zakon podpira, a brez njihove integritete, razgledanosti, poznavanja medijev in družbe ne morejo prispevati dobrih rezultatov.

Ofenziva za ohranitev politično ugrabljene radiotelevizije je bila v zadnji izvedbi Janševe vlade še bolj agresivna in dramatična kot v prejšnjih obdobjih. Od tega, da se je medijsko analfabetni programski svetnik prostodušno bahal, kako se "tapravi" med sabo o vsem dogovorijo, do tega, da je v. d. generalnega direktorja v isti sapi, ko se je postavljal s (prikrojenimi) presežki, zahteval zvišanje prispevka, in dejstva, da si ob spremljanju amaterskih novinarjev zardeval in poiskal daljinca. Dogajanj vseh žanrov – od dram do trilerjev in socrealizma – je za večsezonsko filmsko serijo. V grobih konturah se scenarij izrisuje tudi na Veliki protestni razstavi: 105 petkov (Kolesarski protesti 2020–2022). Razstava se namreč sprehodi po kolesarskih petkih, ki so se v veliki meri potegovali za svobodo medijev – za vzpostavitev normalnega dela Slovenske tiskovne agencije, ki je bila dolge mesece talka Janševe vlade in njegovega pohlepa po obvladovanju javnega servisa – in depolitizacijo RTV Slovenija. Predstavlja utrip družbe v represivnem času, ko se je ljudem do te mere dvignila pokrovka, da so jasno, izrazno močno in odločno zavračali oblast, s katero se globoko niso strinjali. Gledano nazaj in v muzeju (ne osamosvojitve, temveč osramotitve) deluje celo močneje, kot je takrat, ko so potekali protesti. Ampak tako je vedno: stvari, ki se jih spominjamo ali jih načrtujemo, da ne rečem sanjamo, so vedno močnejše od tistih, ko jih takrat realno živimo. Moč je v spominu. V spominu na upor RTV ne boste našli množic in dva tisoč zaposlenih. Mogoče so se bali, mogoče so računali na to, da bodo njihovo delo opravili drugi, mogoče so zadovoljni, mogoče jim status javnih uslužbencev daje mir in gotovost, ki bi ga jasen glas ZA ogrozil. Zato pravim, da so spremembe, ki zdaj čakajo RTV Slovenija, pomembne: ljudje, ki ustvarjajo program, so lahko le zahtevni, glasni, nabiti z znanjem, radovednostjo, sploh ne izključno uravnoteženostjo, temveč ustvarjalno potenco, izzivalnostjo. Novo vodstvo mora na tej točki delovati brezkompromisno.

RTV Slovenija
Novice Ustavno sodišče odpravilo začasno zadržanje vladnega zakona o RTV Slovenija

Ustavno sodišče ob kredibilnost

To, kar se je v ofenzivi za ohranitev pridobljenega statusa dogajalo na radioteleviziji, se je v drugi sezoni nadaljevalo na ustavnem sodišču, kjer je prišel do izraza drug, do zdaj nikoli tako očitno viden in doživet problem razdvojenosti, ki je šla tako daleč, da je (sicer okrnjeno) ustavno sodišče po dolgem mečkanju priznalo, da ne zmore podati odgovora, ali je zakon o RTV, ki so ga vodilni na televiziji poslali v presojo, ustavno vzdržen ali ne. Njihovi dvomi, skepse, komentarji na kapljajoče podatke in dolgo odločanje, ki je povzročalo vsak dan težje popravljive posledice na RTV, so nam sporočali, da ne odločajo po strokovnih, ampak tudi drugih, tudi politično obarvanih parametrih. Ti okopi so šli tako daleč, da so sodniki sklenili, da niso sposobni uskladiti strokovnih stališč glede ustavnosti zakona, ki je na referendumu dobil večinsko podporo, in da bi lahko dokončno vsebinsko odločali celo šele takrat, ko bi se spremenila sestava ustavnega sodišča, torej leta 2025, ko se bodo zgodile prve zamenjave članov in članic sodišča. Na tej točki, ko razumevanje ustavnosti ni več enoznačno, ampak priložnostno in ko ustavni sodniki bojkotirajo glasovanje, je ustavno sodišče izgubilo kredibilnost.

Menim, da je na odrešujočo in kompromisno odločitev ustavnega sodišča o razveljavitvi začasnega zadržanja dela zakona o RTV Slovenija vendarle vplivalo tudi to, da so nekateri stopili izza paragrafov v življenje in prepoznali skrajno kočljiv položaj na RTV Slovenija, kjer je že leto dni potekala stavka, program pa se je lomil zaradi neprofesionalnosti, enostranskih intervjujev, netelevizičnih pričevanj, manipulativnih pogovorov, nizke gledanosti itd. Poleg tega se je po februarski zamrznitvi novele pojavila odločitev sodišča, ki je prepoznalo nezakonitost imenovanja generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha in nezakonito razrešitev direktorice televizije Natalija Gorščak. Zahteve po ukrepanju vlade ter kazenskem umiku programskih in nadzornih svetnikov so bile za javnost logične. Ustava govori tudi oziroma predvsem o pravni državi – še več, vzpostavlja jo – in čeprav vse to ni bilo predmet ocene, so za ustavnega sodnika take kršitve vendarle tudi stvar etičnosti. Ne vseh, seveda. In tu je problem, ker je v naši percepciji pričakovanje nujnosti sorodnih videnj in interpretaciji, ne pa razcepljenost, ki je običajno lastna nam, navadnim ljudem, ki pravo razumemo kot nekaj, kar je prav, ne nujno pa tudi zakonodajni prav.

Skratka tisti, ki so podprli odmrznitev, so vedeli, da drugega pokončnega izhoda nimajo. In tudi v prihodnje ga v taki sestavi najbrž ne bodo imeli. Kar je seveda problem, saj kaže, da je US izgubilo videz nedolžnosti. Borut Pahor je danes tiho.

Da ne bi poenostavljali in si zdaj rekli: konec je, zmagali smo! Zmaga bo takrat, ko bo zakon širše, ne le parcialno spremenjen, ko bodo uprava in nadzorni organi močni, neizprosni ter zavezani samo profesionalnosti in ambicioznosti. Do tja je pa daleč tudi zato, ker je to turbulentno obdobje pokazalo, da je večina ljudi na RTV ambivalentnih – konec koncev je bila večina sindikatov tiho, en z vodjo na čelu pa je celo podcenjeval stavkajoče in se spetljal z vodstvom, ki je okupiralo RTV. A stavkajoči na RTV in podporniki, ki so se izpostavili, so bili v petek seveda zadovoljni. Ves čas so nastopali na strpen in konstruktiven način, ki je včasih celo čudil, saj bi se lahko odločili za bolj radikalno govorico, zasedli studie in bojkotirali program. Ampak ni lahko nositi glave na pladnju. Zato jih je kar nekaj preračunljivo čakalo stisnjenih med tiho večino z opravičilom pred drugimi in pred seboj, da je bolje, da niso glasni, ker na ta način ohranjajo zdrav program.

Miro Cerar
Novice Cerar: Položaj kaže na notranjo blokado ustavnega sodišča

In naprej?

Predpostavljen konec procesiranja novele zakona (vsebinsko odločanje bo v prihodnje vprašljivo, najbrž v trenutni sestavi sploh ne bo prišlo do njega) ne pomeni le začetka depolitizacije javnega servisa, temveč naj pomeni tudi trdnejšo profesionalizacijo. Pogled naj se usmeri tudi k drugim, nič manj bolečim vprašanjem o organizaciji dela, statusu javnih uslužbencev, načinu plačevanja prispevka in usklajevanja z inflacijo, digitalizaciji arhivskega gradiva, urejanju avtorskih pravic, ločevanju javnega od komercialnega, omejevanju oglaševanja, k sofinanciranju filmske produkcije, k ureditvi avtorskih pravic, statusu kulturno-umetniškega programa, propagiranju lastnih dosežkov itd. Če povzamem na kratko in jedrnato: RTV potrebuje spremembe, tudi zakonodajne. Novela zakona je bila napovedana kot predigra za druge spremembe. Zdaj je čas za vse preostale, nič manj prioritetne korake. Upam, da so v tem času čakanja Godota pristojni študirali potrebne reforme – ne glede na to, da se vsi zavedamo, da že sprememba vsake vejice zakona o RTV ali zakona o medijih lahko sproži novega Godota.

Janšev petek

Simptomatično je Janez Janša v petek, na dan odločitve US, prestavil objave na družbenih omrežjih v peto prestavo. Prednjačile so objave o kulturnem boju, o dr. Lambertu Ehrlichu, na meniju so bili spomeniki, umaknjeni prazniki, komunisti in marksisti. Objave so padale kot dež. Odločitev US je komentiral s pripombo, da so zdaj odprta vrata vsakokratni oblasti, da spreminja zakon o RTV v svoj prid. To je zanj značilen transfer, ko pripisuje drugim to, kar počne ali želi početi sam. In čeprav mi je zoprno skleniti to razmišljanje z njim, naj vseeno dodam: točno to bo naredil, če mu bo (še) kdaj pripadala oblast. Vedno se je uprl spremembam v radiotelevizijski zakonodaji, ki je gradila na depolitizaciji in umiku vpliva oblasti na medije. Zato je ploskal, ko je na referendumu decembra 2010, ki se ga je sicer udeležilo le 14,62 odstotka upravičencev, padel nov zakon o radioteleviziji. Takrat pravzaprav ni slavil le on, temveč tudi politične stranke, ki so si ohranile odprta vrata v RTVS ter – v nasprotju z zadnjim referendumom – zanemarile civilno družbo in stroko. Zato bo budnost vedno nujna!

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
spomenik revolucije
Mnenja Majda Širca: Ali je smiselno?
Majda Širca
Mnenja Majda Širca: Čas za povečevanje pogledov
Majda Širca
Mnenja Majda Širca: Nam je res fino?
Majda Širca
Mnenja Majda Širca: Kaj bi nas moralo skrbeti glede RTV?