Sobota, 26. 10. 2024, 21.59
3 tedne, 4 dni
Mateja Malnar Štembal: Spanje na delovnem mestu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,48
Se spomnite prizora iz slovenskega filma Ko zorijo jagode (1978), ko oče za jedilno mizo reče: "Če mi imaš kaj povedati, ne filozofiraj med kosilom. Do pol treh sem bil v službi. Do pol treh, razumeš?" To pomeni, da je bil v službi zelo verjetno že ob šestih zjutraj in je za pol ure prekoračil svoj delovnik.
Danes so taki zgodnji delavniki vedno redkejši, razen v nekaterih panogah, še redkeje pa se družine med delovnikom usedejo k skupnemu kosilu. Kaj šele, da bi otroci lahko s starši kaj "filozofirali" sredi belega dne.
Ob vsem tehnološkem napredku, ki naj bi nam olajšalo delo in zagotovilo več prostega časa, se pogosto vprašam, kje smo zavili s poti.
Že geslo delavskih protestov leta 1886 je bilo: 8, 8, 8 – osem ur dela, osem ur počitka, osem ur kulture in zabave. Danes pa za vrlino na žalost še vedno velja, če si strašansko zaposlen, da nimaš časa za kosilo, da ti ostaja vsako leto toliko in toliko dni dopusta. Ker "toooolikoooo" delaš. Prva številka v kombinaciji teh treh številk je še vedno prepogosto dvomestna.
Zaradi razvoja tehnologije delo dobesedno nosimo s seboj. Latinski rek "omnia mea mecum porto", ki je pomenil, da nosimo s seboj vse, kar je zares pomembno (znanje, vrednote, izkušnje), smo razširili tudi na tisto, kar bi moralo ostati izven domačih sten in izven naših misli. V primeru dela od doma ali pa v domačem podjetju pa vsaj na drugi mizi.
V eni od prejšnjih kolumn sem že zapisala, da bi morala tehnološki napredek in izkušnje pandemskega obdobja dati novo kombinacijo številk. 6, 9, 9. Šest ur dela (brez brskanja po spletu, družbenih omrežjih, piskanja različnih obvestil, odlaganja na jutri), devet ur počitka, devet ur za kulturo in zabavo.
Ali pa imeti krajši delovni teden in v urah, ko delaš, delo opraviti osredotočeno in učinkovito.
Omenite krajši delovni teden slovenskim delodajalcem in bodo takoj skočili v zrak. Uzakonitev tega je pri nas kljub napovedim še zelo daleč od uveljavitve, kljub temu da raziskave in ankete zaposlenih kažejo, da krajši delovni teden prinaša tudi večjo produktivnost in boljše ravnovesje med delom in zasebnim življenjem.
Dokaj presenečena sem nedavno v knjigi Hvalnica počasnosti prebrala, da so različni strokovnjaki in organizacije krajši delovni teden napovedovali že pred več desetletji. Kot način za izboljšanje kakovosti življenja in povečanje produktivnosti.
John Maynard Keynes, britanski ekonomist, je v že v tridesetih letih 20. stoletja napovedal, da bodo ljudje v prihodnosti delali le 15 ur na teden, saj bo tehnološki napredek omogočil več prostega časa. Richard Nixon, nekdanji ameriški predsednik, je v 50. letih dejal, da vidi prihodnost, kjer bo štiridnevni delovni teden običajen zaradi tehnoloških inovacij in napredka.
Zakaj bi morala biti stres na delovnem mestu in dolg delovnik še vedno vrednota?
Spanje in produktivnost (ne) gresta skupaj
Večje število ur ne pomeni nujno večje produktivnosti. Nasprotno, več raziskav kaže, da daljši delovni dnevi privedejo do zmanjšane produktivnosti in večje možnosti za napake. Samo zato, ker smo zaposleni in opravljamo naloge in smo dolge ure v službi, še ne pomeni, da smo učinkoviti ali da ustvarjamo vrednost.
Produktivnost pomeni, da s svojim delom dosegamo konkretne cilje in napredek, opravljanje nalog brez jasnega rezultata ali učinka pa ne prinaša nujno koristi. Ne za organizacijo ne za posameznika. Slovenija na področju produktivnosti sicer še vedno zaostaja za povprečjem Evropske unije.
In če bi želela delodajalce še drugič spraviti v zrak, bi za povečanje produktivnosti predlagala možnost dremanja (in ne spanja z zaprtimi ali odprtimi očmi) na delovnem mestu.
Kar nekaj držav ali pa podjetij že pozna prakso, kjer je dremanje med delovnim časom dovoljeno ali celo spodbujano, saj je dokazano, da lahko izboljša produktivnost in dobro počutje zaposlenih.
Mnoge države na jugu, kjer je poleti zelo vroče, poznajo kulturo popoldanskega dremanja – siesto.
Na Japonskem kulturo dremanja na delovnem mestu imenujejo inemuri (kar pomeni "spati, medtem ko si prisoten"). Dremanje med delovnim časom je pogosto sprejeto kot znak, da je nekdo predan delu in potrebuje počitek zaradi preobremenjenosti.
Je pa res, da Japonci hkrati tudi slovijo po zelo dolgih delovnih urah in je verjetno dremež potreben tudi zaradi tega.
Eden od znanih primerov podjetja, ki spodbuja dremanje med delovnim časom in ima za to namenjene prostore, je denimo Google. V njihovih pisarnah po vsem svetu boste našli tako imenovane "nap pods" – posebne prostore ali kapsule za kratke dremeže.
Iz prve roke lahko povem, da se mi najboljše zamisli ali pa rešitve porodijo med kratkim dremanjem na delovnem mestu. Je sicer res, da sem sama svoj šef in da bi me zelo verjetno na klasičnem delovnem mestu mnogi gledali postrani, a povem vam, da resnično deluje. Deset do 15 minut dremeža in – heureka!
Vklop, izklop, odklop
Zato tudi zelo pozdravljam najavljeno skorajšnjo uveljavitev pravice do odklopa, ki bo zaposlenim omogočila, da izven delovnega časa niso dosegljivi za delodajalca in službene obveznosti. Mnogi delodajalci se bojijo te pravice, ker menijo, da bo to zmanjšalo konkurenčnost podjetja, odzivnost zaposlenih v nujnih primerih in da bo povzročilo zamude pri projektih.
Pa vendar mnoge izkušnje in številke kažejo ravno nasprotno.
Francija je bila ena prvih držav, ki je leta 2017 sprejela zakon o pravici do odklopa. Pri Renaultu so takoj opazili izboljšanje zadovoljstva zaposlenih in manjšo stopnjo izgorelosti, hkrati pa se je produktivnost dolgoročno izboljšala, ker so bili zaposleni bolj spočiti in osredotočeni v času dejanskega dela.
Sledile so mnoge druge države, še pred zakonskimi uveljavitvami pa so na to pot stopila mnoga podjetja.
Kaj pa vi? Uživate na delovnem mestu?
Nemški Volkswagen je denimo uvedel sistem, ki preprečuje, da bi zaposleni prejemali službena elektronska sporočila izven delovnega časa, kar jim pomaga, da se lažje odklopijo in ne čutijo pritiska, da morajo biti stalno dosegljivi.
Kar nekaj podjetij tudi že omogoča, da zaposleni med dopustom nastavijo funkcijo avtomatskega brisanja e-pošte. To pomeni, da se vsa e-poštna sporočila, prejeta med njihovim dopustom, samodejno izbrišejo, da se zaposleni po vrnitvi ne počutijo preobremenjeni z neprebranimi sporočili.
Nič kaj redki niso tudi "digitalni detox petki". Nekatera japonska podjetja denimo spodbujajo zaposlene, da svoje telefone odložijo v posebne omarice ali "telefonske hotele" na začetku delovnega dne, še posebej na sestankih. Namen je preprečiti nenehno preverjanje e-pošte ali sporočil ter povečati osredotočenost in produktivnost med delovnim časom.
Tudi znanstvene primerjave in rezultati dokazujejo, da kratki dremeži med delovnim časom izboljšajo kognitivne funkcije, povečajo produktivnost in zmanjšajo stres, pripomorejo k boljšemu spominu, večji pozornosti ter hitrejšemu reševanju težav in izzivov. Poleg tega kratki počitki pomagajo zmanjšati utrujenost in izboljšati osredotočenost, kar vodi v večjo produktivnost.
Pravica je torej v mnogih primerih dana, a se je moramo v prvi vrsti najprej in najbolj držati sami. Preprečiti "šviga švaga" po telefonu in v mislih, brati službena elektronska sporočila izven delovnega časa, "chatati" s šefinjo ali šefom po WhatsAppu in tako naprej.
Manj je več
Sem tudi velika zagovornica izogibanja kulturi "vedno več, vedno dlje, vedno bolje, vse mora biti popolno, ne dopuščamo napak", ki pogosto vodi v prekomerno delo, izgorelost in zmanjšano produktivnost.
Taka kultura še posebej negativno vpliva na ženske, ki se soočajo z dodatnimi obremenitvami, kot so skrb za družino, gospodinjska opravila in družbena pričakovanja. Tu se moram izvzeti, saj če berete moje kolumne, potem veste, da na tem področju jaz "pomagam" možu in ne obratno.
Pomembno se mi zdi dajanje prednosti kakovosti pred količino, postavljanje jasnih meja med delom in prostim časom (čeprav je to še najtežje samozaposlenim, ki si radi rečemo freelancerji, a za to svobodo potrebujemo veliko (samo)discipline) ter za vseživljenjsko učenje občutka odgovornosti zaposlenih in zaupanja delodajalcev vanje.
Od nekdaj me moti izraz HR ("human resources" – človeški viri), ki se ga na srečo tudi vedno bolj opušča, saj na zaposlene ne bi smeli gledati kot na vire, na sredstva. V njih bi morali videti odgovorne posameznike. Jih seveda poklicati na odgovornost v primeru kršitev in nespoštovanja pravil, toda v prvi vrsti jim zaupati.
Lep primer je podjetje Mikro+Polo, v katerem zaposlenim poleg drugih ugodnosti nudijo neomejeno število dni plačanega dopusta. Zame je to najvišja oblika zaupanja v zaposlene.
V podjetju po desetih letih te prakse ugotavljajo, da zaposleni povprečno letno izkoristijo dva dneva več dopusta, kot bi jim sicer pripadalo po zakonu (mlajši porabijo po deset dni več na leto, starejši pa tudi po deset dni manj). Imajo pa pravilo, da dopust odobri sodelavec, ki te bo v času tvoje odsotnosti nadomeščal.
Tole kolumno zaključujem nekaj ur pred uradnim začetkom delovnega dneva. Ker se je začela sezona lige NBA.
Ena ekipa in en čarovnik, ki bo v sedmi sezoni s soigralci zagotovo pričaral najvišjo trofejo, mi ne data spati in ju najraje spremljam v živo.
Pa potem čez dan malo zadremam na delovnem mestu …
Siolova kolumnistka Mateja Malnar Štembal je zgodovinarka, strokovnjakinja za komuniciranje in podpredsednica Združenja Ona ve. Ljubiteljica zgodnjega vstajanja, sončnih vzhodov in zahodov, hvaležna za življenje in vse sekunde v njem. Kolumne na Siolu običajno objavlja na četrto nedeljo v mesecu.
