Ponedeljek, 30. 3. 2015, 15.47
4 leta, 1 mesec
Militarizem in obramba evropskih vrednot
Kot kaže, se britanskim in francoskim medijem ta tema ne zdi pretirano zanimiva. Govorjenje o evropski armadi v času, ko je prihodnost EU skrajno negotova, ko pravzaprav nihče prav dobro ne ve, ali EU sploh ima prihodnost – ravno Cameron je obljubil, da bo do leta 2017 razpisal referendum, na katerem se bodo Britanci odločili, ali še želijo biti del EU –, se res zdi malce neresno.
No, vsaj Nemci mislijo drugače. Junckerjevo idejo je vladajoča koalicija enoglasno podprla. Tudi mediji se te teme lotevajo z vso dolžno resnostjo in poglobljenostjo.
Vendar pa se na tej točki zadeve precej zapletejo. Dejstvo je, da glede ukrajinske vojne med Nemci ni mogoč nikakršen konsenz. Pred kakšnim tednom je imel članek na to temo pomenljiv naslov – "Verska vojna za Rusijo" (Der Glaubenskrieg um Russland).
Kdor želi razliko med zagovorniki in nasprotniki Rusije utemeljiti s pomočjo tradicionalne politične razlike med levico in desnico, bo seveda zelo razočaran – ta razlika je tukaj popolnoma neuporabna. (Ampak to pravzaprav niti ni neka posebnost Nemčije, o protiruskem konsenzu je mogoče resno govoriti le v baltskih državah in na Poljskem.)
Kakorkoli že, v Nemčiji ni očitno nikogar, ki bi bil Ukrajini pripravljen pomagati z orožjem. Poleg tega je zelo težko najti koga, ki bi bil o Ukrajini sposoben razmišljati kot o novi pridruženi članici EU. Za nemško domišljijo bi bila to pretežka naloga. Vse torej kaže, da se bodo Ukrajinci hočeš nočeš morali sprijazniti z vlogo nekakšne tamponske države.
A med Natom in nemško vlado je v kontekstu ukrajinske krize prišlo do precejšnjih razhajanj. Pozornemu opazovalcu dogajanja gotovo ni ušlo, da so iz kabineta Merklove generala P. Breedlova odkrito obtožili, da izvaja "nevarno propagando". Očitali so mu, da naj bi s svojo retoriko močno pretiraval in popačil resnično sliko ukrajinskega konflikta. Zunanji minister Steinmeier je celo osebno protestiral pri generalnem sekretarju Nata J. Stoltenbergu.
Iz povedanega je mogoče potegniti sklep, da obstajajo med evropskimi (tj. nemškimi) in ameriškimi stališči do Rusije zelo velike razlike. V Evropi je prevladala ocena, da kljub občasnim (milo rečeno) nediplomatskim izjavam, npr. zadnja grožnja Danski, Rusija v bližnji prihodnosti ne bo ogrozila aktualnih meja EU. Mimogrede, teatralno paničarjenje slovenskega predsednika na ruski televiziji je bilo zares popolnoma neumestno, za slovenske državljane celo skrajno mučno.
Gotovo se človek ne počuti najbolj brezskrbno, če v državi, ki meji na EU, divja vojna, a dejstvo je, da se večina državljanov EU ne bi strinjala s Porošenkovo izjavo, da "ukrajinske enote branijo tudi Evropo".
Radikalnost Junckerjeve ideje se skriva nekje povsem drugje: evropsko armado je treba gledati v kontekstu Nata oz. ZDA. V tej perspektivi se kaže kot instrument evropske emancipacije.
Če se torej Evropa hoče v svetu uveljaviti kot resna igralka, potem je evropska armada vsekakor nujna. Z drugimi besedami: če bi Evropa bila resna igralka, potem Američanom ne bi nikoli dopustila, da se vmešavajo v reševanje krize v Ukrajini ali katerikoli drugi državi, ki se nahaja v njenem interesnem območju. Dejstvo pač je, da interesi EU niso identični interesom ZDA. (Največja težava je tukaj pravzaprav v tem, da Evropa nima pojma, kaj so njeni interesi.)
A ne glede na to je Bundeswehr medtem že začela proces, ki bi ga bilo mogoče razumeti kot zasnovo bodoče evropske armade. Po poročanju nemških medijev je bataljon 600 nemških vojakov prvič v zgodovini prešel pod poveljstvo poljske vojske. Kmalu naj bi bataljon poljskih vojakov prešel pod nemško poveljstvo. Na drugi strani se je pod nemškim poveljstvom znašlo 2100 nizozemskih vojakov. Kmalu naj bi del nemške mornarice prešel pod poveljstvo nizozemskih pomorskih sil.
Skratka, morda Evropa v zdajšnji sestavi in ureditvi res nima prihodnosti. Morda bodo centrifugalne sile na koncu res premočne. V tem primeru se neki prizemljeni spekulaciji v izhodišču kažejo trije kulturno-zgodovinski bloki: severno-protestantski, latinsko-katoliški in balkansko-pravoslavni. Po tem scenariju bi se Slovenija kajpada morala odločati med latinsko in balkansko varianto. Pri tako pomembnih vprašanjih je namreč zelo pomembno, da vidiš stvari, kakor dejansko so, ne pa, kakor bi si jih želel videti.
Toda kakršnakoli že bo bodoča Evropa, gotovo ne bo brez vojske. Kot kažejo slovenske izkušnje: brez vojske ni z državo nič.