Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Četrtek,
3. 10. 2013,
12.38

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Miha Mazzini privatizacija

Četrtek, 3. 10. 2013, 12.38

7 let, 2 meseca

Nevidna divja privatizacija

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Naposlušali smo se novic o divjih privatizacijah: parazitski podjetniki zgrabijo davkoplačevalski denar in ga posvojijo. Da ne bi blodil sam po svetu, so mu ponudili varno zatočišče lastnih žepov.

Slovensko občinstvo se zgraža nad vsakim bankovcem in zidakom, ki postane zaseben, nikogar pa ne zanima divja privatizacija intelektualne lastnine, ki poteka nemoteno. Socialistični sistem Slovenski sistem kulture je vzporedna socialna služba. Njegov glaven namen je zaposliti toliko in toliko tisoč ljudi, da pač ne bodo nezaposleni in ne bodo kvarili statistik. Njegova podlaga je kvantiteta in uravnilovka, boji se dosežkov in izstopanja, individualizacije torej. Skratka, gre za tipično strukturo, ki jo slovenska mentaliteta ljubi, saj je sicer ne bi zgradila. Sistem je ostal nespremenjen še iz socialističnih časov. Njegovi vodilni niso dovolili nikakršne spremembe, saj mogoče v kakšnem drugem sistemu pa ne bi bili vodilni, mar ne? Poglejmo pot denarja v socialističnemu sistemu: Ministrstvo za kulturo je dajalo denar založbam, te so izdajale knjige, in taisto ministrstvo je denar dajalo knjižnicam, da so knjige kupovale. Vsi udeleženci so bili državni, torej se je denar pretakal iz državnega v državno in vsi so bili zadovoljni. Slovenski kapitalistični sistem Predstavljajte si, da ustanovite založbo. Vaše osebno podjetje je, vaša last. Posredno država takoj priskoči na pomoč s tem, da za knjižnice odkupuje vaše knjige. Kar ni problematično, Slovenija je majhna država in priznajmo že enkrat: v takih okoljih lahko komercialno zadostno število bralcev ali poslušalcev doseže le največji pofl, s častno izjemo enkrat na desetletje. Kvalitetna dela na manjših tržiščih pač vedno podpira država. Kmalu pa prične vaša zasebna založba zaprošati tudi za sofinanciranje knjig. Skratka, država naj od vas ne bi le kupovala, marveč vam tudi omogočala izdelavo. Kar je še vedno normalno, če gre za kvalitetnejša dela, ki so že vnaprej komercialno neuspešna (Javna agencija za knjigo tako vsako leto podpre med 300 in 400 izdaj). Država je torej plačala pisanje ali prevod – zdaj pa pridemo do slovenske posebnosti: čigave so v tem primeru avtorske pravice? V Nemčiji, primer Traduki centra, velja v takem primeru naslednje pravilo: prvih pet let avtorske pravice pripadajo državi, potem pa jih dobi avtor dela. Kar je logično – če neka knjiga postane uspešnica, postane hitro, torej si država pridrži pravico, da pokasira, kar je vložila. Če ne, naj se z delom ukvarja avtor, saj je bolj zainteresiran, da ga promovira in skratka naredi iz njega uspešno zgodbo, četudi z zamudo. Na to temo po svetu potekajo burni razgovori, ki se gibljejo med skrajnostima: nekateri bi radi, da v primeru državne podpore avtorske pravice za vekomaj pripadejo državi, spet drugi, da država samo da in nič ne vzame. Nemški primer se mi zdi najboljši, ker je nekje vmes. Tako delo lahko nastane, hkrati pa avtor ohrani svoje zanimanje za njegovo promocijo. Če bi povsem pripadlo državi, bi znalo obležati v kakem skladišču, ker bi postalo odvisno od dobre volje uradnika, avtorja pa ne bi več brigalo. Če pa avtor samo kasira, pa prav po človeško prične smatrati državo za molzno kravo, ki mu mora neprestano dajati in ničesar zahtevati. Pri nas pa imamo uveden čisto poseben sistem: v večini primerov materialne avtorske pravice pobere založba. Ne le za pet let, ponavadi kar za vedno. Standardna pogodba namreč vključuje člene, s katerimi se avtorji odrečejo svojim materialnim avtorskim pravicam. Večina jih podpiše, ker se boji komu zameriti, in zato, da potem po gostilnah lahko jamra, kako so ga nategnili. Ponovimo še enkrat: zasebnik je dobil davkoplačevalski denar, da je plačal honorarje, mogoče bo še kaj zaslužil, za vedno bo pa obdržal avtorske pravice. Zasebnik je torej do avtorskih pravic prišel tako, da jih je kupil z davkoplačevalskim denarjem. In to se zdi vsem normalno. Tudi avtorjem. Stanovska društva ne naredijo ničesar, da bi avtorje izobrazila o pomenu njihovih pravic. Zakaj? Zato ker imamo zidake v glavah in nas briga za avtorske pravice. Intelektualno delo sovražimo, če ne verjamete, preberite kdaj spletne forume. Česar ni mogoče prijeti, tega pravi slovenski um ne more dojeti. Kaj pa Evropa? Unija je pravkar objavila rezultate raziskave o intelektualnih pravicah in njihovem vplivu. Kratek povzetek: • 39 % ekonomije poganjajo točno tovrstne dejavnosti (letno 4,7 trilijona evrov!), • 26 % zaposlenih v EU (56 milijonov ljudi) dela v teh industrijah, • in še 9 % delovnih mest je od njih posredno odvisnih. Pri nas to nikogar ne briga. Precej let sem bil član Društva pisateljev in o odtekanju avtorskih pravic sem govoril skoraj z vsakim od njegovih predsednikov; nekateri so rekli, da bi pa res morali člane izobraziti o tem, drugi so samo odmahnili z roko, češ, avtorske pravice, brez veze. Naredil ni nobeden nič. Slovenski paradoks Slovenske založbe so torej z leti nabrale velike količine avtorskih pravic. In ko sem oni dan videl proteste proti prodaji Mladinske knjige, vmes pa nekaj pisateljev, sem naivno pomislil, da jih skrbi, kdo bo dobil njihove pravice. Niti omenil jih nihče, ker ni o tem nihče niti pomislil. Predstavljajmo si, da nekdo pokupi slovenske založbe in s tem dobi v roke avtorske pravice. In v domišljiji ga narišimo kot skrajno pedantnega računovodjo, ki do dlake natančno upošteva zakone. Sedaj avtorji svoja dela ponatiskujejo, prevajajo, spreminjajo v igre in filme – pedantni računovodja pa bi jim hitro stopil na prste: dragi moji, vaše pravice ste prenesli, izvolite račun, hvala! Avtor ni enak njegovim materialnim avtorskim pravicam. Tisti, ki jih ima, tisti izstavlja račune. Starejši rokerji se bodo spomnili skupine CCR in člana Johna Fogertyja, ki je svoje pravice prenesel na producenta, potem pa dolga leta ni igral svojih lastnih pesmi, iz trme, ker bi moral plačati nosilcu avtorskih pravic. Hej, lastne pesmi! Materialne avtorske pravice trajajo še 70 let po smrti avtorja, torej veljajo lahko pri nekem delu tudi več kot sto let. (Spotoma, v Evropi potečejo pravice za pesem Happy Birthday to You leta 2016. Torej je ne morete kar uporabiti, ne da bi plačali. Resno.) Če nekdo dobi večino avtorskih pravic nekega naroda, je s tem dobil 100 let njegove kulture. Če prepove sleherno uporabo, je s tem tudi zaplenil 100 let kulture. In ko vprašate razna kulturna društva in organizacije, za kaj se borijo, vam povedo, da so v prvih vrstah boja za "narodovo samobitnost" in podobno. Nihče pa ne doume, da velja naslednje pravilo: tisti, ki ima avtorske pravice, tisti ima tudi to opevano samobitnost.