O, kako sem lep

In zakaj se ne bi pridružil narcisoidni množici in poskusil ujeti perfektnega avtoportreta, ki tudi v slovarju že nastopa pod zloveščim nazivom selfie. Seveda ne morem mimo, da ne bi izrazil nekaj bolj ali manj globokih misli, ki me navdajajo ob tem zelo koristnem početju (za celoten socialno-omrežni svet). Nimam pojma Poskusim prvič. Bliskavica me skoraj oslepi. Izklopim bliskavico, poskusim znova. Groza – podočnjaki do kolen, kar naenkrat imam spet mozolje in očitno se mi je začela pojavljati pleša, kjer se je nedavno šopiril lasni vrvež. Pozabil sem omeniti, da nisem dober fotograf. Vseeno, tudi večina gajstnih avtorjev selfijev ni. V desetem poskusu mi uspe dostojna fotografija. Seveda govorimo o standardih, primernih za prepoznavo trupel v mrtvašnici. Niti približno ne na stopnji, ki bi jo lahko objavil vsem svojim oboževalcem na vpogled. Gotovo nisem edini, ki je tako štorast, a od kje potem poplava teh vrhuncev narcisizma ? Anything goes* Prvo, kar mi pade na pamet, je seveda to, da ljudje objavijo vse. Popolnoma nekritično, brez čuta za estetiko in zvrhane mere samozavednosti glede lastne fotogeničnosti. Jaz nisem fotogeničen. Pika. Nikoli nisem bil in nikoli ne bom. Zato so vse fotografije čudne. Ko sem se na silvestrovo fotografiral z ženo in otrokom, je vse skupaj bilo videti, kot da sem varnostnik na parkirišču, ki se je mimogrede znašel v kadru z neznano žensko in otrokom. Seveda se ljudem tudi tresejo roke. Tudi treznim. Zato so te fotografije pogosto meglene in pod čudnim kotom. Ker pa pogosteje kot ne nastanejo v ne povsem treznem stanju, so svetlobni pogoji podoptimalni, izrazi na ksihtu pa primerni za resno znanstveno obdelavo. Vsi, vedno, povsod Selfie ni več selektivna oblika preživljanja prostega časa s pametnim telefonom. To počno že vse starostne skupine ne glede na socialni status in vlogo v družbi. Nekateri visoki državni uslužbenci se na ta način afnajo tudi na pogrebih svojih kolegov. Za selfie očitno ni družbeno nesprejemljive okoliščine. Fotografirajo se slavni, neslavni, tisti, ki želijo biti slavni, in tisti, ki niso več slavni. A vseeno se je v okviru tega "selfiejevskega gibanja" pojavilo nekaj prepoznavnih skupin, ki prevladujejo na socialnih omrežjih. Lepotice Najpopularnejše so gotovo samooklicane (uradno nikoli) misice, ki se skoraj vedno (kakšna ironija) fotografirajo pred ogledalom, oblečene v trikrat preozke hlače, obvezno v barvi rešilnega jopiča ali podobno diskretnega odtenka. Ustnice so našobljene, kot da kosmiče za zajtrk zalijejo kar s kolagenom, količina kozmetike, ki je bila potrebna za končen rezultat, pa je bržkone na meji strupenosti. Seveda gre v pripravo za popolni selfie veliko energije, zato pogosto trpi ozadje in smo prisiljeni gledati selfije, kjer se zadaj vidijo umazano stranišče, nepospravljena soba, kakšna domača žival v samozadovoljevalni fazi in podobne podobe iz domačega življenja. Kdor to objavi, se gotovo želi izdatno maščevati nekdanjemu partnerju oz. partnerici. Lepotci Naslednja popularna skupina so mišičnjaki, ki imajo to srečo, da se jim vadba pozna takoj. In to vsak dan. Ker gre za fante širokih pleč, pogosto v celoti ne pridejo na fotografijo, zato je fokus na posameznih delih telesa, ki so še posebej optimalno oblikovani. Seveda kamera doda pet kilogramov, zato so videti še posebej močni in fit. Povprečna dimenzija bicepsa teh individumov presega dimenzijo letnih gum na mojem avtu. Kombinacije In nato trend znotraj trenda. BFF selfie. BFF – best friend forever. Torej, samooklicana misica v kombinaciji s prijateljico. Dvojna količina mejkapa, skoraj vedno filmski nasmeh, včasih (odvisno, kaj je letos počela Rihanna na MTV-nagradah) poljub, včasih oboje. Na koncu še selfiji, kjer so glavne žrtve drugi, ne avtorji. Seveda gre za fotografije izključno v družbi s posamezniki, ki ne morejo preprečiti tega početja – recimo majhni otroci ali zelo stari sorodniki. Na fotografijah je vedno vidno, kako z radostjo sodelujejo in vedo, kaj se dogaja.