Otroci ga biksajo, starši pa v jok, po odvetnike in v medije

Vse za bralce in gledalce. In za to, da zagovarjaš svojo stvar. Otroci so v resnici v drugem planu. Foto: Thinkstock

O tem, kakšna je bila vsebina učiteljičinega sporočila, ki je bilo namenjeno izključno staršem, ne bom pisala. Ne želim biti kot drugi. Če malo pobrskate po spletu, lahko do njega pridete kar sami. Zgodilo se je namreč, da je eden od staršev otrok, katerih dejanja so bila predmet sporočila, učiteljičino e-pošto skupaj s svojim komentarjem posredoval medijem. Za krivca za neprimerno vedenje naših otrok pa proglasil kar LGBT-skupnost.

Eden od medijev je prejeto objavil skupaj s fotografijo pošiljatelja, ki je precej znan nekdanji slovenski politik. Izbrali so ravno tisto fotografijo, na kateri pozira s puško! Že v naslovu novice pa so citirali njegovo izjavo: "Če se kdo dotakne mojih hčerk, bo imel opravka z mano."

Grožnje

No, glejte, človek to razume, kot da nekdo najstnikom grozi, da jih bo kar ustrelil. In kar je še hujše, obstajajo mediji, ki takšne grožnje gladko objavijo in jih z izborom fotografije še zaostrijo. Da o sovražnem govoru, žaljenju tako staršev kot učiteljev pa tudi otrok v članku sploh ne govorimo.

Po tej prvi objavi so novico (sicer brez politika, njegovih groženj in puške) objavili še nekateri drugi mediji. Bilo je celo po televiziji, z ravnateljevo izjavo vred.

Ko je moj sin slišal vse te novice, je pri rosnih trinajstih modro pripomnil: "Šele zdaj sem ugotovil, kako mediji pretiravajo."

Vse za bralce in gledalce. In za to, da zagovarjaš svojo stvar. Otroci so v resnici v drugem planu.

Preberite še druge kolumne Tine Deu:

-> Fino je biti mama (sploh če to ni edino, kar si)
-> Še ena športna nedelja
-> Naši otroci se izgubljajo v virtualnih svetovih, ne pa v gozdovih

Učitelje skrbi

Že prav, da se o neprimernem vedenju otrok po šolah govori tudi v javnosti, ne verjamem pa, da je pot, po kateri je problematika v tem primeru prišla tja, prava. Pa tudi pomagalo ne bo.

Ravnatelja in učitelje skrbi. V takšnih razmerah tudi težko delajo tisto, kar je njihova glavna naloga. Širijo obzorja našim otrokom. Želijo, da se na šoli nekatere stvari ne bi več dogajale. Da bi bil mir in da bi se na šolskih hodnikih vsi dobro počutili. Zato tudi sporočilo staršem, s prošnjo, da ukrepamo po svojih najboljših močeh. Zagotovo pa ni imel nihče v načrtu zgodbe pripeljati do takšnih razsežnosti.

Zadnje čase kar naprej slišim pripombe: "Aha, to je tista šola, o kateri se kar naprej govori. Sem slišal, ja." Otrokom, ki jo obiskujejo, se pa še fino zdi. Da so bili spet na televiziji, mi je prvi povedal sin. Novica je med njegovimi sošolci in sošolkami zakrožila takoj, ko je bila objavljena. Ne verjamem, da so se ob njej tudi zamislili.

Kaj je težava?

Ljudi, ki nimajo (več) šoloobveznih otrok, je presenetilo že dejstvo, da šola dandanes staršem sploh pošilja sporočila, v katerih je sistematično opisano, kakšnih lumparij se gredo otroci na šolskih hodnikih. Kaj šele, da se o vedenju učencev na neki konkretni šoli razpravlja na televiziji in na spletnih portalih.

Dandanes učitelj dveh posameznikov, ki se pretepata, sploh ne sme več fizično ločiti. Včasih so lahko ukrepali sami. Če je bila res kriza, so otroku naročili, naj pride mama v šolo. Zdaj tega več ne morejo. Ukrepati, da bi zaleglo, tako ali tako ne, ko na pogovor kličejo starše, pa jih je strah, da bodo ti v šolo prišli z odvetniki. Ali pa da jih sploh ne bo. Pa še druge kombinacije imaš – recimo, da nesporazume med otroki rešujejo kar starši med sabo. Včasih imaš celo občutek, da bodo zaradi takšnega ali drugačnega vedenja svojih otrok starši med sabo kar (fizično) obračunali.

Ali pa vse skupaj pošljejo v medije.

Zakaj so nemogoči

V šolah imajo resnici več težav s starši kot pa z otroki. No, kot smo videli, jih imajo tudi z otroki, ampak te so velikokrat posledica težav s starši.

Ker če lahko otrok doma počne, kar mu pade na pamet, se bo v šoli vedel podobno. Tako preprosto je to.

Imam pa v zvezi z našo šolo in mediji tudi dobro novico. Pred časom sem napisala kolumno o prepovedi organizacije tridnevne ekskurzije na Dunaj, ki so jo na šoli organizirali vse do letos. O tej temi so na široko poročali vsi večji slovenski mediji. Vse kaže, da nam dobro kaže.

Zame je to primer dobre prakse, kako lahko tudi s pomočjo medijev premakneš stvari. Senzacionalistične novice in neokusne komentarje o takšnih in drugačnih dogajanjih na šolah pa bi gladko prepovedala.