Petek, 21. 3. 2025, 22.26
8 ur, 8 minut
Branko Soban: Kdo je ubil Kennedyja?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,17
John F. Kennedy
Kdo je ubil Johna F. Kennedyja? Donald Trump je že v prvem mandatu hotel za vselej razvozlati to zagatno uganko, ki že desetletja muči Američane in ves svet. Takrat mu ni uspelo. Cia je namreč vztrajala, da bodo z objavo tajnih dokumentov (med drugim) razkrita tudi imena nekdanjih agentov in sodelavcev iz 60. in 70. let, kar bi lahko resno ogrozilo njihovo varnost. Bodo stvari zdaj, ko so na njegov ukaz ta teden končno prišli v javnost malone vsi dokumenti o atentatu na nekdanjega predsednika ZDA, vendarle postale jasnejše?
"Vse bo razkrito!" je bil odločen Donald Trump, ko je na dokument ponosno stisnil svoj podpis, ki močno spominja na elektrokardiogram (bolnega) človeka. A razkritega je bilo bore malo. Potrjen je bil na primer podatek, da je Cia v ameriška veleposlaništva po svetu (tudi na Zahodu, ne le na nekdanjem sovjetskem prostoru) v tistih letih poslala najmanj 1.500 svojih ljudi, ki so bili uradno kajpak diplomati. Samo na veleposlaništvu v Parizu jih je bilo 128, je denimo zapisal Arthur Schlesinger ml., eden ključnih Kennedyjevih pomočnikov.
Prav Schlesinger je Kennedyja po ameriškem polomu v Prašičjem zalivu na Kubi leta 1961 opozoril, da postaja Cia, ki je bila takrat naravnost obsedena s Kubo in Fidelom Castrom, premočna. Zato mu je predlagal, naj jo obrzda. Od tod (nikoli dokazane) teorije, da naj bi predsednika ZDA umorila prav Cia. Po atentatu se je rodilo seveda veliko teorij zarot.
Eno je leta 2016 pred takratnimi predsedniškimi volitvami v javnost vrgel tudi sam Donald Trump. Trdil je namreč, da naj bi bil v atentat vpleten oče njegovega takratnega političnega tekmeca Teda Cruza. O tem naj bi tedaj pisal National Enquirer. Toda David Pecker, nekdanji založnik revije, je lani izjavil, da je bila ta zgodba pravzaprav sfabricirana.
Pisma Jacquline Kennedy
Radovedni javnosti (in zgodovinarjem) je na voljo zdaj že okrog 320 tisoč dokumentov (99 odstotkov vseh), povezanih z atentatom na Johna F. Kennedyja, ki je bil ubit 22. novembra 1963 na Dealey Plazi v teksaškem Dallasu. Nacionalni arhiv jih namreč objavlja že več let zapored. Toda nekaterih ključnih stvari vendarle še ni v javnosti in jih očitno še dolgo ne bo.
Tu gre predvsem za trakove s posnetki več ur pogovorov z vdovo Jacqueline Kennedy in predsednikovim bratom Robertom F. Kennedyjem, takratnim pravosodnim ministrom, ki ju je v mesecih po atentatu opravil William Manchester, avtor knjige Smrt predsednika (The Death of a President). Manjkajo kajpak tudi zasebna pisma, ki jih je Jacquline Kennedy pisala predsedniku Lyndonu Johnsonu, vključno s tremi, ki jih je nanj naslovila že v prvem tednu po smrti moža.
Le kaj se skriva v njih? Trakovi in pisma so zdaj v Kennedyjevi predsedniški knjižnici v Bostonu in bodo javnosti po želji Kennedyjevih, ki so prepovedali objavo, javnosti dostopni šele leta 2067.
Veljala sta za sanjski par – ameriški predsednik John F. Kennedy in njegova Jacqueline Kennedy. Fotografija je nastala leta 1961 po njeni vrnitvi iz Grčije.
Smrt vizije miru
Umor predsednika Johna F. Kennedyja je bil prelomna točka v ameriški zgodovini. Oliver Stone, z več oskarji nagrajeni režiser in avtor znamenitega filma JFK, pravi, da morilci tistega usodnega novembrskega dne niso umorili zgolj politika in človeka. V Dallasu so 22. novembra 1963, kot pravi Stone, ubili predvsem vizijo. Vizijo miru, ki jo je takrat začel uresničevati John F. Kennedy. Po njegovi smrti so se v Belo hišo namreč drug za drugim selili predsedniki, ki so vodili Ameriko iz vojne v vojno.
Zdaj tudi Donald Trump, ki odločno podpira izraelsko-ameriško uničevanje Gaze, ponižuje Ukrajino, Jemnu pa grozi, da bo Hutijce z raketami preprosto izbrisal z obličja zemlje.
Kdo je torej novembra 1963 streljal na Kennedyja? Natančnega odgovora kljub množici dokumentov še vedno ni, teorij in knjig na to temo pa nič koliko. In zarotnikov kajpak tudi.
Po nekaterih teorijah naj bi za atentatom tičal kubanski voditelj Fidel Castro, pa ameriško podzemlje, Cia, Edgar Hoover, Lyndon Johnson, ki je po atentatu nasledil Kennedyja, druge tajne službe in po nekaterih verzijah celo legendarni Joe DiMaggio, nekdanji mož Marilyn Monroe, s katero se je JFK zapletel v krajšo romanco. Prav zato se je po torkovi objavi novih dokumentov pojavilo kar nekaj anekdot o tem, da bomo zdaj morda končno le zvedeli, kaj vse je Kennedy takrat počel z lepo in vročo Marilyn.
Je Lee Harvey Oswald res morilec?
Warrenova komisija – ime je dobila po sodniku Earlu Warrenu, ki jo je vodil – se je skoraj leto dni ukvarjala z iskanjem Kennedyjevega morilca. Septembra 1964 je objavila zajetno, kar 889 strani dolgo poročilo, ki pa pravzaprav ni prineslo nič novega.
To je bilo pravzaprav pričakovati. V njej je namreč sedel tudi nekdanji šef Cie Allen Dulles. Kennedy ga je odstavil po kubanski krizi, a je kljub temu, tudi ko je delal v Warrenovi komisiji, pridno vzdrževal stike z nekdanjo službo.
Komisija, katere član je bil denimo tudi kasnejši predsednik ZDA Gerald Ford, je po letu dni preiskav tako povsem pričakovano ugotovila, da je bil morilec samo eden. Predsednika Johna F. Kennedyja je umoril takrat 24-letni Lee Harvey Oswald, ki pa je bil potem kljub izjemnim varnostnim ukrepom sam ubit le dva dni po aretaciji, tako da pravzaprav nikoli ni dobil priložnosti, da bi povedal svojo zgodbo. Med prevozom v zapor ga je ustrelil lastnik nočnega kluba Jack Ruby.
Američani ne verjamejo komisiji
V teorijo, da je bil morilec samo eden, danes ne verjame skorajda nihče. Zadnje raziskave javnega mnenja so pokazale, da kar 65 odstotkov Američanov ne zaupa rezultatom Warrenove komisije. Zdi se, da jim ni verjel niti predsednikov brat Robert F. Kennedy, ki je te dvome zaupal tudi piscu knjige Williamu Manchestru.
Takrat je prevladovalo prepričanje, da je imel Oswald pokrovitelje od zunaj. Namigovalo se je, da bi bila lahko to Kuba ali pa takratna Sovjetska zveza. Dejstvo je, da je Oswald, nekdanji ameriški marinec, nedolgo do atentata obiskal veleposlaništvi obeh držav v mehiškem glavnem mestu.
Robert F. Kennedy ml., sin predsednikovega brata, je drugačnega mnenja. Zdajšnji Trumpov minister za zdravstvo, strašni anticepilec (v ZDA necepljeni otroci zdaj znova umirajo zaradi ošpic) in strasten zagovornik teorij zarot, je trdno prepričan, da je njegovega očeta in strica umorila Cia. In ne Lee Harvey Oswald.
Bo po odločitvi Donalda Trumpa, da odpre vse arhive v povezavi z atentatom Johna F. Kennedyja, končno postalo jasno, kdo ga je res ustrelil in ubil?
Delavec v tovarni Gorizont
Oswald je kot mladenič naravnost oboževal Kubo in Sovjetsko zvezo. V SZ je celo živel, skoraj tri leta, in se tam tudi poročil. Tja je prispel oktobra 1959. S turističnim vizumom. Sovjetskega državljanstva ni dobil, so mu pa dovolili ostati v državi. Do junija 1962 je živel v Minsku, v današnjem glavnem mestu Belorusije. Delal je v tovarni Gorizont, kjer so sestavljali radijske oddajnike in televizijske sprejemnike, stanoval pa na ulici Kisjaleva 2, nedaleč od Trga zmage – Plošča Peramohi po belorusko. Ko sem bil prvič v Minsku, sem si z veliko radovednostjo ogledal hišo, kjer je živel. Toda stanovalci niso seveda nič vedeli o njem.
Leta 1991 je Mihail Gorbačov ukazal vodstvu KGB, naj temeljito proučijo vse sovjetske dokumente o umoru ameriškega predsednika in njegovem domnevnem morilcu Oswaldu. Študija ni bila nikoli objavljena, je pa bržkone bila del dokumentacije, ki jo je ruski predsednik Boris Jecin leta 1999 nenapovedano izročil takratnemu predsedniku ZDA Billu Clintonu. Američani so Moskvo dolgo prosili zanjo, toda Jelcin je s predajo kakšnih 80 porumenelih dokumentov odlašal vse do vrha skupine G8 v nemškem Kölnu leta 1999.
Odhod iz Sovjetske zveze
Sovjetska obveščevalna služba je Leeja Harveyja Oswalda ves čas budno spremljala, še zlasti po znamenitem pismu vrhovnemu sovjetu ZSSR, v katerem je prosil za sovjetsko državljanstvo. V njem je zapisal, da je doslej živel v dekadentni kapitalistični družbi, kjer je delavec suženj, po novem pa da hoče živeti samo še v Sovjetski zvezi ... Dovoljenje za bivanje je dobil, toda v KGB so že po kakšnem letu ugotovili, da si z njim ne bodo mogli prav veliko pomagati.
Med bivanjem v Minsku se je poročil z Marino Prušakovo, ki je delala kot prodajalka. Sam se z zaposlenimi v Gorizontu ni razumel najbolje. Pogosto je stokal zaradi slabe plače. In tudi sosedje ga niso preveč marali. Zato se je leta 1962 odločil za vrnitev v Ameriko. Pred odhodom je nekemu sosedu zabrusil takole: "Kar sami – brez mene – gradite svoj komunizem. Tu se še nasmehniti ne znate kot drugi normalni ljudje ..."
Sovjetska zveza se mu je morda zamerila tudi zato, ker ga je že kmalu po prihodu v Minsk dokaj odločno zavrnila Ella German, lepotica judovskih korenin, ki jo je zaprosil za roko. Če bi se poročil z njo, bi morda celo ostal tam. Za vselej …
Jelcinove teorije in Lyndon Johnson
V KGB so takrat menili, da Oswald v Dallasu ni moril sam. Eden od generalov je izjavil, da sam preprosto ni mogel biti kos tako zahtevni nalogi. Podobno je menil tudi nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin, ki je v svojih spominih zapisal, da za atentatom na Kennedyja tiči ameriška naftna vrhuška. Kennedy je naftne mogotce namreč razjezil s posebnim predsedniškim aktom iz leta 1962, s katerim je naftnim družbam – glavnina teh je bila prav v Teksasu – naložil nove davščine, zaradi katerih so bila podjetja ob več sto milijonov dolarjev na leto.
O tem v ZDA danes ne govorijo prav dosti. Veliko več je privržencev teorije, da je za atentatom tičal Lyndon Johnson, ki je bil doma iz Teksasa, v operacijo pa da je poleg Cie pritegnil še ameriško podzemlje in kubanske emigrante. Roger Stone v knjigi The Man Who Killed Kennedy: The Case against LBJ (Človek, ki je ubil Kennedyja: dokaz proti LBJ) namreč pravi, da se je Johnson (LBJ) pri Kennedyju znašel v nemilosti. Zaradi vpletenosti v korupcijske posle se ga je Kennedy hotel znebiti. Grozila mu je celo ječa in s tem konec politične kariere.
Madeleine Brown, ena od ljubic LBJ, je v svojih spominih denimo zapisala, da se je Johnson na dan pred atentatom v dallaški vili milijonarja Murchisona sestal z Edgarjem Hooverjem in Richardom Nixonom. Takrat naj bi izjavil: "Ta prekleti Kennedy me nikoli več ne bo zajebaval!"
Robert Caro, biograf LBJ, teh besed Brownove začuda nikoli ni omenil v svojih delih. Morda mu je to prepovedala Johnsonova žena, potem ko sta se z možem srečno preselila v Belo hišo ...
Po atentatu na JFK je podpredsednik Lyndon B. Johnson še isti dan na letalu zaprisegel kot novi predsednik ZDA.
Oliver Stone in Oswaldova puška
Ob poplavi teorij in knjig na to temo se zdi, da je najbližje resnici vendarle prav Oliver Stone, ki je po sijajnem filmu o JFK skupaj z zgodovinarjem Petrom Kuznickom napisal še knjigo Untold History of the United States (Zamolčana zgodovina Združenih držav), v kateri je kajpak govora tudi o atentatu v Dallasu. Teorija o tem, da je Kennedyja umoril zmedeni Oswald, po njegovem sploh ni točna.
Kar nekaj strokovnjakov iz FBI in drugih organizacij je namreč ugotovilo, da s staro italijansko puško mannlicher-carcano iz druge svetovne vojne ni mogel ubiti predsednika. Poskus je pokazal, da z njo preprosto ni mogoče ustreliti trikrat v manj kot šestih sekundah, kot je trdila Warrenova komisija. Poleg tega naj bi Oswald z njo meril skozi drevje in na cilj, ki se je oddaljeval. Na dlani je, trdi Stone, da je Kennedyja pokončala krogla, ki je priletela od spredaj ...
Cia je sovražila Kennedyja
Oliver Stone in Peter Kuznick sta atentat v Dallasu zato raje postavila v politični okvir tistega časa. V čas hladne vojne in oboroževalne tekme, v kateri sta Cia in vojska že postajali nekakšna država v državi. Pentagon je postajal vse agresivnejši. Ti ljudje so hoteli vojno proti Sovjetski zvezi, ki da jih bo sicer prehitela po vojaški moči. In Kennedy je postajal vse hujša ovira na tej poti.
V obveščevalskih krogih so menili, da je premehak do komunizma. Ko je Moskva začela graditi berlinski zid, je Kennedy, denimo, modro izjavil, da ima raje zid kakor vojno. Po ameriškem polomu v Prašičjem zalivu je odstavil takratnega šefa Cie Allena Dullsa. Bil je proti širitvi vietnamske vojne v Laos in razmišljal je o umiku iz Vietnama. Tudi predsednikov svetovalec (in zgodovinar) Arthur Schlesinger ml. zato trdi, da je imel Kennedy v vojski in Cii veliko sovražnikov.
Ted Sorensen, ki je bil blizu Kennedyjevim, je v spominih zapisal, da je v Cii nastal pravi vihar, ko ga je predsednik Jimmy Carter leta 1977 hotel postaviti na čelo te organizacije. Odpor v tej organizaciji je bil tako močan, da je Carter moral umakniti njegovo kandidaturo. Sorensen je na osnovi takšnega odziva sklepal, da so v arhivih Cie zagotovo dokumenti, ki jih za nobeno ceno ni smel videti. Prav zaradi njegovih tesnih zvez z umorjenima bratoma Kennedy.
Za atentatorja je obveljal Lee Harvey Oswald. Vsega dva dni po aretaciji je tudi sam končal pod streli. Da je bil res on strelec, sicer danes ne verjame praktično nihče več.
Drama s sovjetsko podmornico
V Cii in Pentagonu so bili za časa kubanske raketne krize oktobra 1962 nadvse zagreti za napad na Fidela Castra in njegov "otok svobode". Kennedy je generalom rekel ne. S tem je preprečil jedrsko kataklizmo, ki bi svet pahnila v prepad. Oliver Stone v knjigi pravi, da je vojno pravzaprav preprečil sovjetski podmorniški častnik Vasilij Arhipov. Sovjetsko podmornico z jedrskimi raketami na krovu so namreč močno poškodovale globinske bombe, ki jih je v lovu nanjo odvrgla posadka ameriške ladje Randolph.
Podmornica je ostala brez elektrike. Začelo je primanjkovati kisika. Poveljnik Valentin Savicki je obupno klical v generalštab, toda zveze ni bilo več. Prepričan je bil, da se je vojna že začela, zato je ukazal izstreliti torpedo z jedrsko glavo. Toda Arhipov, politkomisar na podmornici, ga je zadnji hip prepričal, da tega ni storil ...
John Kennedy in Nikita Hruščov sta rešila kubansko krizo po mirni poti. Ameriški generali so noreli, da je to poraz ZDA. Bela hiša je opustila ideje o zamenjavi režima na Kubi in umaknila svoje jedrske rakete iz Turčije. Odnosi med Moskvo in Washingtonom so se začeli popravljati.
Toda ne za dolgo. 22. novembra 1963 je bil umorjen Kennedy, manj kot leto zatem so v Moskvi odstavili Hruščova. In svet je krenil na stara pota zaostrovanj in vojn.
McKinley, Kennedy, Trump?
Robert G. Vernon je zapisal, da bržkone ne bomo nikoli izvedeli, kdo je izdal ukaz za likvidacijo JFK. Nekateri med njimi so namreč že mrtvi ali pa so blizu smrti. Drugi so se iz strahu za življenje odločili, da bodo za vselej utihnili. A eno kljub vsemu drži kot pribito. Lee Harvey Oswald ni ubil Johna F. Kennedyja. Na sprožilec puške so pritisnili možje, ki so bili v hierarhiji ameriške politike bistveno višje od njega. Oswalda so zlorabili zgolj za brisanje sledi, ki so ostale za njimi.
Skrivnost torej ostaja. In zdi se, da je tudi Donaldu Trumpu ne bo uspelo razvozlati. Nenazadnje tudi zato, ker se kaj podobnega kot Kennedyju zdaj lahko zgodi tudi njemu. Njegov veliki vzornik William McKinley, 25. predsednik, ki je v objem ZDA pripeljal Havaje, Guam, Portoriko in Filipine (Trump pa sanja o Grenlandiji, Panami, Kanadi in še o čem), je bil namreč ubit v atentatu. Septembra 1901, kmalu po začetku drugega mandata.
Sam je bil že dvakrat žrtev poskusa atentata. Morda tudi zato na ključne položaje v Cii, FBI, Pentagonu postavlja izključno zaprisežene lojaliste. Toda ali tem ljudem res lahko zaupa v celoti?
Siolov kolumnist Branko Soban, zunanjepolitični komentator in publicist, nekdanji dopisnik iz Kaira in Moskve. Pronicljivi kronist našega časa, poznavalec in neutrudni kritik Putinove Rusije in pozabljenih tragedij Bližnjega vzhoda. Kolumne na Siolu objavlja na zadnjo soboto v mesecu.
