Prostitucija pozornosti

Dan ima 24 ur, imamo (večina) par oči, ene možgane in smo v povprečju kar bistra bitja (malo manjša večina, a vseeno). A hkrati živimo v svetu, ki nas dnevno obdaja s toliko različnimi sporočili na toliko različnih napravah, da se vsaj ena zunanja okoliščina postavlja na glavo (pravzaprav je že vertikalna). Zmanjkuje nam pozornosti. Predvsem medijska industrija (in vse druge, ki so z njo povezane) predominantno temelji na preprosti menjavi – posameznik ponudi svoj par oči (v večini primerov) v zameno za navidezno brezplačno vsebino ali storitev, ki jo servira korporacija na drugi strani. Navidezno zato, ker se nevede odrekamo delu nekakšne valute, potrebne za vsako aktivnost, ki se je želimo lotiti. Na nek način se odrekamo času samemu. Ne le, da je sporočil in vsebin neštetokrat več kot pred 50 leti, tudi naprav, ki nam te servirajo, je vse več. Če smo pred 50 leti delili pozornost med družino, radio in (še precej redko) televizijo, je danes naša mentalna zbranost raztreščena med mobilca, tablico, televizijo, digitalni okvir za slike, MP3-predvajalnik, fotoaparat, osebni računalnik in množico drugih. Nekje sem prebral simpatično anekdoto – posameznik potarna, da se je zaradi nezmožnosti dostopa do interneta ves večer pogovarjal z družino. Izkušnjo je sklenil s pomenljivim opisom: "Ni kaj, zanimivi ljudje (ta moja družina)." Korporacije se za našo pozornost ne bojujejo zaman. Kot pravi "pregovor" – če uporabljaš brezplačno storitev ali vsebino, si pravzaprav izdelek. Konkretneje, izdelek so tvoje kvantificirane in opredeljive osebne informacije, kar za korporacijo pomeni potencialno novo stranko. Svojo pozornost pokurimo na različne načine, tudi stari Rimljani so jo (dasiravno v parni kopeli ni bilo veleplakatov in skritih zvočnikov, ki oglašujejo tablete za povečanje). S tem sicer ni nič narobe – le vprašanje je, ali nam to bolj škodi ali koristi. Vzemimo za primer elektronsko pošto – de facto standard poslovne komunikacije od razmaha internetnega dostopa v devetdesetih. Različne raziskave kažejo, da zaposleni danes kar polovico svojega delovnega dne porabijo za ukvarjanje z elektronsko pošto. Zadeva je nujna, drži, a vse manj učinkovita in vse bolj neproduktivna aktivnost. Večinoma gre pri tem za "filtriranje" sporočil, pri čemer se arbitrarno odločamo, kaj je za nas pomembno in koliko, kaj pa ne. Ogromno je balasta, sporočil brez vsebine ali verižnega žongliranja na temo, kje bo sestanek. To je še najmanjše zlo. Analize kažejo tudi, da povprečna oseba (tista zgoraj, z enim parom oči in zmerno razvito inteligenco) potrebuje 15 minut, da se znova zbere po tem, ko je prebrala elektronsko sporočilo. Ob tem, da povprečna aktivnost v zvezi z elektronsko pošto meji na obsesivno-kompulzivno motnjo – povprečni zaposleni preverijo, ali je kaj novih sporočil, kar 36-krat na uro. Imam sodelavca, ki v tem času tolikokrat ne vdihne! Precej noro je tudi to, da več časa, posvečenega elektronski pošti, pomeni več sporočil in več sestankov, kjer se ljudje med seboj zgolj informirajo (in rešujejo pomanjkanje socialnih stikov). Pozornosti pa je vsakič manj, saj smo šele pri elektronski pošti – kje so še vsi nadomestki za prave prijatelje in gotova pot k internetni slavi. Morda najbolj noro od vsega pa je, da ljudje plačujejo bolestne vsote za naprave, ki jim bodo (poleg statusa) prinesle le še več možnosti za odžiranje pozornosti (ne pozabimo, te tudi vibrirajo!). Pa srečno, grem se pogovarjat z družino, da vidim, ali je res tako fajn! Viri: Aeon, Business Insider, SquareOnEmail.com, INC