Nedelja, 10. 7. 2022, 22.46
2 leti, 4 mesece
Nato = Putin (O manjkajočih delcih slovenskega mozaika)
Rupel: Gregor Golobič je razdvojen ali celo raztrojen, če ni razčetverjen
Mozaik, sestavljanka, "jigsaw puzzle"
V bistvu gre za sinonime: tako mozaik kot sestavljanka ali "jigsaw puzzle" pomeni sestavljeno podobo, ki postane popolna in razumljiva šele, ko vanjo vstavimo zadnji manjkajoči košček, ki je pogosto prav majhen in nepričakovano izoblikovan delec. S sestavljanko, mozaikom ali jigsaw puzzle lahko (zaradi podobnosti z zemljevidi) ponazorimo svetovno zgodovino ali mednarodni položaj, lahko pa (zaradi politične raznobarvnosti) tudi domače politične razmere. Aktualno politiko Vladimirja Putina bomo težko razumeli brez delcev, kot so oktobrska revolucija, Stalin, njegov pakt s Hitlerjem, hladna vojna in razpad Sovjetske zveze leta 1991. To je bilo takrat, ko je nastala slovenska država, ki je prav tako ni mogoče razumeti brez delcev, kot so konec hladne vojne ali poraz komunistov Slobodana Miloševića in Mihaila Gorbačova. Pred kratkim je bila uganka tudi slovenska notranja politika, ki se sestavlja v dokončno obliko ravno ob vprašanjih, kot so konec socializma v Evropi, udarna moč slovenske levice in komentarji rusko-ukrajinske vojne. Nič novega ni, da smo Slovenci v glavnem zadovoljni, ker smo se med letoma 2002 in 2004 vključili v varno zavetje EU in Nata; do nedavnega pa je bila uganka, kako je mogoče, da nekateri med nami zagovarjajo in opravičujejo Putina, predlagajo zmanjšanje slovenskega obrambnega proračuna ali celo zahtevajo izstop iz Nata, izenačujejo ameriški napad na Irak in ruski napad na Ukrajino. Mimogrede: med predvolilnimi levičarskimi protesti v Ljubljani so se pojavljala tudi gesla kot "Janša = Putin". Kup manjkajočih delcev do trenutka, ko se je pred dnevi na medijskem prizorišču pojavil nekdanji generalni sekretar LDS, predsednik stranke Zares in poznejši minister za znanost v Pahorjevi vladi, Gregor Golobič.
Pri tem, da so slovenski državljani pogosto brezbrižni in malomarni do svoje države ali pri izbiranju svojih voditeljev, se hitro razvnamejo, ko gre za pomoč bolnim otrokom ali za dosežke športnikov. Pri tem, da se v drugih državah politiki različnih usmeritev in strank prepirajo v parlamentu, nato pa grejo skupaj na kosilo ali na pijačo, se slovenski politični tekmeci iz srca sovražijo tudi zasebno in vse dneve. Nekdanji predsednik vlade Janez Drnovšek je nekoč v parlamentu opozoril, da se "bodo pobili med sabo"! Poleg vsega je med Slovenci razširjen pojav, ki so ga že naši predniki imenovali "kranjska fovšija". Pri tem, da narod z majhnim številom prebivalcev razpolaga z omejenim številom talentov, tega na Slovenskem pri službah, napredovanjih in nagradah ne upoštevajo, kar povzroča širjenje diletantizma. V času, ko se je začela slovenska država, smo številni opazili, da Slovenija premore pametnih politikov kvečjemu za eno vlado in pol; zato so bile prve slovenske vlade praviloma "velike koalicije". Navsezadnje smo v državi, ki se je izrekla proti enopartijskemu sistemu, imeli predsednika republike, ki je bil pred tem predsednik Zveze komunistov. Nekatere slovenske nenavadnosti so – žal – povezane prav s tem. V redkokateri evropski državi – razen v Sloveniji – vabijo v vlado stranke, ki zavračajo kapitalizem in zahtevajo izstop iz Nata. V delu slovenske javnosti se utrjuje prepričanje, da se Slovenija vrača k socializmu. Same uganke. Kup manjkajočih delcev!
Tudi tujci se sprašujejo, kaj je vzrok posebnosti in različnosti, ki so opazne na področju politike in na drugih področjih slovenskega življenja, predvsem tistih, ki so neposredno ali posredno povezana s politiko. Teh področij je seveda veliko. Mnogi se torej sprašujejo, zakaj je Slovenija tako različna od drugih evropskih držav, pri čemer se uradne razlage (tj. razlage pristojnih in uglednih razlagalcev) večinoma izogibajo odgovoru na to vprašanje ali zanikajo, da bi šlo za posebnosti ali razlike. Je Slovenija nekaj posebnega zaradi svoje velikosti in maloštevilnosti prebivalstva; morda zaradi relativno kratke zgodovine? Je nekaj posebnega, ker se ji posebnost ne zdi nič posebnega? Ali pa se nam vse skupaj tako samo zdi?
Včasih je za to, da se nam razkrije celota, da razumemo večje in usodno dogajanje, dovolj majhen dogodek, neznatna podrobnost. Vse kaže, da nekaj dni stare polemične izjave nekdanjih funkcionarjev/privržencev ZSMS in LDS (Gregorja Golobiča in Vlada Miheljaka), ki so na prvi pogled videti kot prepir v domači kuhinji, pomenijo zadnje manjkajoče in seveda dobrodošle delce sestavljanke slovenskega političnega čudaštva. Prepiru in razkritju vzrokov posebnih, od drugih nekdanjih socialističnih držav/republik različnih značilnosti Slovenije je botrovala rusko-ukrajinska vojna.
Ob tej vojni polemizirajo tudi drugod, vendar so države EU in Nata glede krivde zanjo tako rekoč zgledno enotne. Nekateri očitajo Nemcem zaostajanje in pretirano previdnost, ponekod celo primerjajo aktualne nemško-ruske odnose z nemško-sovjetskimi. V EU in Natu – ob zavedanju, da so nekatere njune države ranljive zaradi energetske in prehrambne odvisnosti – vendar ni razumevanja za kolonializem in militarizem Vladimirja Putina.
Uganke ali manjkajoči delci
Za večino evropskih opazovalcev in za večino slovenskih volivcev ni jasno, kako je mogoče, da v slovenski javnosti obstajajo štirje različni datumi slovenske osamosvojitve:
1. nekateri (kot nekdanja slovenska predsednika Kučan in Türk) domnevajo, da je pravi datum slovenske osamosvojitve konec druge svetovne vojne oziroma leto 1945;
2. drugi (kot Golobič) menijo, da se je osamosvajanje začelo pod vodstvom ZSMS v osemdesetih letih – pri čemer je seveda treba priznati, da je ZSMS, katere član je bil navsezadnje tudi Janez Janša, pomagala Demosu in sodelovala v Zboru za ustavo;
3. tretji (kot Janez Janša, večina Demosovih aktivistov in veteranov vojne za Slovenijo) menijo, da je bila osamosvojitev dokončno uresničena že z desetdnevno vojno in zmago nad JLA;
4. četrti (kot pisec teh vrstic) pa menijo, da se je Slovenija v resnici in dokončno osamosvojila z mednarodnim priznanjem konec leta 1991, pri čemer je bil bistveni dejavnik razpad Sovjetske zveze; in da je svojo državnost dokončno zavarovala s članstvoma v EU in Natu leta 2004.
Precej zagonetno je vprašanje moralne neoporečnosti Organizacije severnoatlantske pogodbe (Nato), ki ji nekateri (npr. Golobič) očitajo, da je brez razloga napadla Irak, in jo primerjajo z ruskim napadom na Ukrajino. Manjkajoči delci pa so naslednji:
1. Irak je leta 1980 napadel Iran, leta 1990 pa Kuvajt; po iraškem izigravanju odločitev OZN je sledila zalivska vojna, ki so jo vodile in v njej zmagale ZDA;
2. sporni ameriški napad na Irak leta 2003 je trajal 26 dni;
3. Putin je napadel Gruzijo neposredno po sestanku vrha Nata v Bukarešti leta 2008; leta 2014 sta sledila napad na Krim in okupacija delov Ukrajine; februarja letos pa se je začela "specialna vojaška operacija";
4. Ukrajina ni nikoli napadla nobene druge države, ampak si je – zaradi nevarne soseščine – želela samo povezavo z EU in Natom.
Vlado Miheljak je potem, ko so slovenski volivci leta 2003 članstvu v Natu namenili dve tretjini glasov, na slovenski televiziji nastopil s trditvijo, da Nato podpira le manjšina Slovencev. Pri takšnem nenavadnem stališču je vztrajal vse do polemike, ki sem jo omenil v začetku, za to stališče pa je po vsem videzu navdušil stranko, ki je trenutno del vladne koalicije. Miheljakov nekdanji somišljenik Gregor Golobič je nedavno presenetil televizijsko občinstvo z dvema ugankama: z zagovarjanjem politike Nata in z domnevo, da je za slovensko državo bolj kot Demos (leta 1990) zaslužna ZSMS (pred letom 1990). Svoje pozitivno stališče do Nata je Golobič ponovil tudi v omenjeni polemiki, vendar si je ob tem dovolil nenavadnost najvišje vrste. Iz neznanega razloga je v svojo polemiko vključil tudi pisca teh vrstic, češ da je znano, kakšen je bil "odnos med takratnim zunanjim ministrom Ruplom in PV Ropom, ki se je (odnos? Rop?) manifestiral tudi skozi sramotno vilensko akcijo in končal s predlogom za razrešitev".
Dejansko gre za vrhunsko nenavadnost, kajti med vilensko izjavo (6. februarja 2003, dan po Powellovem nastopu v OZN) in razrešitvijo zunanjega ministra (5. julija 2004) je minilo 16 mesecev. Rop me je odstavil zaradi mojega angažiranja v civilnodružbenem gibanju Zbor za republiko, ne pa zaradi vilenske izjave, ki so jo bili podprli na Brdu zbrani slovenski diplomati, slovenski Državni zbor in vse članice Vilenske skupine, ki so bile kandidatke za članstvo v Natu. Po vsem tem so ministru dali prav tudi slovenski volivci na referendumu 23. marca 2003. Hkrati z vilensko izjavo je bila v vseh svetovnih časopisih objavljena izjava osmih voditeljev držav Nata (Aznar, Barroso, Berlusconi, Blair, Havel, Medgyessy, Miller, Rasmussen). Ocene o ameriških političnih napakah v Iraku so prišle pozneje in zanje nismo mogli vedeti, vedeli pa smo, da je Sadam Husein diktator in okupator. Toda to, kar sem doslej povedal o Golobičevi nenavadnosti, zbledi ob njegovi primerjavi ameriškega napada na Irak in ruskega napada na Ukrajino. Je morda mogoče Huseina primerjati z Zelenskim? Javier Solana je 13. marca 2003 Drnovšku na Brdu vpričo mene rekel, da gre pri napadu na Irak za zamenjavo režima (regime change), nato je Drnovšek Solani rekel, da je bilo Natovo bombardiranje Beograda – leta 1999, v času, ko je bil Solana generalni sekretar Nata – prav tako zamenjava (Miloševićevega) režima.
Toda bistvo je drugje. Golobič po eni strani pravi, da je članstvo v Natu za Slovenijo in za slovenske državljane dragoceno, potem pa pravi, da je bil napad na Irak "sramotna vilenska akcija". (Hoče reči, da Iraka ni napadel Nato, ampak slovenski zunanji minister, ki ga je zato kaznoval predsednik LDS Tone Rop?) Golobič molči o tem, da smo si takrat, po katastrofalni pobudi Danila Türka leta 1998, vsi skupaj prizadevali za slovensko članstvo v Natu in nam je pri tem uspelo. Dejstvo je, da je Nato za Slovenijo dragocen in da Slovenija – po letu 2004 – podpira vse njegovo delovanje.
Golobič je razdvojen ali celo raztrojen, če ni razčetverjen. Njegova težava je v tem, da sva si z Janezom Janšo prizadevala za sodelovanje z Natom vse od 14. februarja 1991, ko sva v Bruslju obiskala pomočnika generalnega sekretarja Nata Johna Kriendlerja, 24. januarja 2002 pa ustanovila Slovenski odbor za Nato. Glede na to, da Golobič – o Miheljaku se ne splača govoriti – sovraži Janšo in po vsej priliki tudi mene – mora svoje pozitivno mnenje o Natu zamegliti z vilensko izjavo, ki je pač pripomogla k slovenski včlanitvi v Nato. S tem pa se njegovo sovraštvo ne konča. Njegova poanta je namreč, da je Nato podoben Putinu in ruski vojni, torej Nato kljub vsemu ne more biti nekaj dragocenega. Da je dragocen, se samo tako reče.
V resnici obstaja v Sloveniji protinatovsko gibanje, ki ga sestavljajo leva frakcija nekdanje LDS, Levica, Danilo Türk, Milan Kučan. Morda tudi Tone Rop? Tanja Fajon?
Na tej točki je morda čas za olajšanje in opravičilo. Če zamižimo na obe očesi, bomo rekli, da gre za zunanjepolitične iluzije in idealizme. Geopolitični in zunanjepolitični idealizem, ki ga je mogoče čutiti v Sloveniji, tu pa tam tudi med nemškimi in še katerimi marksisti, se je v zgodovini vselej izkazal kot porazen. Znani primer je idealizem Woodrowa Wilsona in versajske konference. Če pogledamo daleč stran od empiričnih debaklov idealističnih revolucij, bomo rekli, da je bil "idealističen" tudi slovenski samoupravni socializem. Zgodba, ki jo končuje Gregor Golobič, se je začela pri hladni vojni in socialističnih revolucijah od oktobrske do jugoslovanske oziroma slovenske. Njegova polemika je prispevala zadnji delček sestavljanke, ki jo imenujmo vračanje socializma. Najbrž ni treba dokazovati, da je bil Nato nekoč za slovenske komuniste in da je Nato za njihove naslednike smrtno nevarna organizacija. Nato še danes ali posebej danes pomeni zadnjo obrambo pred navalom političnega "idealizma". Zdaj tudi razumemo, zakaj je Golobič v TV intervjuju s Ksenijo Horvat začetek slovenske osamosvojitve prestavil v osemdeseta leta in k ZSMS. Ključni delec pa je seveda enačba "Putin = Nato". Z njo je mogoče razvrednotiti "dragoceni Nato" in opravičiti Putina, ki je nemara enako dragocen kot Nato? Nato je dragocen predvsem zato, ker ga je – po mnenju Golobiča – mogoče uporabiti za obrambo Putina.
Prvi kamenček v mozaiku je bilo manevriranje z datumom slovenske osamosvojitve/državnosti. Če je mogoče pri tem odvzeti zasluge Demosu, je mogoče braniti socialistično kontinuiteto. Če je mogoče braniti socialistično kontinuiteto, je mogoče brez kazni pisati alternativno zgodovino, agitirati proti kapitalizmu in Natu, gojiti revolucionarne šole, medije in sodišča. Če je mogoče gojiti takšne ustanove, je mogoče poljubno postavljati partijske tovariše na ugledne in dobro plačane položaje. Ker je na Slovenskem malo pametnih ljudi, je s takšnim postavljanjem povezan vse bolj razširjeni in očitni diletantizem.
42