Sedem razlogov, zakaj bi novinarji morali razkriti svoje vire

Preden me proglasite za popolnoma politično nekorektno osebo, ki ne razume vloge medijev v demokratični družbi, naj vam zaupam, da tudi Kodeks novinarjev Slovenije uporabe anonimnih virov ne razume kot normalnega načina novinarskega dela. Dopušča jo le takrat, ko informacij "ni mogoče pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu". Anonimnost torej ni nekakšna pravica ali celo norma novinarskega dela, ampak izredno sredstvo, ki se lahko uporabi le v precej jasno opredeljenih okoliščinah. Zato se mi ne zdi nič bogokletnega trditi, da se zlorablja in da bi prava norma – običajni način dela – moralo biti razkritje in ne prikrivanje virov. Poglejmo si torej razloge, zakaj tako mislim. Prvi: ker ima večina virov svoj interes Po logiki stvari je anonimnost namenjena zaščiti virov, ki imajo informacije o nezakonitem ali neetičnem ravnanju vplivnih ljudi in se bojijo njihovega maščevanja. Pogosto se na medije obrnejo tudi ljudje, ki se jim dogaja krivica, in s pritožbami na inšpekcije, pismi ministrom ali prijavami policiji ne dosežejo ničesar. En televizijski prispevek pogosto učinkuje bolj kot tisoč pritožb. S tem ni nič narobe. Narobe je to, da večina virov, ki jih novinarji ščitijo – ali preprosto zamolčijo –, ni takšnih. Večina tistih, ki novinarjem razlagajo o barabijah pri kakšnem stečaju, privatizaciji, bančnem kreditu, javnem naročilu in podobnem, to počne zato, ker ima pri zadevi nek svoj interes. Posredovanje izbranih informacij medijem (neposredno ali posredno, na primer prek anonimnih kazenskih ovadb) je zgolj orodje njihove poslovne ali politične igre. Želite primer? Portalplus je pretekli teden poročal, da so bile pomemben vir Delovih novinarjev osebe, v različnih obdobjih povezane s piarovsko in lobistično agencijo Pristop. Te nikakor ne moremo imeti za nezainteresiranega igralca na poslovni in politični sceni. Če bi se spustil na raven večine medijev, bi lahko tudi napisal, da po pričevanju več virov, ki želijo ostati neimenovani, upravljavec paradržavnega sklada rad kliče urednice in ponuja informacije, ki koristijo njegovim poslovnim igricam. Prepričan sem, da bi morali novinarji vedno dosledno razkriti vire, če informacije dobijo pri ljudeh, ki imajo ali bi lahko imeli pri zadevi svoj interes. Če tega ne storijo, ustvarjajo lažni vtis, da njihovi članki temeljijo na objektivnih informacijah, in nas zavedejo, da verjamemo bučkam, ki jim ne bi nikoli verjeli, če bi vedeli, na čigavem zelniku – no ja, bučniku – so zrasle. Drugi: ker novinarji virov in informacij ne preverjajo Vplivu prikritih interesov bi se novinarji lahko izognili, če bi vire in njihove informacije dosledno preverjali. Zapisnika sodnih obravnav, ki jih je objavil že omenjeni portal, razkrivata, kako malo napora cvet raziskovalnega novinarstva vloži v takšno preverjanje. Pri teh obravnavah gre za članke, kjer sta Delova novinarja poročala, da se je v penthousu Mateja Raščana zbirala mariborska bančna smetana s Kovačičem (direktorjem NKBM) na čelu. Kovačič trdi, da ga tam ni nikoli bilo in zato toži enega od njiju. Zaslišanja so razkrila, da imata novinarja za njegovo prisotnost en sam vir, ki sta mu obljubila anonimnost. Novinarka je prostodušno priznala, da so viru verjeli, ker jim je pač že prej posredoval druge informacije, ki so se izkazale za resnične. Kako, prosim? Ste kdaj brali kakšno kriminalko? Ali ne piše v priročniku vsakega dobrega obveščevalca, da je treba izbrani tarči najprej prodati nekaj zdravih bučk, da ji boste lahko pozneje po želji podtaknili tudi kakšno gnilo? Čeprav imata menda v svojih beležnicah dolg seznam ljudi, ki so hodili na zabave, pri teh osebah nista preverjala, ali so tam bile in koga so tam srečale. Prav tako nista poskušala poiskati drugih ljudi, ki bi podobno kot njun očividec lahko opazili Kovačiča na parkirišču ali v stavbi. Nasprotno, dejstvo, da gre za samo en vir, sta poskušala celo prikriti tako, da sta v članku uporabila množino ("stanovalci so videli"). Očitno je, da sta viru verjela na besedo, ker jima je pač povedal tisto, kar je koristilo zgodbi, ki sta jo želela naplesti. Tretji: ker novinarji delajo tako, da lahko napišejo, kar želijo Novinarski kodeks lepo pravi, da mora novinar "pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku". Zato je bilo na sodišču pomembno vprašanje, ali sta informacijo o zahajanju na Raščanove zabave preverila tudi pri Kovačiču samem. Njuno izgovarjanje še najbolj spominja na osnovnošolca, ki ju ravnatelj zaslišuje, kdo od njiju je razbil okensko steklo v telovadnici. Novinarka pravi, da je bil za klicanje Kovačiča zadolžen kolega in ni prepričana, da ji je omenil, da ga ni dobil. Novinar pravi, da je bil res zadolžen, vendar je povsem mogoče, da je nalogo preložil naprej, če prvi dan ni bil uspešen. Predvsem se nihče kaj dosti ne spomni, čeprav sta se po lastnih besedah dolgo posvetovala, da bi obnovila spomin. Najlepša cvetka je odgovor novinarke na Kovačičevo vprašanje, zakaj ga ni klicala ona, če se ji je pa pred tem vedno korektno odzval. Takole mu razloži: "Dopuščam tudi možnost, da smo taktizirali (...) Včasih je bolje oziroma več dobiš od človeka, če ga od prej recimo ne poznaš, da ga nekako presenetiš." Dvomim, da je takšno taktiziranje tisto, kar ima v mislih novinarski kodeks, ko pravi, da je treba ljudem, ki jih nečesa obtožiš, dati možnost, da povedo svojo plat zgodbe. In verjemite, takšen način dobro poznam tudi sam. Če te novinarji potrebujejo za mnenje ali izjavo, te bodo klicali tudi sedemkrat zapored, poslali SMS ali elektronsko pošto. Če te želijo namočiti, pa te bodo običajno poklicali le enkrat, po možnosti s številke, ki je ne poznaš, ali prek vmesnika, na katerega se ne da vrniti klica. Četrti: ker so novinarji mojstri manipulacije Kadar novinarji nimajo trdnih dokazov za svojo zgodbo, postanejo mojstri medvrstičnih namigov. Nobene obtožbe ne napišejo naravnost – ker bi jo potem morali preverjati pri "obtoženem" in ker je na sodišču, častnem ali pravem, ne bi mogli dokazati –, napišejo pa članek tako, da pri bralcu pusti točno tisti vtis, ki ga želijo ustvariti. Omenjena obravnava je postregla z neskončno komičnim zgledom takšne manipulacije. Odvetnik obtoženega novinarja, gospod Zakonjšek, je v nekem trenutku zmagoslavno predložil sodišču fotografijo iz Dela, ki naj bi dokazovala, da se Raščan in Kovačič družita in se celo skupaj fotografirata tudi v prostem času. Sodnik je fotografijo pogledal in odvetnika opozoril, da pod njo jasno piše, da gre za fotomontažo. Odvetniku ni preostalo drugega, kot da se opraviči in osramočeno utihne. Ne bodimo naivni. Takšne fotografije se objavljajo točno zato, ker si bo večina bralcev zapomnila fotografijo, ne pa pripisa, da gre za fotomontažo. Seveda, če oseba s fotografije pokliče na Delo in se malo razburi, mu bodo rekli, da jasno piše, da gre za fotomontažo, da je to njihova novinarska svoboda in da bralci ločijo med resničnimi in navideznimi fotografijami. Toda zakaj za božjo voljo potem najamejo odvetnika, čigar sposobnost razumevanja ne dosega ravni, ki jo pripisujejo svojemu povprečnemu bralcu? Podobne zglede bi lahko našteval v neskončnost. Kadar je šlo zame, sem novinarje včasih tudi opozoril, da so njihove manipulacije boleče očitne in da mi je jasno, kaj počnejo. Nekateri so me potem preprosto prenehali klicati – jaz pa sem za povračilo nehal brati, kaj pišejo. Drugi so me povabili na pijačo, da bi mi razložili, kako so oni v bistvu fajn ter pošteni ljudje in da komaj krmarijo med različnimi pritiski, ki so jih deležni z vseh vetrov. Peti: ker so novinarji kupljivi Številni viri, ki ne želijo biti imenovani, poročajo o pavšalih in darilih, ki jih prejemajo določeni novinarji za pisanje v interesu prikritih naročnikov, ali celo o zneskih nekaj deset tisoč evrov, ki jih je treba prek oglasov zagotoviti kakšnemu mediju, da imaš pred njim nekaj časa mir. Seveda ne vem zagotovo, ali to drži, viri pa niso govorili o konkretnih imenih, zato navedb nisem mogel preveriti pri "obtoženih". Nimam pa razloga, da bi virom verjel kaj manj, kot svojim verjamejo novinarji. Ko sem bil še profesor in pisal za Finance, sem tudi sam prejel nekaj klicev različnih agencij, kjer so mi precej nesramežljivo ponujali navidezne raziskovalne pogodbe, če bi v kolumni napisal kaj, kar bi koristilo njihovim naročnikom. Zato sem pod kolumne dodal izjavo, da avtor za svoje prispevke ne prejema plačil piarovskih agencij, in sem imel mir. Še danes pa vedno zastrižem z ušesi, ko kak kolega objavi članek z zelo podrobnimi informacijami o zadevah, s katerimi se prej ni nikoli ukvarjal. Seveda niso vsi novinarji kupljeni. Nekateri so pač preprosto radi pomembni, uživajo v občutku, da se jih vplivneži bojijo, in se igrajo male bogove, ki vplivajo na javno mnenje. Drugi se gredo svoje male vojne, nekateri ljudje so jim simpatični, druge sovražijo in jim želijo škodovati. Kot kažeta medijski usodi Gregorja Viranta ali Alenke Bratušek, so to pogosto kar isti ljudje, le da v različnih niti ne preveč oddaljenih časovnih obdobjih. Šesti: ker morajo veljati enaki standardi za nadzornike in nadzorovane Novinarji danes od ljudi na političnih ali poslovnih položajih zahtevajo razkritje praktično vsega iz njihovega javnega ali zasebnega življenja, češ da je vse, kar počnejo, v interesu javnosti. Pri tem pogosto uporabljajo metode, ki spominjajo na zasledovanje, motenje zasebnosti in posesti ali navzkrižno zasliševanje na policiji. Pa čeprav samo zato, ker jim je nek anonimni in nepreverjeni vir nekaj namignil. Hkrati vsak poskus ohranjanja zasebnosti razumejo kot dokaz, da želiš nekaj prikriti. Na drugi strani o sebi ne povedo skoraj ničesar. Če bi zahtevali, da razkrijejo, s kom so šli pred pisanjem članka na kavo, kdo hodi k njim domov na obisk, kje so zaposleni njihovi partnerji ali od kod jim denar za nov avtomobil ali potovanje, bi to razumeli kot napad na svojo novinarsko avtonomijo. Enkrat si bo treba tudi glede tega naliti čistega vina. Kdor želi nadzorovati druge, še zlasti, če samega sebe oglašuje kot "četrto vejo oblasti", mora biti tudi pripravljen pristati na enake standarde transparentnosti. Sedmi: ker dobri novinarji vse to le tiho spremljajo Seveda niso vsi novinarji neprofesionalni, manipulativni, kupljeni, pokvarjeni ali preprosto butasti. O številnih bi lahko napisal veliko pohvalnega. Toda večina teh ob vsem skupaj tiho gleda stran in se ne zgane. Čeprav splošno nezaupanje v medije, ki ga opisane slabe prakse povzročajo, najbolj škodi prav tistim, ki odstopajo od povprečja. Opazili ste, da sem primere v kolumni črpal predvsem iz enega vira, zapisnika sodne obravnave . Toda izkušnje in številni drugi zgledi dokazujejo, da ne gre za osamljen primer ali morda eksces, temveč za dokument, ki razkriva običajni način delovanja medijev. Tako kot niso vsi novinarji slabi, tudi vsi mediji niso enako neprofesionalni ali manipulativni. Nikakor pa zapisano ne velja samo za tiste, ki jim običajno pravimo levičarski ali dominantni mediji. Če uporabim duhovito domislico Blaža Vodopivca, piškotke za novinarje pečejo tako na levici kot na desnici in tudi v zasebnem sektorju. Sam zato za medije in roke, ki jih hranijo, že nekaj časa uporabljam izraz "krotilci javnega mnenja". Niso nam torej ukradli samo države, kot se rado reče, ukradli so nam tudi medije.