Slovenski dvodelni zaslužki

Recimo: "Ministrica s honorarji zaslužila 636 tisoč evrov.", od tega "okoli 542 tisoč evrov s honorarnim delom na ljubljanski fakulteti za upravo, kjer je bila zaposlena tudi kot dekanka". Pred leti so nekega dekana celo obsodili, v zagovoru je "izpostavil, da je fakulteto postavil na noge", kar kaže na zanimivo pojmovanje lastnega in skupnega. A današnja kolumna ni o tem, marveč o gladki poti, ki nas vodi prek Titovega socializma v avantgardno prihodnost. Zlata preteklost Nostalgiki objokujejo šestdeseta, ko je imelo njihovo življenje smisel. Dopoldne so čakali v službi, da bo napočilo popoldne, ko so krvavo garali pri zidanju lastnih hiš. Skratka, opravljali so dvoje del, včasih tudi dva ali več poklicev. Prej ali slej je prišel trenutek, ko so bile hiše zgrajene. Zato so začeli zidati vikende. Naredili so jih – in nenadoma so popoldnevi zazijali prosti, plače so bile nizke in ljudje so si poleg dopoldanske službe omislili še popoldansko obrt. Slovenija je osamosvojitev dočakala gospodarsko v slabem stanju in sledil je velik propad industrije. Da ne bi bili vsi brezposelni, je država malce starejše upokojila (povprečna starost novih upokojencev je celo padla na 53 let!), veliki večini mladih pa omogočila čim daljši študij. Nekaj let po osamosvojitvi Slovenije sem že opazil zanimive premike na področju dela in zaposlovanja. Naj kar citiram svoje besedilo iz leta 1994: "Nakar sem pred leti za kratek čas zašel v profesionalne kroge ljudi, ki računalniško postavljajo knjige. Tam so mi z veseljem povedali za človeka, ki mu povrnejo stroške za papir in nakažejo sto mark, on pa jim postavi gromozansko debelo buklo matematičnih formul." Šlo je za mlajšega upokojenca, ki je za majhne denarje sesul določen segment obrti. Za preživetje je dobival pokojnino, vse drugo je imel kot posladek in od tega ni bil življenjsko odvisen, zato je lahko tolkel divjaški damping. V istem besedilu sem opisal tudi študenta, ki je sledil njegovemu zgledu: "Še kasneje sem se zavedel, kako nekaj mojih znancev finančno naglo propada, vsi po vrsti pa izdelujejo plakate in transparente. Dobro, revolucionarna leta so minila, a začenjajo se propagandna - posel bi jim moral cveteti. Ha, kje pa. Povedali so mi, da se je pojavil nadebudnež, ki te stvari počne iz veselja in je zadovoljen še s tako mizernim plačilom." Študent je seveda živel pri starših in si tako služil žepnino. Struktura naše preteklosti Ljudje so si v socializmu našli dolgočasno in duhamorno delo, ki so ga opravljali z odporom in zoprnostjo, a so svoje slabo počutje, ki so ga prenašali tudi na stranke, upravičevali s socialno varnostjo. Popoldne so delali tisto, kar jih je zanimalo ali prinašalo višje plačilo. Splošna socialistična struktura je bila torej: Socialna varnost + dobiček = mine dan Mentaliteta Dvodelnost naših dohodkov je postala del mentalitete. Naslov iz leta 2012: "Modrijani: Lahko bi pustili redne službe". Naslov iz leta 2015: "Modrijan Blaž pustil redno službo". Naslov obeta strahotne spremembe, dokler ne začnete brati. Izkaže se, da je ohranil službo radijskega voditelja, torej je iz trodelne službe preklopil na običajno dvodelno. Iz preveč je torej postal normala. Lahko ste najuspešnejši pevec s še tako izjemnimi dohodki, a osnovno programiranje se izvrši do petega leta, zato ste najprej Slovenec. Če bi Madonna odraščala pri nas, bi lahko leta 2020 brali naslednjo novico: "Madonna se je upokojila v redni službi skromne uradnice. 'Poslej bom imela več časa za ukvarjanje z glasbo,' je izjavila". Svetovna špica Nedavno mi je neka študentka omenila, da ji niso jasni ljudje, ki tarnajo, da ne morejo preživeti s 500 evri – saj ona toliko zasluži preko študenta in čisto solidno preživi s tem denarjem. Vprašal sem: "Živite doma?" "Ja," je rekla. "Jeste doma oziroma na bone?" "Ja," je rekla. "Starši še kaj primaknejo?" "Ja," je rekla. Počakal sem, da bi doumela. Trajalo je. Verjetno za večino zdajšnje mlajše populacije še vedno velja socialistična dvodelna formula, le da moramo izraz "socialna varnost" zamenjati s starši. Upokojenci torej dobivajo pokojnino in dokler zmorejo, še dodatno delajo. Študentje dobivajo denar od staršev in zraven delajo. Zaposleni dobivajo plačo in zraven še dodatno delajo. Kaj se je torej zgodilo? Samostojna Slovenija je v svetovni špici družbenih gibanj in revolucionarnih poskusov drugačne porazdelitve družbenega premoženja: že davno smo uvedli univerzalni temeljni dohodek (UTD). Zaslužek v Sloveniji je torej dvokomponenten: prvi del da država/starši/služba in ta nam zagotavlja socialno varnost, drugega pa si prisluži vsak še sam, kot lahko in kot zmore. Začetniške pomanjkljivosti Sistem je mlad, zato mu moramo začetniške pomanjkljivosti odpustiti. Res je dohodek temeljen, a ni za vse enak, preveč je še povezan s hierarhijo. Če ste dekan in sam s seboj podpisujete pogodbe za honorarno delo, si ga pač odmerite neprimerno večji kos kot profesor. Ta si ga vseeno odreže več kot asistent in tako dalje. Dokler ne pridemo do kakega mladega raziskovalca, za katerega morajo UTD še vedno priskrbeti starši. Prav tako UTD pri nas ni univerzalen – del populacije ga preprosto ne dobi. Če ste čisto zares nezaposleni, vrženi iz vseh omrežij in krogov znancev, ostanete torej pri nas brez osnovnega dohodka in še brez tistega, kar bi delali dodatno, torej ste izgubili službo in delo. Začel sem razmišljati, kaj bi lahko storili v takem primeru, a pred očmi mi je vedno znova vstajal prizor, ki sem ga videl pred leti. Tako močan in živ, z zvoki, podobami in vonjem, da sem kar odnehal iskati rešitev. Vagon na vlaku je bil skoraj prazen, nekaj vrst pred menoj je sedela starejša ženska. Prišel je kondukter in vzel vozovnico, ki mu jo je molila. Dolgo jo je gledal, si jo bližal in oddaljeval od oči. Nato je bruhnil v prešeren krohot, ni in ni mogel nehati, postal je rdeč v obraz, prepogibal se je in tolkel z dlanmi po kolenih. "Ja, gospa, vi pa ne boste nikamor prišli!" je komaj izdavil, "saj ste čisto na napačnem vlaku!"