Sobota, 1. 2. 2025, 23.05
5 ur, 46 minut
Tomaž Ambrožič: Kako športu vzeti dušo in logiko?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Kako športu vzeti dušo in logiko? Najlažje tako, da si ves čas izmišljuješ nova in nova pravila, s katerimi želiš šport narediti drugačen, "bolj pošten", predvsem pa po meri tistih, ki šport upravljajo. Rokomet je postal že kar stalnica negodovanja nad spornimi sodniškimi odločitvami ali pa nad pravili, ki jih uvaja mednarodna rokometna zveza. Ko so pravila takšna, da si jih sodniki lahko vsakokrat razlagajo po svoje, dobimo "raj" za tiste, ki lahko razplete v tem športu krojijo po lastnih interesih.
Slovenska rokometna reprezentanca na svetovnem prvenstvu, ki se zaključuje danes, ni blestela. Ni ji uspelo ponoviti bleščečih predstav iz Pariza. Enostavno niso bili pravi. Tudi sami so to športno priznali.
Novi izzivi in priložnosti jih čakajo kmalu. A tudi če rokometaši tega niso pretirano izpostavljali, smo vsaj navijači prvenstvo spet močno doživljali skozi razprave o sodniških odločitvah. Rokomet je žal dobil sloves športa, ki ga bolj kot katerikoli drug šport krojijo sodniki.
Ko se ti mudi izenačiti, sodnik pa pokaže na tvojo pasivno igro
Navijači preprosto težko razumemo odločitev sodnika, ki v zadnjem napadu, ko reprezentanca lovi gol za izenačenje ter se ji mudi, da ji ne zmanjka časa, pokaže znak za pasivno igro, ki od ekipe v napadu zahteva, da izvede največ tri podaje. Na tekmi proti Egiptu so naši rokometaši gol dosegli s četrto podajo, s tem storili prekršek in zadetek ni bil priznan. Za sodnike vse čisto in nič spornega.
Zakaj pa je sodnik pet sekund pred koncem tekme dal znak, da ekipa, ki je v napadu, igra pasivno in da je njen čas omejen, ni bilo jasno nikomur. Razen tistim, ki naj bi to zapisali v nova rokometna pravila, ki naj bi po mnenju predlagatelj preprečila zavlačevanje in zlorabo igralnega časa.
Pa naj razume, kdor more.
"Ko so pravila takšna, da si jih sodniki lahko vsakokrat razlagajo po svoje, dobimo 'raj' za tiste, ki lahko razplete v tem športu krojijo po lastnih interesih."
Tudi sam sem igral rokomet in tega preprosto ne morem razumeti, kakor tudi ne, kako lahko rokomet "tehnokrati" spremenijo v šport, ki bo navijače dobesedno odvračal od tega, da ga spremljajo in hodijo na tekme. Svetovno rokometno zvezo že 24 let vodi Egipčan Hasan Moustafa, ki bo letos dopolnil 81 let. Ob vsem spoštovanju do let in kilometrine, ki jo očitno gospod ima v tem športu, bo njegova zapuščina žalostna.
To, da se je to zgodilo na tekmi slovenske reprezentance proti Egiptu, je še najmanj sporno. Boleče je spoznanje, da se uvajajo pravila, ki ne prispevajo k razvoju športa, pač pa sodnikom puščajo prosto pot za tolmačenje, kdaj je nastopil trenutek, ko je "treba dvigniti roko" in pokazati na pasivno igro. Si predstavljate, da bi sodniki to lahko naredili v košarki, nogometu, hokeju ali pa v odbojki? Nepredstavljivo.
Žal je zagrebška arena očitno zakleta za slovensko rokometno reprezentanco, saj je bila podobnega sodniškega nonsensa deležna že leta 2018, ko smo na Evropskem prvenstvu v isti dvorani igrali proti Nemčiji. Slovenska reprezentanca je na tekmi dosegla zadetek za vodstvo le nekaj sekund pred koncem tekme, potem ko je Nemcem zmanjkalo časa, da bi izpeljali zadnji napad, pa sta se litovska sodnika odločila, da čeprav se je tekma uradno končala, ta še ni končana.
Podroben videoogled dogajanja v zadnjem napadu naj bi pokazal, da Blaž Blagotinšek na sredini igrišča ni stal tri metre od nasprotnika, ko so Nemci izvajali zadnji napad, in zato sta zanje dosodila kazenski strel s sedmih metrov. Ta je nato tekmecu omogočil izenačenje, dragocena zmaga pa je bila izničena. Spet si je nekdo izmislil pravilo, s katerim naj bi bil rokomet še bolj atraktiven in pravičen. Le za koga?
Tekma slovenske rokometne reprezentance z egiptovsko je bila trda in napeta povsem do konca. Slovenci so v zadnji sekundi sicer izenačili, a sta sodnika gol razveljavila, ker da je bil dosežen "s podajo preveč".
Rokomet žal izgublja kredibilnost
Kako si lahko sodniki in uradne osebe po svoje razlagajo pravila in se enkrat tako, drugič pa drugače odločijo, je potrdil še en primer, ki se je letos v Zagrebu zgodil na četrtfinalni tekmi med Francijo in Egiptom. Francozi so namreč v zadnjih treh sekundah izvedli napad, s katerim je Luka Karabatić zadel prazen gol Egipčanov. Posnetek je pokazal, da je soigralec Karabatića še pred piskom sodnika za nadaljevanje igre že stopil čez sredino igrišča, česar pravila ne dovoljujejo. Sodniško tolmačenje po tekmi je bilo, da s tem ni vplival na igro in da je bilo vse v skladu s pravili.
Torej pravila veljajo le, če imajo vpliv na igro oz. če sodnik tako odloči. Običajno sicer sodniki v takšnih primerih pozovejo k ponovitvi izvajanja igre s sredine igrišča, tokrat pa potrebe po tem ni bilo.
Skratka, rokomet je postal šport, ki izgublja kredibilnost. Sodniki so postali glavni akterji, navijači, ki hodijo s svojimi reprezentancami po svetu, pa le potrebna kulisa. V času, ko se šport s pomočjo novih tehnologij trudi biti še bolj transparenten in razumljiv, v rokometu te želje ni zaznati. Uvedbe tehnologije, ki bi na primer nedvoumno pokazala, ali je šlo za prestop na črti šestmetrskega prostora, nikakor ni na vidiku, pač pa se to prepušča prosti odločitvi sodnikov. Enako velja za morebitno uvajanje časovne omejitve napada. Zakaj bi to počeli, če lahko pustijo sodnikom, da sami presodijo kdaj in komu je treba omejiti napad?
Pa ne da je vse to značilno izključno za rokomet. Tudi pri drugih ekipnih športih se navijači pogosto razburjamo nad sodniškimi odločitvami. A takšnega spreminjanja pravil in dopuščanja "proste" sodniške presoje drugod ne srečujemo. Žalosten spremljam "zaton" športa, v katerem smo bili Slovenci tako uspešni. Tudi sodnike imamo odlične, a kaj, ko predstavljajo izjemo in ne pravilo.
Tako kot birokracija in vedno novi predpisi dušijo gospodarstvo, tako tudi izmišljevanje pravil, ki prispevajo zgolj k uveljavljanju subjektivne presoje sodnikov, duši razvoj športne igre in panoge. Nekaj, kar navijačem ni logično (pasivna igra, ko loviš rezultat), nikakor ne more prispevati k razvoju igre. Ne, sodniki niso in ne smejo biti v središču pozornosti, pa naj si to še tako želijo. Šport je namenjen športnikom in navijačem, sodniki in tisti, ki določajo pravila, pa naj ostanejo v ozadju. Nevidni, a zaupanja vredni.
Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič, soustanovitelj, partner in direktor športnomarketinške agencije Sport Media Focus, ki deluje od leta 1997. Sicer diplomirani pravnik, ki je že tri desetletja v športnomarketinških vodah. Sodeloval je pri organizaciji nekaterih največjih športnih dogodkov pri nas. Je tudi prejemnik posebnega priznanja Društva za marketing Slovenije leta 2013. Kolumne na Siolu objavlja vsako prvo nedeljo v mesecu.
