Upanje umirajočega …

Zdaj bo treba reči bobu bob in presekati agonijo prezadolženega ajdovskega bolnika. Vprašanje je le kako. Se bo torej dokončno potopil še zadnji gradbeni velikan, se najbrž sprašujejo številni v Sloveniji, ne le v Vipavski dolini, ki bi oziroma bo ob žalostnem koncu Primorja doživela eksplozijo socialne bombe z okoli tridesetodstotno brezposelnostjo. Potem ko sta že zdavnaj »izdihnila« SCT in Vegrad, Ivan in Hilda pa si zaradi številnih tožb, ki jima visijo nad glavo podajata kljuke vrat sodnih soban, »brezpravni« in nič krivi nekdanji delavci obeh družb, pa na zavodu za brezposelne čakajo na boljše čase, ki jih skoraj gotovo ne bo. Radodarni upniki pa se tolažijo, da bodo iztržili kar največ iz precej skromne stečajne mase nekdanjih paradnih konjev slovenskega gradbeništva.

V Primorju se upravičeno bojijo, da so že prestopili tisti rob, ki ne omogoča vrnitve. Res da so v treh bankah upnicah (NKBM, Banki Koper in Abanki Vipa) "pripravljeni" podaljšati moratorij za odplačilo dolga (vsaj za četrt milijarde evrov gre), v največji upnici Primorja večinsko državni NLB (ki je morala lani zaradi čiščenja bančnih bilanc odpisati precejšen del od skorajda milijardne skupne pogače slabih terjatev vseh domačih bank) pa očitno še vedno seštevajo pluse in minuse. Kaj je bolje? Ajdovskega gradbinca prepustiti stečaju ali ga poskusiti rešiti? Priznam, da vsaj malce vseeno razumem najbolj odgovorne v NLB, ki še vedno "računajo". Podaljšanje moratorija nikakor še ne bi rešilo potapljajoče se gradbene barke. Podjetje nujno potrebuje tudi svež denar, dokapitalizacijo! Vsaj dvajset milijončkov, če ne več, ocenjujejo poznavalci razmer v Primorju. Zato je kupovanje časa preračunljivih enelbejevskih bančnih "uradnikov" razumljivo.

Ni mi pa čisto jasno, zakaj je Janševa vlada že naredila križ čez Primorje. Gospodarski minister Radovan Žerjav je bil pred dnevi glede Primorja povsem nedvoumen, "v proračunu za reševanje gradbenega bolnika ni sredstev". Prejšnja Pahorjeva vlada, da ne bo pomote, "itak" ni znala najti pravih odgovorov (tudi razlastitve gradbenih tajkunov) na izzive utapljajočega se domačega gradbeništva. Verjamem, da ob vsesplošnem zategovanju pasov res ni veliko "prostih" sredstev. Prepričan pa sem, da bi Primorje preprosto moralo obstati! Ne samo zaradi tega, ker je še zadnje veliko gradbeno podjetje, ampak zlasti zaradi njegovih referenc. SCT-jeve so umrle skupaj s podjetjem! Pa še nekaj nikakor ne moremo prezreti. Če izdihne še Primorje, bo na zavodu za zaposlovanje končalo še vsaj tisoč delavcev iz skupine Primorje, da o podizvajalcih, ki so "vezani" na ajdovskega gradbinca, niti ne izgubljamo besed. In ti bodo še leto ali celo dve upravičeni do nadomestila za brezposelne, državna in pokojninska blagajna pa bosta iz naslova neplačanih davkov in prispevkov, ki jih ob stečaju Primorja preprosto ne bo več, prikrajšani za debele milijone evrov.

Kaj je torej bolje oziroma v tem kriznem času ceneje? Primorje z vsemi referencami pustiti umreti ali ga spraviti na noge (čez noč razlastiti njegove lastnike) in mu omogočiti preživetje. Še edinega velikega domačega gradbinca bi Slovenija zagotovo potrebovala? Ali morda ne? Strabag, Alpine Bau, Vidoni in številni drugi tuji konkurenti veselo trkajo na vrata javnih razpisov in bodo seveda zadovoljni, če bo tudi ajdovski gradbinec izdihnil … Kaj pa razvojne osi, pa graditev drugega tira med Koprom in Divačo in številni drugi gradbeni projekti, ki še čakajo? Bodo slovenski gradbinci le še podizvajalci del tako kot Poljaki, Čehi, Slovaki? Treba se bo končno odločiti. Bolnik umira, njegovo oživljanje pa ne more biti poceni, še manj preprosto!