V sili bomo pa pojedli vikend

Takole je bilo: srečam gospo, s katero se že dolgo nisva videla. In kot je v teh letih običajno, najprej pregledava in primerjava seznam bolezni in nadlog, nato pa razširiva pozornost še na ekonomsko stanje. Pove, da dela v podjetju, katerega prihodnost je negotova (sem že vedel iz medijev), za plačo, ki je blizu minimalcu. Tudi možu ne gre dosti bolje, skratka, žalost. Zdravje slabo, ekonomija iz rok v usta, prihodnost strašljiva.

Sočutno kimam. Doda, da ima pa tudi dobro novico: z možem kupujeta počitniško hišico v odročnih krajih!

Debelo sem pogledal, priznam. Iz prej naštetega nekako nisem sklepal na nakupovanje nepremičnin. Izrazil sem dvom o pravem trenutku, nekako ni videti, da bi bile zdaj nepremičnine najboljša investicija za prihranke, sploh v njenem položaju.

Zdaj je debelo gledala ona: kako, ravno zdaj je pravi trenutek! Z možem sta odplačala dvajsetletni kredit za stanovanje!

Ampak ...

Nič ampak, je rekla, dvajset let dva garala in se odrekala za nekaj, kar potrebujeva – zakaj zdaj ne bi končno naslednja desetletja garala in se odrekala za nekaj, česar ne potrebujeva, a nama bo v užitek?

S to plemenito mislijo sva pogovor končala, saj sem ostal brez argumentov. Razmišljal pa sem, seveda. Najprej o tem, da je slovenska želja po posesti, po lastni zemlji, res večja od kakršnihkoli realnih ekonomskih ovir. Pisal sem že o tem, a me še vedno preseneča. Očitno je pri nas edini poklic, ki se mu vedno dobro piše, nepremičninar – Slovenec bi kupoval po nerazumnih cenah tudi brez ficka v žepu, ma kaj, še brez mesa na kosteh, iz groba, če bi se dalo!

Nato pa sem se poskušal vživeti v trenutek, ko jima je banka po dvajsetih letih napisala pismo, s katerim ju obvešča, da je posojilo za stanovanje poplačano. Verjetno sta poskočila od sreče – potem pa skrb! Kredita ni več? Kaj bova pa zdaj? Pa ravno sva se privadila na odrekanje! Ljudje smo bitja navad in vsak premik na novo je stresen, sploh pri pripadnikih majhnega ljudstva, ki se je vso zgodovino sprememb branilo, ker so jih s seboj po navadi itak vedno prinašali okupatorji. Življenje brez posojila, brez odrekanja, brez velike skrbi? Saj bi si lahko privoščila vse mogoče, obisk trgovine brez kalkulatorja ali celo počitnice v eksotičnih krajih, recimo kampiranje v Savudriji?

In v tistem trenutku, ko se odpirajo prepadi in nebesa možnosti, jima možgani prišepnejo rešitev za vrnitev v obstoječe stanje: nakup vikenda! O, seveda! Kredit je podaljšan do groba, skrb bo samo še ena izmed starostnih težav, zakonska zveza pa na novo zlepljena z najmočnejšo vezjo, kar jih lahko nastane med moškim in žensko: skupnim kreditom.

Obožujem zgodbe s srečnim koncem.