Sobota, 4. 7. 2020, 4.00
4 leta, 4 mesece
Vzgojite si lastnega robota!
Čudovit, sončen dan v parku. Sedel sem na klopco, hotel seči po telefonu, ugotovil, da je dan preprosto prelep, in strmel v veje nad seboj. Bolj s kotičkom očesa sem opazil, da je na sosednjo klopco sedla mama z dojenčkom, za hip sem pogledal v njuno smer, potem pa se vrnil k počasnemu, nežnemu ovohavanju pozne pomladi.
Pravzaprav bi moral opaziti že zvoke, a priznam, nisem. Otrok je komuniciral z mamo, mama pa vračala z nekakšnimi "aha, da, aha," bolj kot uradnik, ki ste ga zmotili sredi važnega opravila. Ko sem končno postal pozoren in ju pogledal, se je otrok v svojem privzdignjenem vozičku z rokami in obrazom, s celim telesom boril za mamino pozornost. Saj veste, nasmehi in mrščenja, grimase in razburjenje. Mama je odgovarjala, a nekako mimo – tako sem najprej pomislil –, z zamudo oziroma narobe.
Nekaj čudnega je bilo v tem prizoru in nisem doumel, dokler nisem vstal. Zaradi prekrižane noge nisem videl, da mama ne gleda dojenčka, marveč telefon, očitno zatopljena v globoko izmenjavo sporočil ali – glede na utripanje palca – pregledovanje Instagrama, in da je njeno odzivanje mešanica odzivov na zaslon in zelo malo na svojega potomca.
Čustveno izobraževanje
Kako vemo, da smo jezni? Žalostni? Veseli? Razočarani? Kako prepoznamo vso paleto čustev, ki nas prevzemajo? S telesnim odzivom smo vsekakor rojeni, a če se malce zamislite, boste hitro ugotovili, da je precej omejen – kemikalije gredo v kri, vzburjenje se poveča, utrip pospeši in tako dalje. A kako ločimo vse te nianse, da jih znamo poimenovati? Če rečemo, da smo rojeni z osnovnimi čustvi, kaj pa sestavljena, iz dveh, treh čustev?
Preprosto, moramo se naučiti prepoznavanja čustev. Kar seveda storimo prek govorice telesa in najbolj klepetav je ravno obraz, s svojo silno paleto vseh možnih nians, ki uhajajo na dan skozi mikrogibe naših obraznih mišic.
Mama : otrok
Tisto, čemur sem bil priča v parku, je bila ravno (spodletela) ura učenja. Otrok je iskal stik z materjo in ga občasno celo našel. Otrok pokaže žalost, mama pa se razveseli sporočila na telefonu. Otrok se prilagodi veselju, a mama je že pri naslednjem sporočilu. Nakar gre mama pregledovati družbena omrežja in hitro lista fotografije, obraz ji prekrije monotona zdolgočasenost, kar je edini odgovor, ki ga otrok dobi na cel niz svojih različnih čustvenih poskusov.
Učenje čustev v rani dobi je igra zrcaljenja med odraslim in otrokom. Tu pa so bili vpleteni trije. Mama je bila v zakonski zvezi z internetom, otrok pa je bil občasni ljubimec, s katerim si je popestrila dolgočasje vsakdana.
Pozornost
Na prvi pogled otroci danes dobivajo neprimerljivo več pozornosti kot kdajkoli v zgodovini. Vendar, koliko od te pozornosti je nedeljene? Ko se oči privežejo ob oči in se zrcaljenje lahko nemoteno odvija? Ko se vzpostavi čustvena povezava in ne le telesna prisotnost? Ko sta telesi v povezavi, v istem ritmu in čustvu? Danes so starši prisotni telesno, ne pa čustveno (vir).
Poznal sem gospo, ki povezave ni bila sposobna že v dobi pred mobilnimi telefoni. S svojimi otroki se je vedno pogovarjala pred televizorjem, v kinu ali med vožnjo – da je lahko gledala naprej, proč. Ko so ji že večji otroci rekli: "Mama, rad bi se pogovoril s tabo," je bil njen pritrdilni odgovor: "Prav, pojdiva se vozit."
Ni stika: osamelost otrok
Presenetljivo veliko lahko najdete napisanega o škodljivosti povezave otrok in interneta, presenetljivo malo pa o otrocih, ki jih starši varajo z družbenimi omrežji.
Vemo, kaj se zgodi, če stika sploh ni. Na primer pri ubogih otrocih iz romunskih sirotišnic. Otroci odnehajo in okamenijo. Kdor si je pogledal kak dokumentarec o njih, ne bo povedal dobre besede o Nicolaeju Ceauşescuju in njegovi prepovedi splava in kontracepcije, ki je ženske podvrgla šušmarjem, otroke pa pustila v ustanovah, po možnosti brez kopalnic in privezane ob posteljo (vir).
Zmanjšan stik: okameneli obrazi
Prebrali smo lahko zanimivo izpoved neke ameriške zvezdnice (vir), ki je povedala takole: kadar jo otroci vprašajo, zakaj je danes jezna (mršči se!), ugotovi, da je botoks popustil, in steče po nov odmerek.
Botoks je mrtvilo za mišice in s tem tudi za izražanje čustvenih mikrogibov. Otroci se jih torej naučijo manj, njihov čustven obseg bi torej bil manjši. Obstajajo že študije, ki tezo potrjujejo (primer).
S tem je manj čustvene izmenjave tudi med odraslimi in s tem manj empatije (vir).
Zgrešeni stik: pozornost drugje
V parku pa sem bil priča nečemu čisto drugemu: napačni izmenjavi čustev. O tem pa nisem še našel raziskav. Kar pomeni, da ta trenutek po celem svetu poteka izjemen poskus: kakšni bodo otroci, ki se bodo čustva naučili, a narobe oziroma nekonsistentno: enkrat bo nasmeh vrnil prezir, drugič pa odobravanje?
Otroci pošljejo signal, dobijo pa naključen odgovor (pač glede na stanje zaslona). Bo torej zanje svet še manj predvidljiv, bodo anksiozni in negotovi odrasli?
Bodo tistim, ki bodo rasli drugače, postali unheimlich, freudovsko strašljivi, torej hkrati znani in tuji, človeški in robotski obenem?
Roboti
Se bodo tudi sami raje umaknili pred zaslon, kjer je nabor čustev obvladljiv in nedvoumen – naučite se grafičnih znakov za emotikone in vam je vse jasno.
Že zdaj lahko berete časopisni naslov: "Povprečni odrasli bo pred zaslonom preživel 34 let svojega življenja" (vir). Kar pomeni, da kakega razvrata v živo ne bo prav veliko ("Raziskava kaže, da imajo mladi ameriški moški precej manj spolnih odnosov kot prejšnje generacije" (vir)) in spolni roboti bodo prava rešitev, "saj so skoraj kot ljudje" (vir).
Sploh, če ne znate brati nians, ki jih pri robotih itak ni.
30