Sreda, 3. 12. 2014, 12.08
8 let, 10 mesecev
Zakaj ste si ogledali mariborski posnetek?
Povejmo stvari, kot so: demokracija je težavna stvar. Dolga leta je veljala za žaljivko. Ko jo je oče modernega konservatizma Edmund Burke konec 18. stoletja razglasil za "najbolj nesramno vseh oblik vladanja", ni govoril le v svojem imenu, niti nemara v imenu "nazadnjakov": izrazil je prevladujoče mnenje evropskega razsvetljenstva.
Demokracija je vladavina ljudstva. Torej vladavina množice. Torej vladavina povprečja. Torej vladavina vsega, kar spada k pretežno bednemu življenju povprečnega človeka: prostaštva, zavisti, svetohlinstva, neobčutljivosti, neukosti, grobosti. Sistem, kjer v vsakem trenutku obstaja nevarnost, da bo hinavski konformizem množic prevladal nad zapletenimi nenapisanimi pravili spodobnosti, ki varujejo avtonomijo osebnega življenja posameznikov ter vzdržujejo dostojnost javnega diskurza.
Zanimivo je, da so enake hibe – konformizem, praznoverje, prostaški egalitarizem – pri svojih ljudstvih odkrivali liberalci po vsej Evropi. In povsod iskali posebne zgodovinske razloge, zakaj "smo taki, kot smo". Odgovori so bili različni, podobno poljubni, nauk pa praviloma isti: ljudstvu ne gre zaupati.
K temu je pripomoglo spoznanje, ki ga je prvi razdelal Alexis de Tocqueville, francoski liberalec, ki je v prvi polovici 19. stoletja opisal delovanje demokracije v ZDA. Tocqueville je kot kultiviran aristokrat izhajal iz dvomov o demokraciji, a je kljub temu iz Amerike prinesel sporočilo: demokracija deluje. Še več: deluje dobro.
Čeprav je javna debata, ki se odvija na ameriških trgih in v necenzuriranem bulvarskem časopisju, bolj groba in sploščena kot v aristokratskih salonih in uglajenih meščanskih kavarnah starega sveta, so Američani na splošno bolj informirani, svobodoljubni in odporni proti skrajnosti.
Demokracija je torej najboljši sistem natanko zato, ker lahko postane najslabši; ker zahteva neprestano čuječnost do nevarnosti, ki jih rojeva njena lastna logika. Med mehanizmi, ki preprečujejo, da bi se "najboljši sistem" sprevrgel v najslabšega, je svoboda govora.
Večina stvari, ki kroži v necenzurirani javni sferi, so v najboljšem primeru neumnosti. V najslabšem pa obrekovanja, manipulacije, diskreditacije.
V zadnjih tednih smo v Sloveniji lahko ta gnoj opazovali v vsej njegovi smrdljivosti in odurnosti. Govorim o mariborski šolski aferi.
Nepremišljeni pobalin, ki je posnetek objavil na spletu, si je naložil velikansko moralno breme, od katerega si bo, če je v njem količkaj spodobnosti, težko opomogel. Toda nič manj kot on ste za smrt mariborskega ravnatelja odgovorni vsi tisti, ki ste si posnetek ogledali, ga komentirali, se lahkotno smejali ali zgražali ob njem, pričakovali ali od medijev celo zahtevali, da služijo vašim voajerskim nagonom, in si sploh vzeli pravico, da ravnate kot moralni razsodnik v zadevi, okoliščine katere so vam bile – in so vam še vedno – skoraj povsem neznane.
Če ste kristjani in vas je dejanje vznemirilo kot škandal – kar nečistovanje na javnem mestu, kot so šolski prostori, nedvomno je –, bi se morali spomniti na besede iz Matejevega evangelija: "Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči." Na štiri oči je metafora, ki lahko v sodobni družbi pomeni marsikaj: nebrzdanega javnega zgražanja gotovo ne.
Če niste kristjani, se vprašajte, od kod vam pravica, da ste dejanje, ki je po posvetnih kriterijih kvečjemu manjši prekršek (seksa na javnem mestu – kar učilnica nedvomno je – zakon ne dovoljuje), obravnavali kot dogodek nacionalnega pomena, ki kliče k vašemu modrovanju.
Zato ne prelagajte svoje odgovornosti na medije, na nizke standarde poročanja, na policijo, na pomanjkanje cenzure. Krivi ste predvsem sami. Mediji so služili vašim nagonom.
To počnemo tako, da na podlagi lastnih nazorov vzdržujemo široko paleto utemeljenih stališč glede raznovrstnih – včasih pomembnih, včasih neumnih – tem, ki zaposlujejo javnost. Ali pa je ne zaposlujejo, pa mislimo, da bi jo morale.
Ti niso težava – težava je pomanjkanje ljudi, ki so se pripravljeni resno soočiti z mnogoterimi zapletenimi in paradoksalnimi vidiki sodobne družbe.
Tega imamo premalo. Kronično nam primanjkuje javnomnenjskih voditeljev, ki jim dejstvo, da morajo marsikdaj gaziti po gnoju, ne preprečuje, da bi ohranili empatijo in trezno glavo. Ljudi, ki znajo postaviti stvari na svojo mesto.
Če tega ni, nas kmalu preplavi velikanska greznica, ta pa v svoji toksičnosti pomori vse tiste plemenite rastline, ki bi jim morala pomagati rasti. Državljani se spremenijo v privoščljivo, pohotno, svetohlinsko, kričečo drhal. In demokracija postane najbolj nesramna vseh vladavin.
Čas je, da jo prek civilne družbe in odgovornejše potrošnje medijskih vsebin začnete uveljavljati. Šele takrat bomo od najnesramnejše vladavine počasi prešli v najmanj slab sistem. Do tedaj boste ostali slabi državljani in kot taki plen demagogov in apologetov trdih rok.