Petek, 10. 9. 2021, 22.00
3 leta, 2 meseca
Žiga Turk: Od enajstega do enajstega. Septembra.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,34
27
Enajsti september je eden od tistih dni, lahko bi jih prešteli na prste ene roke, ko vsi vemo, kje smo bili in kaj smo počeli, ko sta gorela dvojčka. Mi smo se odpravljali v Cankarjev dom, kjer je bil neki sprejem za starše prvošolcev. Na CNN so kazali prizore iz New Yorka, za katere smo mislili, da se lahko zgodijo samo v filmu. Ministrica Rihterjeva se v govoru ni mogla izogniti šoku in zaskrbljenosti. Oboje je bilo upravičeno.
Enajstega septembra 2001 se je v prah nebotičnikov sesula Fukuyamova ideja o koncu zgodovine, ki da se konča tako, da na svetu prevlada zahodni liberalno-demokratični sistem. Vrnil se je spopad civilizacij. Američani so se islamskega terorizma s strogo varnostno in migracijsko politiko sicer rešili, v Evropi pa so padale žrtve v Madridu, Parizu, Bruslju, Londonu … Povsem skladno s Huntingtonovo ugotovitvijo, da so meje islama krvave.
Navznoter se je zgodovina vrnila leta 2016 z zmago zagovornikov izhoda Velike Britanije iz Evropske unije in z zmago Donalda Trumpa na predsedniških volitvah v ZDA. Da o porednih vladah na Madžarskem in Poljskem ter voditeljih brez pravega smisla za globalizacijo v Turčiji in Rusiji niti ne govorimo. In tudi v marsikateri drugi državi so se kot resen tekmec vzpostavile stranke, ki niso bile del liberalno-demokratičnega mainstreama v obliki liberalne, socialne ali krščanske demokracije.
Konci zgodovine
Vse religije vzpostavljajo odnos človeka z večnostjo. Krščanstvo človeka postavi za delček časovnega traku, ki traja od prvega dne stvarjenja do poslednje sodbe. Religije to delajo zato, da bi se ljudje zavedali, da družbena pogodba, o kateri so modrovali Rawls, Hobbes in podobni, ni samo med živimi, ampak je to pogodba tudi z mrtvimi in še nerojenimi. Vse velike ideologije to potrebo po umeščenosti v večnost na popreproščen način kopirajo in si postavijo neki končni cilj, proti kateremu se po njihovem mnenju vrti kolo zgodovine in se bo tam na cilju ustavilo. Vse te ideologije so posledica izruvanja gesel francoske revolucije - egalite, liberte, fraternite - iz krščanske podlage, znotraj katere so nastala.
Izruvano bratstvo, torej nacionalsocializem, je tako končno obliko videlo v tisočletnem rajhu. Ta je trajal dobrih deset let in bil pokopan v ruševinah do kleti zbombardiranih nemških mest leta 1945. Izruvana enakost, torej socializem, je na koncu zgodovine videla brezrazredni, komunistični raj. Ideja je obvisela na kavljih praznih mesnic, se ustavila v vrstah za kruh ali čevlje in padla skupaj z berlinskim zidom decembra 1989.
Delno izruvana svoboda je svojo sistemsko implementacijo našla v sistemu liberalne demokracije, ki se je z realnostjo soočila med letoma 2001 in 2021. Delno zato, ker so v okvirih liberalne demokracije še mogoči konservativne stranke in pogledi, jih pa predvsem protagonisti predramljene - woke - ideologije nestrpno izrivajo.
Padec Kabula
Dvajset let kasneje smo dlje od konca zgodovine, kot smo bili leta 2001. Zahod se je umaknil iz Afganistana. Predsednik Biden je umik ameriške vojske kolosalno zavozil. O samem umiku so med varnostnimi strokovnjaki različna mnenja. Nekateri pravijo, da bi razmeroma skromna vojaška prisotnost omogočala ohranitev kolikor toliko "normalne" vlade, drugi, da je bila Trumpova odločitev, da se nehajo ukvarjati s tistimi hribi, pravilna.
Nesporno pa je, da je bila operativno vodena katastrofalno, da je vrh ameriške politike in vojske verjel, kar je hotel verjeti, da jih je bolj zanimalo, kako bo videti, kot kako bo. Bidnova Amerika je bila na mednarodnem odru ponižana ravno v trenutku, ko so se evropski politiki začeli veseliti, da se je Amerika vrnila, da se bodo spet lahko brez sramu skupaj fotografirali ter da bodo lahko na svetovnem odru spet nastopali skriti v ameriško krilo in pod ameriškim jedrskim dežnikom. Varnostno in vojaško gledano gre za demonstracijo nekompetentnosti ameriške administracije, katere vrh vedno bolj spominja na zadnje gerontološke garniture v Sovjetski zvezi. Vojaško ponižanje je bilo hujše od fiaska Jimmyja Carterja z reševanjem talcev v Teheranu ali Fordovega umika iz Saigona.
Ampak z vojsko je lahko, zjutraj je trobenta, vstanejo, zvečer je trobenta, gredo spat, vojska uboga. Namesto da vojska kot kriterij za kadre uporablja politično korektnost, za opremo pa, če je dovolj okoljsko prijazna, se bo treba vrniti v realnost in vojska bo hitro spet vojska. Politika se bo morala malo manj ukvarjati s tem, kako bo kdo kaj bolj krepostniško in všečno povedal (na Bledu je glede tega briljiral Sassoli), in več s tem, kakšne konkretne, oprijemljive rezultate ima. Tudi volivci bi se morali zavedati, da politika ni kot zbiranje všečkov in sledilcev na internetu z nekim praznim bla bla bla.
Usodna domišljavost napredne inteligence
Pri zadevi Kabul najbolj skrbi, da ni videti, da bi se napredna inteligenca v zadnjih dvajsetih letih česarkoli naučila. Res ji ne zavidam. Če ploskajo (kot se je veselil Varoiufaks), da so domačini, uporniki, partizani premagali neoliberalni kapitalizem, njegove domače izdajalce, hkrati ploskajo tudi temu, da so ženske zdaj tam postale drugorazredne, geji pa v smrtni nevarnosti. Če pa se pritožujejo nad tem, kako islam obravnava dekleta, žene in geje, s tem izpričujejo svojo nestrpnost, morda celo fobijo pred islamom. Vsekakor pa zadeva sumljivo diši po prepričanju o moralni večvrednosti Zahoda. Česar pa so vendarle navajeni obtoževati drugo stran.
V zanosu multikulturalizma in oikofobije ploskajo, da je Afganistan spet od Afganistancev, hkrati pa se jim podira vera v to, da se kolo zgodovine vrti v smeri liberalnih demokracij in vladavine prava po zahodnem vzorcu in da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo razširilo po vsem svetu. Nič tako zgodovinsko nujne niso stvari, kot je še včeraj kazalo. V najboljšem primeru terjajo čas in morajo dozoreti spontano, same od sebe.
To je tista ista usodna domišljavost, pred katero je svaril Hayek: da se da in da znamo (znanstveno in strokovno seveda) dramatično izboljšati družbo in človeka. Izboljšati glede na to, kaj se je čez čas razvilo in obrusilo. Načrt uvedbe dramatično izkoreninjene družbe je propadel v tretjem rajhu, je propadel v Sovjetski zvezi in še toliko bolj je propadel v Afganistanu.
Talibani so lepo pokazali, kaj naredi ukoreninjena kultura, ko trči s cvetličnimi lončki, v katere je bilo presajano nekaj, za kar niti v originalnem okolju nihče več dobre ne ve, od kod se je vzelo. Talibani so za svojo kulturo pripravljeni umirati. Tisti, ki jim vera prepoveduje gledati filme, so, če si izposodimo krilatico od Žižka, premagali tiste, ki jim pet minut dobrega filma pomeni več kot lastna država.
Pravice talibana niso omejene s pravicami drugega talibana, ampak s tem, ali je zvest preteklim rodovom in ali bo dal osnovo za prihodnje rodove. Kaj je smrt posameznika v primerjavi s preživetjem rodu ali vere? Zahodne ideologije so si namislile neki provizorij večnosti, da bi bile videti bolj vero-dostojne. Talibani pa so del večnosti.
Strah pred dekadenco
Napredna inteligenca še kar trmari, da si tretji svet zasluži človekove pravice, ta pa so osnova za dekadentnost, ki skrbi mule in ajatole. Kar samo pove, da se napredna inteligenca ne more odpovedati pametovanju, kako naj ljudje živijo in kaj si zaslužijo. Te in take človekove pravice so intelektualni dosežek Zahoda. Te pravice so zrasle v zahodnem krščanskem kulturnem okolju in v trenutku premoči se nam je zdelo, da bi jih lahko ponudili vsemu svetu. Celo etiketo, da so univerzalne - vesoljne, smo jim dali. Te pravice so plod triumfa razsvetljenega razuma. In če je nekaj razumno, se nam zdi objektivno. Če je objektivno, pa je kulturno in vrednostno neodvisno, torej velja po vsem svetu, ne glede na lokalno kulturo. Kot Newtonov zakon. No, tako se zdi samo nam v naši kulturi.
Ne pravim, da Afganistanci niso sposobni živeti po zahodnih prepričanjih. Pravim, da nočejo. In da moramo to spoštovati. Ne pravim, da so talibani zaostali, ker bi to pomenilo, da obstaja neka nujna smer razvoja, za katero zaostajajo. To pravijo tisti, ki drugim radi očitajo, da so rasisti.
Pač se bo treba odločiti, ali priznavamo enakopravnost kultur, torej da ima vsaka kultura pravico, da si izbira svoja pravila, ali bi se radi pretvarjali, da je zahodna kultura tista, s katero je treba razsvetliti ves svet. In bi si potem slabo vest zaradi tega moralnega imperializma mirili s tem, da bomo pod kaznijo sovražnega govora govorili, da so vse kulture enake. Paradoks je, da velja za politično nekorektno o tem povedati dejstva: da imajo različne kulture pravico, da živijo po svoje, da pa so merljivi dosežki različnih kultur različni - tudi na podlagi tega, kako živijo.
Kaj je merilo uspeha, no, to pa je bistveno vprašanje.
Skratka
Nobenega dvoma ni, da zadnja stoletja na Zahodu delamo boljšo znanost, vozimo boljše avtomobile in jemo boljšo hrano kot kjerkoli drugje na svetu. Naše judovsko-krščanske korenine, politična ureditev, človekove pravice, pravna država … imajo kar nekaj zaslug za to. V svetu, ki bi ga določalo pomanjkanje, bi to zadostovalo za preživetje, varnost, razcvet, celo za pokoritev drugih. Ampak svet ni več svet pomanjkanja. Bolj ali manj povsod je dovolj hrane, bolj ali manj vsi imajo internet. Gledajo pa precej različno na to, zakaj smo tukaj, v čem je smisel vsega skupaj. Zahod si je za smisel obstoja pred kratkim zapisal "življenje, svobodo in iskanje sreče". Zahod pa ni sam. Nekateri dohitevajo v znanosti, drugi prehitevajo v delavnosti, tretji vedo, kaj hočejo.
Tekmovanje traja, ni ga konec, in edino, kar zagotovo vemo, je, da bo zmagalo človeštvo.
27