Andrej Pirnat

Sobota,
15. 6. 2013,
10.42

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Sova Nataša Pirc Musar vohunjenje prisluškovanje

Sobota, 15. 6. 2013, 10.42

7 let, 1 mesec

Kdo nadzira nadzorovalce?

Andrej Pirnat

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
Nedavno smo poročali, da lahko Sova brez kakšnih posebnih ovir pridobiva podatke o posameznikih in organizacijah. Informacijska pooblaščenka se zato sprašuje o ustavnosti zakonodaje, ki to dopušča.

11. september 2001. Kot strela z jasnega na Združene države Amerike udari teroristični napad. Zavladata kaos in panika. Ne samo prek luže, temveč po vsem svetu. Takratni vrhovni poveljnik ameriških bojnih sil George W. Bush mlajši dejanje označi za najhujši poskus uničenja demokracije in njenih vrednot, razglasi izredne razmere ter napove zloglasno vojno proti terorizmu, v kateri je kratko malo dovoljeno vse. S tem za vekomaj spremeni potek zgodovine in začrta smernice nove dobe. Dobe mikroskopskega družbenega nadzorstva in tajnega delovanja.

Nevidne vojne Morda prejšnji odstavek zveni malce dramatično, ampak ni daleč od resnice. Ko zvečer prižgemo televizijo in si ogledamo poročila, smo priča marsikateremu grozovitemu dejanju, ki se odvijajo po svetu. Naravne katastrofe, vojne, umori, posilstva in še bi lahko naštevali. Vendar našim očem še vedno ostane mnogo skritega. Vojskovanje se že dolgo več ne odvija zgolj na puščavskih tleh Bližnjega vzhoda, temveč se vedno bolj seli v kibernetske sfere. In čeprav se morda sliši nekoliko kruto do vseh, ki so na bojiščih pustili svoja življenja, so lahko posledice v brezmejnem navideznem prostoru še veliko hujše.

V duhu tega zatorej številne svetovne velesile iz leta v leto v to področje vlagajo ogromne količine denarja, osebja in energije, saj se zavedajo, da ima prednost tisti, ki nadzoruje splet. Informacije pomenijo moč in nikjer jih ni mogoče najti več kot v elektronskih oblakih.

Ni prva in verjetno ne zadnja Slednje dokazuje tudi prisluškovalna afera Prismleaks, ki je v zadnjih dneh pošteno razburkala javnost in dviga prah v domala vseh svetovnih medijih. Nekdanji sodelavec Cie Edward Snowden je namreč razkril tajni prisluškovalni sistem Prizma, s katerim je ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA) nadzirala telefonsko in spletno komunikacijo domačih in tujih državljanov, ki so se posluževali storitev Googla, Microsofta, Appla, Facebooka in še nekaterih drugih tehnoloških velikanov, prav tako pa naj bi vdirala v kitajske računalniške sisteme.

"Striček Sam" je torej znova v akciji. Medtem ko takšna rigoroznost v Bushevih časih ne bi šokirala, pa malce preseneča dejstvo, da se takšni ukrepi odvijajo tudi pod administracijo Obame, ki vselej rada oglašuje svoje prizadevanje za svobodno demokratično družbo. Seveda Prizma še zdaleč ni prva ameriška vladna tajnost, razkrita javnosti, je pa do današnjega dne verjetno ena najobsežnejših in najbolj zaupnih.

Medtem ko Snowden, katerega ameriška vlada označuje za izdajalca, spletna skupnost pa mu večinoma pripenja značko heroja, obljublja nova razkritja, smo v kratkem pogovoru za komentar vsega vrveža okoli omenjene afere poprosili Natašo Pirc Musar, informacijsko pooblaščenko, ki se ne boji spregovoriti brez dlake na jeziku.

Majhno število ponudnikov omogoča lažji nadzor Kot je obrazložila za Planet Siol.net, je eden od pomembnih razlogov za obstoj programa, kot je Prizma, ta, da se je trg ponudnikov na primer elektronske pošte in tudi družbenih omrežij skrčil na zelo majhno številko: "Pred dvajsetimi leti, ko je bil internet še v povojih in dostopa do njega ni imel vsak lastnik računalnika oziroma telefona, je bilo na trgu ogromno število ponudnikov brezplačne e-pošte. Pozneje, ko so podjetja ugotovila, da lahko uporabniki brezplačno elektronsko pošto plačajo s svojimi osebnimi podatki, ko podjetja niso več pridelovala izgube iz teh storitev, se je trg konsolidiral na manj kot deset podjetij. Ogromna večina uporabnikov spleta danes uporablja storitve podjetij, ki jih vsi poznamo, npr. Google, Microsoft, Yahoo, Facebook, Twitter … To dejstvo je po mojem mnenju zelo pripomoglo k temu, da se je program, kot je Prizma, lahko začel izvajati. Pod nadzor je bilo treba vzeti samo deset storitev, ne pa na tisoče. Gre za identično zgodbo tisti, ki je omogočila prisluškovanje telefonom, kjer so vlaganja v te storitve so tako ogromna, da največji trije pokrijejo 95 odstotkov vseh komunikacij."

Legitimno vprašanje, ki se porodi ob razkritju prikritega zbiranja informacij in podatkov iz omrežij, na katerih imajo ljudje shranjene tudi najmanjše podrobnosti svojih življenj, je, kako se bodo zdaj odzvali uporabniki. Po besedah Pirc Musarjeve gre za precej kompleksno reč, saj imajo "nekateri uporabniki na teh storitvah res shranjen precejšen del svojih aktivnosti zadnjih nekaj let. Vedenje o tem, da nekdo zbira naše podatke, je, sama menim, samo eden od razlogov, ki vplivajo na to, ali uporabnik uporablja neko storitev ali ne".

Informacijska pooblaščenka je sicer prepričana, da se analize zbranih podatkov za zdaj ne odražajo v realnem življenju teh posameznikov, hkrati pa verjame, da "če in ko se bo to enkrat pričelo dogajati na podoben način, kot ko delodajalec preveri kandidatove spletne aktivnosti, bodo uporabniki na to bistveno bolj občutljivi". Alternativo vidi v smislu uporabe šifrirane komunikacije, vendar pa ta, tako Pirc Musarjeva, trenutno še vedno ne omogoča preproste uporabe povprečnemu potrošniku.

Za prisluškovanje je dovolj zgolj odredba direktorja Sove Ker zasebnost posameznika velja za eno temeljnih in nedotakljivih človekovih pravic, je mogoče pričakovati, da bo marsikdo zaradi neutemeljenega prisluškovanja, ki ga četrti amandma ameriške ustave prepoveduje, svojo pravico iskal na sodiščih. Pirc Musarjeva je povedala, da so prve tožbe v Združenih državah Amerike že vložene, sicer pa se tudi sama zavzema za nadzor nad tajnimi službami. Kot pravi, se slednje od policije razlikujejo v tem"da se njihovo delo praviloma ne presoja na sodiščih in tako zmanjka zunanjega strokovnega (sodišče) in laičnega (javnost) nadzora. Sama bi si želela večje občutljivosti vlad (politike) na ta vprašanja in predvsem več odgovornosti in zdravega razuma pri presoji, ko obveščevalci prepričujejo politike, da je vse to potrebno, politiki pa preprosto vsemu verjamejo".

Nedavno smo na Planet Siol.net poročali, da kljub temu, da v Sloveniji nimamo nikakršnega globalnega sistema zbiranja podatkov o posameznikih, kot je ameriška Prizma, tudi Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova) lahko nadzoruje in snema telekomunikacije, če je podana velika verjetnost nevarnosti za državo. Pirc Musarjeva je to potrdila in dodala, da se poleg tega pri nas že nekaj let hranijo prometni podatki o telefonskih pogovorih vseh uporabnikov telefonov in spletne komunikacije elektronskih naslovov, ki jih uporabniki dobijo pri internetnih ponudnikih.

"Gre za tipičen primer neselektivnega nadzora nad celotno populacijo. Vlada sicer pravi, da smo bili to dolžni narediti zaradi zahtev Evropske unije, sama pa mislim, podobno kot nekatera Ustavna sodišča v Nemčiji, Bolgariji, Romuniji, Češkem itd., da takšen splošen nadzor ni v skladu s človekovim dostojanstvom in s pravico do spoštovanja človekovega družinskega in zasebnega življenja, kot pravi 1. člen nemške ustave in naša v členih od 35 do 38, predvsem pa takšno masovne zbiranje podatkov ni v skladu z načelom sorazmernosti, ki je temelj omejevanja pretiranih posegov v človekove pravice," se je pridušala Pirc Musarjeva.

Sama je ustavnemu sodišču predlagala, da Zakon o elektronskih komunikacijah v tem delu razveljavi, prav tako pa od ustavnega sodišča pričakuje več (pravnega) poguma pri odločanju o tako pomembnih pravnih vprašanjih. Informacijska pooblaščenka je kritična tudi do zakona o Sovi: "Pri presoji Zakona o Sovi ga (že dvakrat) niso zmogli. Že več kot štiri leta namreč opozarjam na to, da je (dotični) zakon neustaven, saj omogoča prisluhe na mednarodnih zvezah zgolj na podlagi odredbe direktorja Sove, brez zunanjega sodnega nadzora torej, kar pa naša ustava v 37. členu izrecno zahteva, predhodno odredbo sodišča namreč."

Pirc Musarjeva nam je razložila, da Sova lahko dostopa do prometnih podatkov posameznikov, ki uporabljajo storitve slovenskih operaterjev, tak dostop pa odredi predsednik vrhovnega sodišča. "Dostopajo lahko enako kot policija do podatkov, kdo je klical koga, kdaj, kje sta komunicirala in koliko časa je ta klic trajal," je še sklenila.

Demokracija ne pomeni nujno svobode Iz aktualnega dogajanja lahko torej razberemo, da se današnji svet in njegova politika vedno bolj težita k podrobnemu in obširnemu nadzoru vse svetovne populacije, izgovorov za takšno početje pa se bo očitno vedno zadosti. Ali torej sploh še lahko trdimo, da živimo v družbi "vladavine ljudstva"? To je v demokratični družbi? Katere informacije preko svojega "velikega brata" spremlja ameriška vlada si lahko ogledate tukaj, na tej povezavi pa lahko preverite kakšne so možnosti, da so se pod drobnogledom znašli prav vaši podatki.