Nedelja, 23. 6. 2019, 19.59
5 let, 5 mesecev
Kot da bi nebo stresla elektrika: nad Slovenijo izredno redek pojav #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,40
1
Slovenski geolog in dolgoletni ljubiteljski poznavalec vremenskih pojavov Jure Atanackov je petkova in sobotna opažanja svetlečih oblakov nad Slovenijo za meteorološki medij Severe Weather Europe opisal kot enega najbolj epskih prizorov, kar jih je do zdaj videl na nebu.
Ta teden je bilo v večjem delu severne in srednje Evrope mogoče opazovati pravo invazijo svetlečih oziroma tako imenovanih noktilucentnih oblakov. Enega najredkejših vremenskih pojavov sploh smo lahko videli tudi na slovenskem nebu, kar je bil pravzaprav izredni dogodek, saj Slovenija leži izven običajnega "dometa" svetlečih oblakov.
Svetleči, ponoči se svetleči ali noktilucentni oblaki nastajajo na nadmorski višini o 76 do 85 kilometrov v plasti atmosfere, ki se imenuje mezosfera. Večina klasičnih oblakov, ki jih na nebu videvamo najpogosteje, se medtem tvori in potuje po troposferi, najnižjem sloju atmosfere, ki v povprečju sega do višine 13 kilometrov.
To vrsto oblakov sestavljajo izredno majhni ledeni kristali, njihov premer znaša do 100 nanometrov (0,0000001 metra). Ker je v mezosferi izredno mrzlo, temperatura lahko namreč pade tudi konkretno pod minus 100 stopinj Celzija, ledeni kristali nastajajo tudi neposredno iz vodne pare, in ne le z nabiranjem vodne pare okrog kondenzacijskih jeder, kot so prašni delci.
Od kod prihajata voda in prah v mezosferi, ki sta pogoj za nastanek svetlečih oblakov, znanstvenikom danes še vedno ni čisto jasno. Izvor prašnih delcev so najverjetneje razpadli meteoriti in tudi izpuhi vesoljskih plovil, voda pa morda uhaja skozi tako imenovane atmosferske žepe ali kanale, ki občasno nastanejo med različnimi sloji atmosfere.
Oblaki so svoje (angleško) ime, noktilucentni, dobili po latinski besedni zvezi za "svetijo ponoči". Na nebu so namreč videti kot modri žareči valovi. Opazovati jih sicer ni mogoče kjerkoli in kadarkoli, temveč morajo biti za to izpolnjeni precej specifični pogoji.
Prvič, svetleče oblake je praviloma mogoče videti zgolj od pozne pomladi do nekje sredine poletja, občasno se pa se pojavijo tudi v izdihljajih najtoplejšega letnega časa.
O opazovanju te vrste oblakov so prvič poročali razmeroma pozno, in sicer leta 1885, dve leti po strašanskem izbruhu indonezijskega ognjenika Krakatoa, ki je za kar dolgo vplival na globalno podnebje. Ali je bila morda prav eksplozija ognjenika kriva za sploh prvi nastanek teh oblakov, ni znano.
Drugič, oblaki so običajno vidni v krajih, ki ležijo med 50. in 70. vzporednikom oziroma med 50 in 70 stopinjami geografske širine na severni in južni polobli. Če lokaliziramo - 50. severni vzporednik poteka čez sever Francije, osrednje Nemčije ter češke prestolnice Prage, 70. severni vzporednik pa teče ob skrajni severni obali celinske Evrope.
Slovenija leži med 45. in 46. vzporednikom, zato je bil pojav svetlečih oblakov na našem nebu še toliko večje presenečenje.
Videli so jih sicer že tudi še južneje, in sicer v Španiji in v osrednjem delu Apeninskega polotoka.
Tretjič, oblaki so vidni samo ob somraku pozno zvečer in zelo zgodaj zjutraj, ko je Sonce z vidika opazovalca na tleh že zašlo za obzorje oziroma sploh še ni vzšlo, glede na oblake pa je še vedno dovolj visoko nad obzorjem, da jih lahko osvetli.
Četrtič, oblaki bodo praviloma vidni v smeri severa, ni pa nujno.
Oglejte si še nekaj fotografij svetlečih oblakov, ki jih je bilo mogoče v zadnjih dneh opazovati na evropskem nebu:
Preberite tudi:
1