Nedelja, 14. 2. 2021, 20.08
3 leta, 6 mesecev
Slavni znanstvenik jih je deset let rotil, naj ga poslušajo. Na srečo so ga.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,85
8
Bleda modra pika, ena najbolj znanih fotografij človeškega raziskovanja vesolja. Naš planet je svetla pika v desnem snopu svetlobe.
Zgornja fotografija Zemlje nazorno pokaže, kako nepomembna je pravzaprav vsaka naša težava, če jo primerjamo z brezmejnostjo vesolja. Na današnji dan pred 31 leti, 14. februarja 1990, jo je med zapuščanjem Osončja z oddaljenosti več kot šest milijard kilometrov posnelo vesoljsko raziskovalno plovilo Voyager 1. To je do zdaj največja oddaljenost, s katere nam je uspelo narediti fotografijo našega planeta. Posnetek, znan kot Bleda modra pika, morda sploh nikoli ne bi nastal, če ne bi Nase zanj skoraj na kolenih prosil nekdaj najslavnejši astronom na svetu.
Raziskovalno plovilo Voyager 1 je ameriška vesoljska agencija Nasa proti planetoma Jupitru in Saturnu poslala 5. septembra 1977. Plinasta velikana je dosegel v letih 1979 (Jupiter, 5. marec) in 1980 (Saturn, 22. avgust), med drugim je proučeval tudi Saturnovo največjo luno Titan.
Ikonična fotografija Velike rdeče Pege, gromozanskega orkana na Jupitru, ki jo je na Zemljo poslal Voyager 1.
Samo dva meseca in pol po začetku poti je Voyager 1 prehitel sestrsko sondo Voyager 2, ki je bila z Zemlje izstreljena dobra dva tedna prej in je bila namenjena v isto smer, a po daljši poti, saj je pozneje obiskala še planeta Uran in Neptun.
Voyager 1 je od Zemlje danes oddaljen skoraj 23 milijard kilometrov in je s tem tudi najbolj oddaljen predmet, kar jih je naredila človeška roka. Na poti je že skoraj 43 let in pol, kljub ogromni razdalji pa Nasa s sondo še vedno komunicira.
Voyager 1 je naše Osončje zapustil leta 2012 in je tako prvo človeštvo raziskovalno plovilo, ki je vstopilo v medzvezdni prostor. Po napovedih Nase bo sonda delovala še do leta 2025, potem pa bo radioizotopnemu termoelektričnemu generatorju, ki poganja njene instrumente, počasi zmanjkalo sape.
Nasa je uraden konec misije Voyager 1 razglasila novembra 1980. Takrat se je začela podaljšana misija, saj se je Voyager 1 začel približevati heliosferi, zunanjemu sloju Osončja, in vstopati vanjo.
Skoraj deset let pozneje, 14. februarja 1990, ko je bila sonda Voyager 1 od Zemlje oddaljena 6,4 milijarde kilometrov, ji je Nasa ukazala, naj ogreje svoj sistem kamer, to je trajalo približno tri ure, ga še zadnjič obrne v središče Osončja in naredi serijo fotografij.
Nastal je tako imenovani družinski portret planetov v Osončju, eden od njih pa je tudi Zemlja na posnetku, ki je kasneje postal znan kot Bleda modra pika ali Pale Blue Dot po angleško.
Od leve proti desni si na tako imenovanem družinskem portretu sledijo Jupiter, Zemlja, Venera, Saturn, Uran in Neptun. Na portretu manjkajo Merkur, ki je bil preblizu Sonca, da bi ga bilo mogoče razločiti, Mars, ki ni bil v optimalnem položaju za fotografiranje, in Pluton, ki je bil predaleč, da bi ga kamera na krovu Voyagerja 1 lahko zaznala.
Zemlja na posnetku Bleda modra pika predstavlja manj kot petino ene slikovne pike (ali piksla).
Pasovi svetlobe na fotografiji, Zemlja je v skrajno desnem, so grafična anomalija, in sicer posledice lomljenja ter odboja sončnih žarkov od kamere plovila Voyager 1.
Slavni astronom je Naso za posnetek prosil skoraj na kolenih
Ena najslavnejših in najpomembnejših fotografij v zgodovini raziskovanja vesolja morda ne bi nastala brez prigovarjanja ameriškega znanstvenika Carla Sagana.
Carl Sagan je bil v drugi polovici 20. stoletja verjetno najvplivnejši in najslavnejši astronom na svetu. Sodeloval je pri nastanku vesoljskega programa ZDA, kasneje pa je bil svetovalec pri misijah Apollo, ki so človeka postavile na Luno, in robotskih odpravah po Osončju (misiji Pioneer proti Jupitru, misija Mariner 2 proti Veneri).
Sagan je bil dolgoletni profesor astronomije na prestižnih ameriških univerzah Harvard in Cornell. Veljal je za popularizatorja raziskovanja vesolja, njegova poljudnoznanstvena televizijska oddaja Kozmos pa je dolgo veljala za najbolj gledano TV-serijo v zgodovini ameriške komercialne televizije. Napisal je tudi več knjig, med drugim Kontakt, po kateri so leta 1997 posneli znanstvenofantastično uspešnico z Jodie Foster. Sagan je umrl leta 1996 po boju s pljučnico, star je bil 62 let.
Naso je Sagan za skupinski portret Osončja prosil že ob koncu prvega dela misije Voyager 1 leta 1980, a je sprva naletel na gluha ušesa.
Ko so na vesoljsko agencijo pritisnili še številni drugi znanstveniki in ko se je za še zadnje fotografiranje Osončja zavzel tudi Richard H. Truly, prvi mož Nase med letoma 1989 in 1992, je ameriška vesoljska agencija Saganu vendarle ustregla. .
Nekoliko predelana in bolj razločna Bleda modra pika, ki jo je ameriška vesoljska agencija Nasa izdala lani ob 30. obletnici nastanka fotografije.
Sagan je leta 1994 napisal knjigo z naslovom Bleda modra pika, v kateri je razpravljal predvsem o vlogi človeka v vesolju danes in v prihodnosti.
Prav Bleda modra pika je tudi tema Saganovega morda najslavnejšega monologa:
"S te velikanske razdalje se Zemlja ne zdi posebej zanimiva. A za nas je drugače. Pomislite še enkrat na to piko – to je tukaj, to je dom, to smo mi. Na tej piki so vsi, ki jih imate radi, vsi, za katere ste kadarkoli slišali, vsak človek, ki je kdajkoli obstajal, je živel tukaj. Je vir našega veselja in trpljenja. Na tisoče religij, prepričanj in naukov, vsak lovec in nabiralec, junak in strahopetec, ustanovitelj in uničevalec civilizacij, kralj in kmet, mlad zaljubljen par, mama, oče, otrok, izumitelj in raziskovalec, zagovornik morale in etike ter podkupljeni politik, superzvezdnik, vrhovni poveljnik, svetnik in grešnik v zgodovini naše vrste so obstajali in živeli tukaj, na delčku prahu v sončnem žarku. Zemlja je zelo majhen oder v velikem vesoljskem teatru. Pomislite na reke krvi, ki so jo prelivali veliki vojskovodje, da bi začasno postali poglavarji delčka pike. Pomislite na to, koliko krutosti, nesporazumov, želja po pobijanju in sovraštva je bilo. Ta bleda pika v perspektivo postavlja našo domišljeno pomembnost, naš domišljeni privilegirani položaj v vesolju. Neizmerna praznina, ki jo obdaja, pa ne namiguje, da bi pomoč, ki bi nas rešila pred nami samimi, našo uničevalnostjo, prišla od drugod. Za zdaj ne vemo, ali življenje obstaja drugje kot na Zemlji. Za zdaj tudi še nimamo možnosti, da bi se preselili kam drugam. Obiskali – da. Kolonizirali – še ne. Zemlja je kraj, kjer se mora človeštvo postaviti zase. Pravijo, da delo v astronomiji gradi človekovo osebnost in mu pomaga, da na dogajanje okrog sebe začne gledati bolj ponižno. Nič tega morda ne dokazuje bolje od te izjemno oddaljene fotografije našega majcenega sveta. Zame fotografija pomeni poziv k izboljšanju medosebnih odnosov in ohranjanju ter cenjenju blede modre pike, edinega doma, ki smo ga kdajkoli poznali."
Preberite tudi:
8