Četrtek, 17. 4. 2025, 6.12
2 dneva, 15 ur
Sindrom pokajočega kolka – vse, kar morate vedeti!
Ste med telesno aktivnostjo kdaj občutili ali zaslišali pokanje v kolkih? Ali se vam morda to pojavlja le takrat, ko izvedete točno določen gib? Če se sprašujete, zakaj se to dogaja in kako se rešiti teh težav, vam bomo v nadaljevanju odgovorili na ta in druga morebitna vprašanja.
Če se vam pojavljajo takšni simptomi, gre najverjetneje za tako imenovan sindrom pokajočega kolka, pri katerem je značilno pokanje kolčnega sklepa. Velikokrat se to zgodi brez prisotnosti bolečine, v nekaterih primerih pa je ta vseeno prisotna. Lahko se začne pojavljati brez znanega vzroka ali kot posledica določene poškodbe.
Sindrom pokajočega kolka prizadene približno od pet do deset odstotkov celotne populacije, vendar je pojavnost lahko višja pri športnikih (tekačih, nogometaših, baletnih plesalcih) in se lahko pojavi že v obdobju adolescence.
Ali ste vedeli, da prva omemba sindroma pokajočega kolka sega v drugo polovico devetnajstega stoletja, znanstveniki pa so o njej začeli razpravljati na polovici dvajsetega stoletja?
Simptomi se razlikujejo
Čeprav natančen vzrok nastanka težav še vedno ni natančno določen, pa v splošnem glede na prisotne simptome ločimo tri tipe sindroma pokajočega kolka.
- Zunajsklepni zunanji tip se pojavlja najpogosteje ter je posledica nefiziološkega drsenja iliotibialnega trakta in zadebeljene tetive velike zadnjične mišice (m. glutues maximus) prek kostnega izrastka stegnenice, pri čemer po navadi poka ne slišimo, vendar lahko vidimo preskok.
- Pri zunajsklepnem notranjem tipu pride do "preskakovanja" tetive iliopsoasa prek sprednjega dela glavice stegnenice ali kostne izbokline medenice, pri čemer slišimo pok.
- Znotrajsklepni se pojavlja najredkeje in predstavlja določen patološki proces samega kolka zaradi različnih vzrokov – poškodbe kosti, hrustanca, labruma ter ligamentov ali prisotnosti prostih teles (delčkov kosti ali hrustanca). Za ta tip je bolj kot pokanje značilno klikanje in pogosto je prisotna bolečina.
Kot vidimo, se lahko sindrom pokajočega kolka izraža na različne načine, vendar ima v vseh primerih določen vpliv na mobilnost kolčnega sklepa.
Vzroki za nastanek težav
Čeprav natančna patofiziologija ostaja relativno nepojasnjena, so vzroki za nastanek težav večplastni. Sindrom pokajočega kolka zelo redko predstavlja izolirano akutno poškodbo, temveč je za to stanje značilno postopno slabšanje simptomov oziroma stopnjevanje bolečine.
Ker gre v večini primerov za kronično stanje, ga lahko označimo tudi za preobremenitveni sindrom, ki izvira iz ponavljajočih se gibov, predvsem pri športnikih.
Vzroki za nastanek težav so seveda različni glede na tip sindroma. Lahko je prisotna povečana mišična masa (hipertrofija) mišic upogibalk kolka ali pa hipertrofija iliotibialnega trakta in tetive velike zadnjične mišice. Simptomatika se lahko pojavi tudi pri osebah z endoprotezo kolka, včasih pa natančnega vzroka ni mogoče določiti.
Naročite se na fizioterapevtsko zdravljenje sindroma pokajočega kolka.
Prekomerna športna aktivnost je glavni dejavnik tveganja
Tveganje za nastanek sindroma pokajočega kolka se primarno poveča s pretirano ponavljajočo se telesno (športno) aktivnostjo, še posebej, če ta zahteva veliko rotacijskih gibov v kolku. Izrazita hiperekstenzija v kolku in lumbalni hrbtenici ima prav tako negativen vpliv.
Povišana napetost (tonus) mišic tudi predstavlja dejavnik tveganja, saj lahko negativno vpliva na drsenje mišice, tetiv in preostalega vezivnega tkiva.
Ali ste vedeli, da je sindrom pokajočega kolka tretja najpogostejša patologija kolka pri mlajših ženskah? Višja pojavnost poškodb kolka pri mlajših ženskah naj bi bila povezana z velikostjo in razvojem medenice.
Čeprav velikih razlik glede pojavnosti sindroma med spoloma ni, imajo ženske večjo možnost za pojav simptomov, še posebej gimnastičarke ter plesalke in ženske s širšo strukturo medenice.
Otroci in mladostniki so prav tako bolj izpostavljeni, predvsem v obdobju intenzivne rasti in razvoja, saj so telesne obremenitve včasih prevelike.
Določene anatomske predizpozicije ter predhodne poškodbe kolka lahko vplivajo na biomehaniko oziroma gibanje in s tem tudi povečajo možnost pojava simptomov.
Kako ugotoviti, da gre za sindrom pokajočega kolka?
Za uspešno zdravljenje moramo najprej opraviti ustrezen diagnostični pregled. Temeljito preverimo zdravstveno zgodovino in opravimo fizičen pregled.
Fizičen pregled zajema palpacijo in lokalizacijo poka ter morebitne bolečine in reprodukcijo simptomatike. Ocena hoje in mišične moči nam poda dodatne informacije o stabilnosti kolka, v pregled pa vključimo tudi določene ortopedske teste.
Slikovna diagnostika je potrebna zgolj v nejasnih primerih sindroma ali kadar je načrtovan operativni poseg. MR in rentgenski posnetki se uporabijo, kadar želimo preveriti, ali obstajajo druge patologije.
Fizioterapevtsko zdravljenje daje odlične rezultate
Večina primerov sindroma pokajočega kolka je asimptomatskih in običajno ni potrebna posebna intervencija – v tem primeru se svetuje sprememba življenjskega sloga, prilagoditev telesnih (športnih) aktivnosti in izvajanje primernih vaj za raztezanje.
Kadar pa simptomi vztrajajo, se v vseh primerih zdravljenje začne konservativno. Čeprav počitek in uporaba protivnetnih zdravil kratkoročno sicer pomagata, je fizioterapija najučinkovitejša metoda za zdravljenje simptoma pokajočega kolka.
Fizioterapevtski program zdravljenja je prilagojen posamezniku ter se osredotoča na odpravljanje simptomatike in bolečine ter povrnitev normalne funkcije.
Raztezne vaje za kolk so učinkovite pri zdravljenju sindroma pokajočega kolka in se izvajajo z namenom zmanjšanja napetosti iliotibialnega trakta in/ali drugih problematičnih struktur.
Če je vzrok napetosti iliotibialnega trakta v mišični aktivaciji, je večji poudarek na učenju nevromišične kontrole trupa, medenice in spodnjega uda. V procesu celostne obravnave ima pomembno vlogo še korekcija drže in gibalnih vzorcev.
Ključnega pomena je, da se razreši nesorazmerje mišične moči med posameznimi mišičnimi skupinami. To je mogoče doseči z izvajanjem terapevtskih vaj in vaj za krepitev mišic. K temu lahko pripomore še uporaba specialnih manualnih tehnik, ki pozitivno vplivajo na povečanje prekrvavitve in sproščanje napetosti v okoliških mišicah in tkivih.
Za pospešitev regeneracije tkiv in zmanjšanje bolečine oziroma vnetja se svetuje uporaba najsodobnejših terapevtskih naprav. V proces zdravljenja sindroma pokajočega kolka se tako integrira terapija TECAR, laser SUMMUS ter terapija z udarnimi globinskimi valovi – ESWT.
Klinika Medicofit, ena izmed vodilnih fizioterapevtskih ustanov v Sloveniji, zagovarja aktiven pristop k zdravljenju sindroma pokajočega kolka. V procesu zdravljenja se uporabljajo najsodobnejše tehnologije za zmanjšanje simptomov in odpravo bolečine kot tudi najprimernejše specialne manualne tehnike. Ob hitri odpravi simptomov dajejo specialisti največji poudarek na izboljšanju kakovosti gibanja, vzpostavitvi primerne mišične moči ter povrnitvi pacientove samozavesti in izboljšanju kakovosti življenja.
Ob doslednem upoštevanjem fizioterapevtskega načrta lahko pričakujemo razrešitev vseh simptomov in "pokanja" v kolku v obdobju od dveh do treh mesecev. V procesu fizioterapije vas strokovnjak nenehno spremlja in vodi do svobodnega gibanja.
Naročite se na fizioterapevtsko zdravljenje sindroma pokajočega kolka.
Primer uspešnega fizioterapevtskega zdravljenja sindroma pokajočega kolka
Čeprav ima sindrom pokajočega kolka različne simptome, pa je zagotovo najbolj moteča bolečina, ki jo povzroča. Kliniko Medicofit je zaradi eno leto trajajočih bolečin na zunanjem delu levega kolka s pridruženim pokanjem, ki so se pojavljale občasno, obiskal 22-letni David, igralec hokeja.
Davidu se je bolečina pojavljala predvsem ob določenih gibih (ustavljanje, spremembe smeri gibanja) ob igranju hokeja. Pokanje in bolečina sta močno vplivala na njegovo športno zmogljivost. V obdobju do obiska specialista v kliniki Medicofit je David opravil tudi slikovne preiskave, ki so ovrgle možnost izpaha sklepa in razkrile zadebelitev iliotibialnega trakta.
Na dan uvodnega diagnostičnega pregleda je specialist fizioterapevt opazil antalgičen vzorec hoje, ki je takoj indiciral težave z levo nogo. Klinični pregled je prav tako razkril razliko v dolžini nog, pri čemer se je leva noga izkazala za en centimeter krajšo. Gibljivost hrbtenice in kolka je bila primerna in brez posebnosti. Viden preskok in slišen pok sta bila prisotna ob izvedbi primika noge in nadaljnjem upogibu kolka.
Fizioterapevt je predlagal celostno fizioterapevtsko zdravljenje v trajanju desetih tednov. Uvodne obravnave so bile namenjene lajšanju bolečine z uporabo terapije TECAR in laserske terapije SUMMUS ter udarnih globinskih valov. Za sproščanje prenapetih tkiv so se uporabljale še manualne tehnike obravnave tkiv. Bolečine so se uspešno odpravile že po treh terapijah. Najpomembnejši del zdravljenja je predstavljalo progresivno obremenjevanje pod nadzorom kineziologa.
Največji poudarek aktivnega dela rehabilitacije je bil na izboljšanju mišične moči, medmišične koordinacije, stabilizacije trupa in športno specifičnih gibov. V pozni fazi rehabilitacije so se izvajala še različna pliometrična gibanja.
David je ob koncu zdravljenja izkazal očiten napredek. V skladu s tem so se zmanjšali tudi njegovi simptomi – bolečina je bila v celoti odpravljena, pokanja ni bilo slišati, preskakovanja ob gibanju kolka tudi ni bilo več zaslediti.
Kirurško zdravljenje zgolj v izrednih primerih
V primeru, da se stanje v obdobju od dveh do treh mesecev redne fizioterapije ne izboljša, se je treba pogovoriti o možnosti kirurškega zdravljenja.
Za kirurški poseg obstaja več možnosti – od odprtega operativnega posega do minimalno invazivnih endoskopskih operacij, pri čemer so zadnje pokazale večjo uspešnost in manjšo pojavnost zapletov.
Minimalno invazivni operativni posegi se osredotočajo primarno na sproščanje napetosti iliotibialnega trakta in tetive velike zadnjične mišice ali pa mišice iliopsoas. Odprti operativni posegi se izvedejo, kadar konservativno in minimalno invazivno zdravljenje nista uspešna.
Ukrepajte pravočasno
Ob pojavu prvih znakov sindroma pokajočega kolka se je smiselno obrniti na strokovnjaka, ki vam bo ustrezno pomagal. Ob pomanjkanju primerne obravnave vam namreč lahko to na videz nedolžno stanje čez čas začne povzročati hujše težave s kolčnim sklepom.
