Gaming in zabava
Ponedeljek, 6. 5. 2024, 10.01
6 mesecev, 3 tedne
Tudi kupljeno videoigro lahko založnik odvzame za vedno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,07
Spletne vsebine lahko za vedno izginejo tudi, kadar jih kupimo. Poznavalci menijo, da kmalu ne bomo več lastniki svojih digitalnih izdelkov.
Igričarje in spletne uporabnike vse bolj skrbi, da kupljene digitalne vsebine, kot so videoigre ali spletne serije, niso naša last in nam jih lahko založnik v kateremkoli trenutku odvzame. Vendar ali je tako ravnanje sploh zakonito? Pri razumevanju trenutnega dogajanja v igričarski sferi je pomembno ločevati med naročninami, izdelki in storitvami ter razumeti, kako izbira teh besed vpliva na to, ali je ukinjanje iger in drugih spletnih vsebin sporno ali ne.
Debato je v začetku letošnjega leta zanetil Ubisoft, Francoski založnik videoiger, poznan po globalno uspešnih franšizah, kot so Assassin's Creed, Just Dance in Prince of Persia. V pogovoru s portalom GamesIndustry je Philippe Tremblay, Ubisoftov direktor za naročnine, obrazložil svoje prepričanje o lastništvu iger — igričarji se morajo navaditi na idejo, da svojih iger ne bodo imeli v lasti.
"Videli smo, da so igralci iger navajeni, podobno kot pri DVD, imeti in posedovati svoje igre. To je sprememba, ki se mora zgoditi pri potrošnikih.
Udobno jim je, da nimajo svoje CD- ali DVD-zbirke. To je preobrazba, ki se pri igrah dogaja nekoliko počasneje."
Čeprav je intervju ponovno sprožil večno razpravo o fizičnih in digitalnih formatih, je osnovna dilema neodvisna od tega, ali si igro lastimo v digitalni ali fizični obliki. Nekaterih ukinjenih iger ni mogoče igrati tudi, kadar jih želimo naložiti z diska. Debata se v resnici vrti okoli novega koncepta imenovanega Games as a Service (GaaS) ali bolje poznanega kot "live service games" (igre s storitvami v živo) ter razlike med storitvami in izdelki.
Koncept GaaS je toliko specifičen za igričarsko industrijo, da trenutna zakonodaja težko dohaja vse spremembe na tem področju. A na podlagi obstoječih evropskih zakonov je razvidno dvoje. Če za programsko opremo, v tem primeru videoigre, plačujemo naročnino, plačujemo storitev. Če programsko opremo kupimo, smo kupili izdelek. Iz tega sledi, da če razvijalec ukine igro z naročnino, to lahko stori popolnoma legalno, če razvijalec ukine igro, ki jo je bilo mogoče kupiti, je v prekršku.
Vzemimo za primer dve igri s storitvami v živo — MMO igro World of Warcraft razvijalca Blizzard Entertainment in Ubisoftovo večigralsko dirkalno igro z odprtim svetom The Crew. Igri namestimo na svoj računalnik in za igranje obeh potrebujemo neprekinjeno internetno povezavo ter dostop do strežnikov igre. Ker nam World of Warcraft za igranje zaračuna naročnino in se uradno kvalificira kot storitev, lahko Blizzard kadarkoli popolnoma legalno ugasne svoje strežnike. Nasprotno pa, kadar Ubisoft onemogoči igranje ene izmed svojih iger, ki so jo uporabniki kupili kot digitalni izdelek, je to protizakonito.
In vendar je lahko vedno še huje. Ko se je Ubisoft v začetku aprila odločil, da bo upokojil The Crew, ni samo ugasnil strežnikov za igro, igralcem je tudi preklical kupljeno licenco. Navdušenci nad franšizo so hitro ugotovili, da si igre ne morejo več naložiti na računalnik, ob zagonu obstoječe namestitve, tudi tiste na optičnem disku, pa jih je pričakala demo verzija igre. Z drugimi besedami je Ubisoft ne samo ukinil prodajo, ampak namerno uničil vse obstoječe kopije lastne igre, kar je v nasprotju z licenco.
V sojem posnetku "Games as a service" is fraud ("Igre kot storitev" so goljufija) youtuber Ross Scott stanje obrazloži tako:
"Pri igrah kot storitvi je izdelek zasnovan tako, da odpove takoj, ko se izklopi strežnik. Goljufija se začne, ko vam namerno odvzamejo dostop do izdelka. Igre kot storitev so goljufija, ker gre za prodajo trajnih licenc, ki v praksi niso trajne. Kupcu je odvzeta pristojnost odločanja o izdelku."
Kupci kupujejo igre v pričakovanju, da bodo delovale. Če sto odstotkov vseh prodanih izvodov igre preneha delovati zaradi namernega vmešavanja prodajalca po prodaji, kako lahko to štejemo za pošteno prakso?
V zlati dobi fizičnih medijev smo tako igre kot serije kupovali na zgoščenkah, in čeprav praviloma vsebine na CD nismo smeli kopirati ali je posojati kolegom, smo z gotovostjo vedeli, da lahko, vsaj dokler se disk ne uniči, kadarkoli vtaknemo naš kos plastike v napravo in z njega predvajamo vsebino.
V letu 2024 so se digitalne vsebine znašle na čudnem razpotju. Na eni strani plačujemo za spletne storitve, prek katerih najemamo serije in igre, za katere vemo, da bodo nekoč postale nedostopne. Istočasno še vedno ostajajo zastarele prakse prodajanja digitalnih izdelkov, ki jih lahko založnik z enim pritiskom gumba popolnoma izbriše z obličja planeta.
Realnost stanja je taka, da lahko pozabimo tako na fizične kot digitalne kopije izdelkov, saj vse kaže, da bomo v prihodnosti zabavo konzumirali le prek platform za pretakanje. In takrat, ko si ne bomo lastili več ničesar, besede Philippa Tremblayja ne bodo več sporne, ampak težka resnica.
