Ponedeljek, 7. 10. 2019, 16.19
5 let, 1 mesec
Svetovni dan dostojnega dela
Bolj kot v delavce vlagajo v marketing
Ob svetovnem dnevu dostojnega dela smo preverili, kako živijo delavci v Sloveniji. Več kot 50 tisoč jih živi pod pragom revščine, delodajalci pa znova grozijo z novo krizo in odpuščanji. Goran Lukić iz Delavske svetovalnice opaža, da podjetja bolj kot v delavce precejšnja sredstva raje vlagajo v marketinške akcije z namenom ustvarjanja vtisa, da delajo dobro in so družinam prijazno podjetje.
Pošteno plačilo za opravljeno delo je eno izmed glavnih načel, na katera se opozarja ob dnevu dostojnega dela. Povprečna mesečna bruto plača zaposlenih v Sloveniji je v letu 2018 po začasnih podatkih letne strukturne statistike plač znašala 1.778 evrov. Mediana, torej srednja vrednost, ki deli populacijo na dva enaka dela, pa je znašala 1.482 evrov bruto. Skoraj dve tretjini zaposlenih zaslužita manjšo neto plačo od slovenskega povprečja, ki znaša okoli 1.160 evrov.
Pod pragom revščine skoraj 270 tisoč ljudi
Po podatkih statističnega urada je z dohodkom, nižjim od praga revščine, lani živelo 268 tisoč Slovenk in Slovencev, kar pomeni 13,3 odstotka prebivalcev. Med njimi je bilo 89 tisoč upokojencev in 52 tisoč takšnih, ki redno hodijo v službo.
Obeležujemo nekaj, kar bi moralo biti samoumevno
Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, ki se dnevno srečuje s tragičnimi zgodbami zaposlenih, se v prvem odzivu nekoliko pošali, da ni vedel, da je samo en dan v letu dan dostojnega dela.
"Malce cinično, bolj žalostno in še bolj realno menim, da sploh ne bi smeli govoriti o dostojnem delu, saj bi to moralo biti nekaj samoumevnega," opozarja Lukić in dodaja, da se v globaliziranem svetu samo še stopnjuje intenzivnost nedostojnega dela.
O tem po njegovih besedah zgovorno pričajo številke o delavcih z minimalnimi plačami, koliko jih živi pod pragom revščine in koliko jih je tik nad njim, koliko zaposlenih in invalidov sploh lahko preživi mesec ...
"Podjetja vse preveč pozornosti in denarja namenijo imidžu, brandingu in networkingu podjetij, pozabljajo pa na dobre stare medčloveške odnose," opozarja Goran Lukić iz Delavske svetovalnice. Opaža, da merjenje politične moči na žalost vedno povozi tragične zgodbe oziroma realnost prizadetih delavcev. Priznava sicer, da občasno prihaja do konstruktivnih pogovorov in lepih besed o izboljšanju dostojanstva delavcev, a nikoli dlje od tega.
"Ko odločevalci začnejo mahati z dokumenti o proračunskih postavkah in gibanju bruto domačega proizvoda, je znova vse po starem, delavci pa kot običajno potegnejo kratko," je kritičen Lukić.
Delodajalci naj izhajajo iz delavcev, ne iz bilanc
Lukić meni, da je recept za vrnitev dostojanstva delavcev zelo preprost. "Delodajalci naj v ospredje postavijo delavce in uredijo razmere v delovnem okolju. Dobička ne ustvarjajo bilance ali fakture, temveč delavci," opozarja.
Opaža, da podjetja v Sloveniji bolj kot v delavce precejšnja sredstva raje vlagajo v marketinške akcije z namenom ustvarjanja vtisa, da delajo dobro in so družinam prijazno podjetje. Svetuje jim, naj del tega raje namenijo zadovoljstvu svojih zaposlenih.
"Podjetja vse preveč pozornosti in denarja namenijo imidžu, brandingu in networkingu podjetij, pozabljajo pa na dobre stare medčloveške odnose. Če bi vsa ta sredstva vlagali v ustrezne delovne pogoje, bi najboljši brand podjetja postali prav zadovoljni zaposleni. To je nedvomno najboljša reklama za podjetje," je prepričan.
Poudarjajo skrb za delavce, situacija zanje pa je nevzdržna
Pogosto se dogaja, da je prav v podjetjih, ki najbolj poudarjajo skrb za delavce in njihove družine, situacija zanje nevzdržna. S takšnimi primeri se srečujejo tudi v Delavski svetovalnici.
"Takšne situacije so lahko zelo nevarne. Glede na vse slabšo situacijo bi urejen sistem veljavnih kolektivnih pogodb lahko v prihodnosti nadomestili kar prazni certifikati. Po črnem scenariju bi se lahko podjetja hvalila s certifikati družinam prijazna podjetja, ne bi pa spoštovala kolektivnih pogodb ali jih sploh ne bi imela sprejetih," opozarja.
Pogosto se dogaja, da je prav v podjetjih, ki najbolj poudarjajo skrb za delavce, situacija zanje nevzdržna. "Čeprav delodajalci kronično jočejo nad pomanjkanjem kadra, še kar ne želijo odpreti mošnjičkov. Številni obstoječe zaposlene že strašijo z novo krizo in jih potiskajo v konstanten krč z opozarjanjem pred izgubo zaposlitve. A dobri delavci si bodo poiskali boljšo službo, lastniki kapitala pa bi lahko na koncu ostali sami s stroji in krediti," trenutno situacijo na trgu dela še opisuje Lukić.
Zabrisane meje med delom, prostim časom in počitkom
V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) pa ob današnjem dnevu poudarjajo pomen ravnovesja med delom in prostim časom ter pravico "do izklopa v kontekstu stare sindikalne zahteve: osem ur dela, osem ur prostega časa in osem ur počitka". Delodajalce pozivajo k razmisleku o dostojnem delu in delavskem prispevku h gospodarski rasti.
"Uporaba digitalnih in telekomunikacijskih orodij nam zagotovo v mnogih pogledih olajšuje življenje in tudi delovne procese, hkrati pa tudi močno vpliva na vse bolj zabrisane meje med delom, počitkom in prostim časom. Od delavk in delavcev se vse bolj pričakuje pregledovanje službene elektronske pošte ali dosegljivost na mobilni telefon po izteku delovnega časa, celo med bolniško odsotnostjo ali med dopustom. V primeru, da je narava dela oz. delovnega mesta taka, da vsebuje tudi t. i. stalno dosegljivost, morajo biti te posebnosti jasno opredeljene v pogodbi o zaposlitvi," opozarjajo sindikati.
Ali je oseba res odgovorna za vse svoje neuspehe?
"Delavci v Sloveniji in drugod se morajo vedno bolj zanašati sami nase. Ideološka predpostavka, da je oseba odgovorna za vse svoje uspehe in neuspehe, tudi kadar so ti posledica družbenega položaja osebe, je vedno bolj sprejeta v zavesti ljudi," pa pravijo v Gibanju za dostojno delo in socialno družbo, ki se bori proti prekarnosti.
Ideološka predpostavka, da je oseba odgovorna za vse svoje uspehe in neuspehe, tudi kadar so ti posledica družbenega položaja osebe, je vedno bolj sprejeta v zavesti ljudi, so prepričani v Gibanju za dostojno delo in socialno družbo. Ob tem izpostavljajo problematiko arhitektov in študentov arhitekture, ki so pripravljeni delati tudi po 16 ur na dan, ob koncih tedna, na črno, v prikritih delovnih razmerjih in celo brez plačila. In tako je v mnogih poklicih, še dodajajo.
6