Ideje so zelo poceni, kar šteje, je izvedba

Andraž Tori je vodja razvoja tehnologij v Zemanti, enem od slovenskih start-upov, ki tekmuje tudi na globalnem trgu. Podjetje, ki se ukvarja z inovativnimi pristopi k upravljanju in oglaševanju spletnih vsebin ter analizi besedila, sta leta 2007 ustanovila z Boštjanom Špetičem. Leta 2013 se je ekipi s sedežema v Ljubljani in New Yorku na mestu direktorja pridružil Todd Sawicki, v zadnjem obdobju pa razvijajo tehnologijo za oglaševanje na bolj naraven način, glede na vsebino in državo objave.

Kakšna prihodnost se nam obeta na področju tehnologije? Tehnologija gre dalje, v žepih imamo vse močnejše računalnike, ki so sposobni narediti vedno več. Nas pa tudi vse bolj nadzirajo. Na neki način se je mobilna revolucija šele začela in ne vemo, katere človeške dejavnosti se bodo z njo spremenile.

Zagotovo bo razvoj prinesel precej dobrih stvari, zagotovo tudi kakšno past. Če se nam zdaj zdi, da že vse imamo, gre po mojem le za trenutek zatišja. Zanimivo bo opazovati, kam nas bo peljala naslednja faza in kaj bo to za nas pomenilo.

Kdo nadzoruje razvoj, ali industrija deluje po kakšnem načrtu, po katerem tempira nove izdelke, rešitve, tehnologije? V resnici nihče točno ne ve, katera specifična tehnologija in katere specifične rešitve se bodo zares prijele. Sledimo pa makro trendom.

Eden takih je zagotovo to, da bomo s pametno napravico v prihodnosti vse podrobneje spremljali lastno telo. Nekateri izdelki so že poznani: imamo števce korakov, pametne ure, ki bodo zaznavale tudi kakšne druge biološke funkcije – utrip, sladkor v krvi in podobno. Na kakšen način se bo to dogajalo, pa se šele preizkuša. En start-up poskuša narediti nekaj, drugi nekaj drugega.

Šele čez nekaj let bomo videli, kaj se bo med ljudmi prijelo, kaj bo tudi zares uporabno. Tako se je pred leti napovedovalo, da bomo z različnimi sledilci aktivnosti, ki so na voljo danes, veliko bolj aktivni. Izkazalo pa se je, da so aktivni tisti, ki so bili tudi brez teh napravic, tistim, ki jim telesna aktivnosti malo pomeni, tudi aplikacije ne pomagajo. To pa ne pomeni, da ne bo uspešna naslednja stvar, ki bo poskušala rešiti ta izziv.

Kako ločiti med začetno evforijo nad novostjo in tistim, kar se bo zares prijelo? Če bi vedeli, kaj se bo med uporabniki prijelo, ne bi bilo neuspešnih izdelkov in neuspešnih start-upov. Ključno je testiranje.

Pred desetletjem in več je šlo za razvoj, sploh visokotehnoloških izdelkov, na sto tisoče, milijone evrov. Nato je izdelek prišel v trgovine, podkrepljen z marketingom, podjetja pa so čakala, ali bo njihov proizvod uspešen ali ne. Velika podjetja, recimo Apple z ogromno prodajno mrežo, še vedno delajo na klasičen način. Tistemu, ki je na začetku svoje poti, je težje.

So se pa v zadnjem obdobju pojavili nekakšni izenačevalci priložnosti, bolje rečeno ustvarjalci priložnosti. To so platforme za skupinsko financiranje, na katerih lahko svoj izdelek preverimo, še preden vložimo sredstva v njegov razvoj in proizvodnjo.

Tako lahko tudi manjši igralci in skupine s pomočjo prednaročil – kar v bistvu te platforme za množično financiranje ponujajo – preverijo, ali bi bil njihov izdelek morda zanimiv za širše, svetovno občinstvo. A njihov naslednji izziv je od uspešno financirane kampanje narediti preskok do delujočega podjetja, ki bi se razvijalo naprej.

Pa je sito množičnega financiranja – ki izbiro daje ljudem – dovolj gosto? Izdelki so kdaj precej bizarni, brez uporabne vrednosti ... Ideja kapitalizma pravi, da če je kdo pripravljen izdelek kupiti, je ta izdelek pravi. V tej logiki je seveda marsikatera past, v grobem pa drži. Če nekdo proda za 50 tisoč evrov lesenih jajc, ki se sama postavijo pokonci ... po njih očitno obstaja potreba. Tisti, ki so ga kupili, so točno vedeli, kaj kupujejo. Ne nazadnje – kdo smo mi, da sodimo o tem?

Na drugi strani imamo bolj tradicionalno, institucionalizirano sito: inkubatorje, investitorje, ki potencial iščejo in nagrajujejo na drugačen način. Kdaj se različni načini financiranja tudi združujejo. Imamo izdelke, ki so se izkazali na platformah za množično financiranje, nato pa so dobili povsem klasične investitorje.

In obratno, včasih podjetje z že uveljavljeno proizvodnjo in izdelki nekaj novega preizkusi na teh platformah. Gre le za nov koncept, ki dopolnjuje tisto, kar že obstaja. Radio ni ubil časopisa, televizija ni ubila radia ... in enako lahko rečemo za te platforme. Le večjemu številu ljudi omogočajo, da uresničijo svojo strast do ustvarjanja nečesa.

Zagotovo pa Kickstarter ni vrhunec crowdfundinga, zagotovo bodo prišle še bolj radikalne ideje, s katerimi bomo lahko preverjali interes in iskali finance za naše izdelke in storitve.

Lahko podate kakšen primer? Tak koncept so recimo mikroposojila, instrument, namenjen predvsem razvijajočemu se svetu, pri katerem posamezniki ali skupine dobijo relativno majhna posojila, da lahko financirajo svoj posel, izobraževanje ali kaj podobnega. Takšne platforme zaradi birokracije in cene zaščite pred zlorabami od posojilojemalcev zahtevajo ogromne obresti. Zato se je pojavil servis Zidisha, kjer lahko posameznik posojilo – vsote so poljubne – nakaže posamezniku na drugem koncu sveta, brez posrednikov.

Ali bodo mikroposojila postala ustaljena praksa, bomo videli, a dejstvo je, da vedno obstaja neka nova, poenostavljena rešitev.

Je danes več vredno, da si na nekem področju prvi, ali da si boljši – imaš bolj izpopolnjen izdelek, ponujaš boljšo, bolj preprosto uporabniško izkušnjo? Še vedno velja, vedno je in bo, da so ideje zelo poceni. Vsak jih ima veliko. Tisto, kar res šteje, je izvedba. Pa ne le izvedba samega izdelka, tu so še marketing, prodaja, kako kupcu razložimo vrednost izdelka in zakaj ga potrebuje. Vse to je tisto, kjer se v resnici naredi razlika.

Ideje nekaj štejejo. So pomembne. So generator vsega. Jih je pa bistveno več kot ljudi, ki jih znajo tudi uresničiti.

Kakšne ideje je vredno uresničiti, v katere je vredno vlagati čas, znanje in denar? Vsako podjetje skuša s svojo produktno skupino ugotoviti, kako lahko s svojimi izdelki ujame ali nosi potencialne trende. Dandanes je pomembno to, da čim prej ugotovimo, v kateri izdelek vlagati, še preden veliko denarja vložimo v razvoj.

Z metodami vitkega podjetništva skušajo podjetja čim prej ugotoviti, ali ima njihov izdelek potencial. Še pomembneje pa je, da znajo svojo idejo tudi spremeniti, izboljšati, jo prilagoditi uporabniku. Bistveno je, da čim hitreje ugotovimo, kaj deluje in kaj ne. To pa ne velja le za komercialne ideje, temveč tudi za delovanje nevladnih organizacij, tudi države.

Je prav ta agilnost tista podjetniška novost zadnjega obdobja? Kako se je spremenil način dela v zadnjem desetletju? V zadnjih letih se je veliko spremenilo, tudi v Sloveniji. Vedno več je mladih, ki se ukvarjajo s podjetništvom, predvsem pa je vedno več ljudi obrnjenih navzven. Slovenija je zelo majhen trg, sploh za tehnološke rešitve. Tudi zato se vedno več mladih ozira po svetu – razmišljajo, kaj lahko ponudijo vsemu svetu, ne le svoji najbližji okolici.

Veliko je podjetniških dogodkov, izobraževanj, razpisov, pa tudi veliko idej, start-upov, mladih podjetnikov, zares uspe pa le redkim. Česa nam manjka, česa se moramo še naučiti? Pričakovati, da bodo stvari kar v prvo uspele, je precej naivno. Mladi podjetniki vedno povedo, da so se ne glede na izid posamezne zgodbe veliko naučili. Velikokrat je treba poskusiti in se tudi učiti iz preteklih poskusov. Idealno za mlade je, da se lahko čim prej preizkusijo v tem okolju.

V tem oziru je spodbudno, da imamo toliko dogodkov, saj bomo tako prišli do tistih, ki imajo talent, pa ga, če teh spodbud ne bi bilo, ne bi mogli pokazati ali izpolniti. Mlajša generacija živi in odrašča s pametnimi telefoni, tablicami, računalniki, aplikacijami. Kaj so za popularizacijo inženirskih poklicev med mladimi naredili Facebook, računalniki, roboti? Je za mlade danes tak študij morda bolj zanimiv kot pa pred 20, 30 leti? Če bi se to pogovarjala pred desetimi, 20 leti, bi bilo vprašanje najbrž isto. Morda bi se pogovarjala o nekih drugih tehnologijah, a vedno gre za to, da imamo danes nekaj, česar prejšnje generacije niso imele. In s tem živimo. Vsaka doba je po svoje revolucionarna.

Menim, da sami izdelki ne naredijo bistvene spremembe, kako se mladi odločajo za smer študija. Ključno je, kakšen zgled oziroma signale jim daje družba. Če ta poudarja pozitivne zglede ljudi, ki so se s svojim delom odločili nekaj spremeniti in so za to pripravljeni trdo delati, potem bodo tudi mladi videli sebe v tem. Zgledi vlečejo.

Morda pa bo za inženirske poklice največ naredil Lego, ki je izdal serijo kock za deklice. V teh poklicih je strašno strašno premalo žensk. In tu je priložnost: veliko večji del populacije bi lahko sodeloval pri razvoju tehnologij, pa za zdaj ne.

Zakaj pa je žensk v strojništvu, programiranju tako malo? Smo zares še vedno tako podvrženi tradicionalnim vlogam? Težko je najti en sam razlog. Bolj pomembno je, kako lahko to spremenimo. To lahko storimo z javno debato, izpostavljanjem uspešnih deklet in žensk v teh vlogah. Tako bodo ti poklici postali vidni in posledično privlačna, zanimiva, povsem realna alternativa kakšnim drugim študijem, za katere se zdaj raje odločajo dekleta.

Prvi korak je, da se pokaže, da so ti poklici odprti za vse. Zgodbe, ki jih piše Alja Isakovič z ekipo (Rails Girls in kup drugih dogodkov), neverjetno odpirajo ta prostor.

Dotakniva se še družbenih medijev, brez katerih danes skorajda ne moremo. Smo malodane vseprisotni: na Twitterju, Facebooku, Instagramu … Kakšno prihodnost napovedujete družbenim medijem v prihodnosti? Ločiti moramo med potrebami, ki jih imamo ljudje, od nekih konkretnih storitev. Smo socialna bitja, radi komuniciramo, iščemo potrditev drugih, ko smo mladi, na tak način iščemo tudi svojo identiteto. Želja po komunikaciji je v naši naravi in če nam bo tehnologija omogočala nove načine komuniciranja, jih bomo izkoristili. Trenutne storitve so očitno našle točke, ki nam ustrezajo, nam dajejo nekaj novega, zato jih tako množično uporabljamo. Zelo verjetno je, da bomo v prihodnosti našli še več novih načinov združevanja v skupnosti: imeli družbene medije, namenjene le družinskemu krogu, interesnim skupinam, ki bodo združevale ljudi z vsega sveta …

Zagotovo bo še veliko novosti, dvomim pa, da se bomo v splošnem naveličali komunicirati.

Bomo morda bolj zadržani pri deljenju podrobnosti svoje zasebnosti? Če se vprašamo, koliko poudarka bodo imele te storitve na varnostnih mehanizmih in ohranjanju zasebnosti – verjetno malo več kot danes. Ne bi pa si upal predvideti, da zelo veliko. Vseeno družbena omrežja uporabljamo zato, ker iščemo neko potrditev.

Ostaniva pri napovedih. Česa se lahko na področju razvoja tehnologij v prihodnosti veselimo? Ogromno se dogaja v umetni inteligenci, kjer ljudje zelo hitro odkrivamo nove načine, kako računalnike naučiti vse bolj zapletenih trikov. Tu se bo v desetletju, dveh marsikaj spremenilo.

Naslednji veliki trend je povezovanje tehnologije, medicine in zdravja. Tu se bo v naslednjih dveh desetletjih naredil enormen preskok. Z mobilnimi napravami bomo lahko spremljali in nadzorovali svoje telo.

Še eno tako področje je logistika. Lahko začnemo opuščati lastništvo avtomobilov ali si ga delimo. Tudi s pomočjo tehnologije lahko stvari, ki jih že imamo, postanejo bolje izkoriščene. Tudi v Sloveniji sledimo makro trendu, odličen primer je spletna stran prevozi.org.

Kako pa se bo v prihodnje spreminjalo delo? Ideje doživljenjsko služb so v sodobnem svetu preteklost. Osredotočiti se moramo na neprestano izobraževanje, še bolj moramo biti fleksibilni. Tudi za to obstajajo nove rešitve, recimo izobraževanje prek interneta, ki omogočajo študij na daljavo na uglednih univerzah.

Internet ponuja enormen napredek v demokratizaciji znanja. Če pogledamo Slovenijo – ali delamo kaj za to, da bomo ujeli ta trend, bomo izkoristili priložnost, ki se ponuja?

Se moramo tudi česa bati? Vedeti moramo, da tehnologije v svoji naravi težijo h koncentraciji lastništva, moči, nadzora. Resda internet in tehnologije vsem omogočajo več ceneje, a hkrati povečujejo neenakost med ljudmi. Koncentracija nadzora, lastništva in moči se veča. Zato moramo znati uvesti mehanizme, ki jih bodo prilagodili, zajezili in vse te trende naredili človeške.

Kako pa lahko to storimo? Najlažje je reči, da bo za to poskrbela država. Ni res. To je vloga vseh nas, da o tem debatiramo, to vzamemo resno in o teh temah razmislimo. In šele potem lahko iz tega sledi neka širša akcija.