Sreda, 13. 7. 2016, 15.09
7 let, 2 meseca
Mramorjev odstop: Cerarja zapušča "četrta koalicijska stranka"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,13
3
Odhod naveze Dušan Mramor-Metod Dragonja je nemogoče analizirati brez upoštevanja trenutnega politično-gospodarskega konteksta.
Mramor, nekoč politično najmočnejši minister te vlade, ki so ga v politiki zaradi svojeglavosti in trmastega vztrajanja pri stališčih včasih označevali za četrto koalicijsko stranko, odhaja po tem, ko je v zadnjem letu dni bil več težkih političnih bitk.
Pomembno vlogo v njih je imel tudi Metod Dragonja, državni sekretar, zadolžen tudi za privatizacijo, in njegov ključni mož, s katerim je Mramor leta 2014 pogojeval svoj prihod v vlado. Cerar mu je moral ustreči, čeprav je šlo za igralca iz ekipe Alenke Bratušek.
Kje se je v zadnjem letu dni lomilo med Mramorjem in preostalim delom Cerarjeve vlade? Kaj so ključni Mramorjevi politični dosežki, kateri očitki so leteli nanj in česa pri analizi njegove "zapuščine" ni mogoče spregledati?
1. SDH in državno premoženje
Mramor je bil v vladi eden od največjih zagovornikov privatizacije. Pomemben del svojega mandata je branil Slovenski državni holding (SDH) in Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) pred koalicijskim dojemanjem te institucije kot političnega plena.
Pri izbiri članov nadzornega sveta in pozneje tudi uprave SDH je imel glavno besedo, zaradi česar je večkrat prišel v spor s koalicijskimi strankami. Najbolj v začetku leta 2015, ko je padel njegov prvi predlog o imenovanju novih članov nadzornega sveta SDH. Ko sta vlada in državni zbor sprejela strategijo upravljanja naložb države, je moral Mramor večkrat popustiti tudi pri vprašanju, katere naložbe bi morale ostati strateške oziroma pomembne.
Čeprav je Marko Jazbec veljal za njegovo osebno izbiro na položaju predsednika uprave SDH, je Mramor pozneje večkrat trčil vanj, ko je zahteval spremembe v nadzornih svetih posameznih državnih družb.
Pričakovati je, da bo Mramorjev odhod povečal apetite strank koalicije po obvladovanju SDH. Sploh ob dejstvu, da ob zadnjih političnih pretresih ni izključen tudi njen predčasni razpad.
Ne gre prezreti še, da bodo s spremembami zakona o SDH poslanci državnega zbora dobili možnost zahteve za odpoklic članov njegovega nadzornega sveta. Temu je Mramor nasprotoval.
2. Slaba banka (DUTB)
Mramorju niso bile po volji spremembe v DUTB, ki jih je na vladi večkrat zahteval Zdravko Počivalšek, minister za gospodarstvo iz kvote Stranke modernega centra (SMC), in ministri iz vrst Socialnih demokratov (SD).
Finančni minister je že lani jeseni nasprotoval odpoklicu nekdanjega glavnega izvršnega direktorja DUTB Torbjörna Månssona. Tega je vlada razrešila, ko je bil Mramor na zasedanju Svetovne banke v Južni Ameriki, od koder je ministrskemu zboru celo grozil z odstopom.
Iz DUTB je pred dnevi dokončno odšel tudi Janne Harjunpää, zadnji mož švedsko-finske posadke na slabi banki, o katerem je Mramor večkrat govoril pohvalno. Harjunpää je bil operativni vodja "sanacije" Cimosa, ki se je zdaj izkazala za zgrešeno, kar bo odprlo tudi vprašanje odgovornosti.
V zadnjih mesecih je DUTB – njen upravni odbor vodi Marko Simoneti, dolgoletni Mramorjev prijatelj in sodelavec – odlašala tudi z objavo razpisa za glavnega izvršnega direktorja. Tega je naposled objavila v začetku tedna. To funkcijo za zdaj opravlja Imre Balogh, pred tem neizvršni direktor DUTB, ki ga je na ta položaj izbral Mramor.
Prav Simoneti v očeh več gospodarstvenikov velja za največjo zavoro pri sanaciji nekaterih podjetij. Pričakovati gre, da se bo z Mramorjevim odhodom zmanjšal tudi njegov vpliv. To lahko morda na novo premeša karte tudi pri izbiri glavnega izvršnega direktorja DUTB.
Kar je najpomembneje, Mramor z resorja, ki ima ključno vlogo pri kadrovanju v DUTB in SDH, odhaja v času, ko obe instituciji nimata vodstva s polnim mandatom.
3. Davčna reforma
Pri davčni reformi se Mramorju večkrat ni izšlo po načrtih. Novembra lani je s prvim predlogom nezaupnico celo doživel v poslanski skupini SMC. Z njo je gospodarstvo dodatno razjezil prav v času, ko je s sindikati javnega sektorja sklenil 148-milijonski dogovor o plačah.
Tudi nov predlog, ki ga je ministrstvo pripravilo spomladi, je sprva naletel na odpor delodajalcev in sindikatov, vlada pa ga je v torek – na isti dan, ko je Mramor Cerarju sporočil, da odhaja - sprejela šele v močno popravljeni obliki.
Mramor sicer z davčnimi reformami v slovenski politiki nima sreče, le da je leta 2004 kot finančni minister v vladi Antona Ropa drugače kot danes veljal za "socialista". Takrat je vlada s 50-odstotno obdavčitvijo pretežnih lastniških deležev v podjetjih številne menedžerje in druge privatizacijske mogotce "prisilila" v beg kapitala v davčne oaze, prav v tej reformi pa so številni videli tudi razlog za volilni poraz LDS.
4. Drugi tir in Luka Koper
Mramor je bil glavni nasprotnik državnega zadolževanja za gradnjo 1,4 milijarde evrov vrednega projekta drugi tir, ki ga zahtevajo v Luki Koper. Državno denarnico je bil pripravljen odpreti le za manjši znesek (med 100 in 200 milijoni evrov) kapitala, ki bi ga država vložila v projektno podjetje za gradnjo drugega tira.
Kljub temu Mramor v zgodbi o Luki Koper ni plačal nobenega političnega davka. Njegovo ime se ni znašlo na transparentih, ki so jih nosili delavci Luke.
Povsem drugače je bilo z vsemi drugimi ključnimi tarčami. Dva od teh (Marko Jazbec in Metod Dragonja) sta že zgodovina, tretjega (ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča) čaka interpelacija.
Pričakovati torej gre, da bo odhod Metoda Dragonje še povečal pritisk za Gašperšičevo razrešitev, ki bi jo lahko Cerar zavil v celofan širše rekonstrukcije vlade. To pa bi posledično pomenilo, da je država v Luki Koper na takšen ali drugačen način izpolnila vse kadrovske zahteve, ki so jih imeli protestniki.
5. "Računovodska vizija" Slovenije
Dušan Mramor je bil simbol tako imenovane "računovodske vizije" države, ki večji del pozornosti posveča brzdanju javnofinančnih kazalcev, pri tem pa pozablja na razvojne projekte in strateške usmeritve. Mramor se je zato večkrat znašel v sporu s "keynesianskim" delom vlade (Počivalšek, SD in DeSUS), ki je iz različnih razlogov naklonjen spodbujanju državnega povpraševanja z investicijami.
Res je, da je Slovenija v času Mramorja v istem času kot Irska in Ciper po sedmih letih izšla iz postopka presežnega proračunskega primanjkljaja, kar je minister označil za "povrnitev ekonomske suverenosti". Bonitetna agencija Standard & Poor's je Sloveniji te dni zvišala bonitetno oceno na raven A.
Dobro upravljanje javnih financ mu priznavajo tudi gospodarstveniki. Ti so v anketi IMD o konkurenčnosti držav ocenili, da se je učinkovitost države v Sloveniji povečala prav zaradi "najboljšega upravljanja javnih financ v zadnjih petih letih".
Toda večjih reform v času vlade Mira Cerarja ni bilo, za kar ima del zaslug tudi Mramor.
Cerarjeva vlada se tako v Mramorjevem času ni upala ugrizniti v kislo jabolko lokalne samouprave – z izjemo povprečnine, znižane po zakonu o izvrševanju proračuna, zaradi katere je 144 županov zahtevalo Mramorjev odhod. Prav tako ni bilo sistemskih ukrepov, ki bi spodbudili prihod tujega kapitala v Slovenijo in pomagali pri razvoju domače finančne industrije. Proračuni, ki jih je sestavljal Mramor, niso bili naravnani k razvoju.
Lani je bil sprejet zakon o fiskalnem pravilu, ki določa, da srednjeročno in dolgoročno porabimo toliko, kolikor zberemo z javnimi dajatvami.
Eden večjih očitkov Mramorju je, da ni dihal z gospodarstvom, hkrati pa si je pripisoval zasluge za njegovo okrevanje. To je počel kljub temu, da je glavno gonilo gospodarske rasti izvoz in da slovensko gospodarstvo zaradi tega raste ne glede na to, kakšne ukrepe sprejema vlada.
Ker se bo vlada zaradi Mramorjevega odhoda še bolj ukvarjala sama s sabo, ne gre pričakovati, da bo do izteka svojega mandata državljanom znala ponuditi dolgoročnejšo vizijo, kam gre Slovenija.
6. Pokojnine
Mramor je – kot vsi njegovi predhodniki – večkrat prišel navzkriž s Karlom Erjavcem glede pokojnin. Nazadnje aprila letos, ko je DeSUS iz proračuna uspel izsiliti dodatnih dvajset milijonov evrov za izredno uskladitev pokojnin.
Finančni minister DeSUS-u ni popuščal niti tedaj, ko je bil temu naklonjen Miro Cerar, ki je v stranki Karla Erjavca videl zaslombo pred naraščajočimi pritiski SD.
Pričakovati je, da bo z Mramorjevim odhodom Erjavec skušal izkoristiti priložnost, ki se ponuja, in pred volitvami izsiliti dodatne ugodnosti za svojo volilno bazo.
7. Bencinski cent in liberalizacija cen goriva
Mramor je kljub nekaterim drugačnim napovedim blokiral uvedbo bencinskega centa, s katerim je država nameravala financirati obnovo državnih cest.
Kot finančni minister je naftnim družbam dajal zagotovila o liberalizaciji cen naftnih derivatov, a je vlada to sprejela le v delnem in močno omejenem obsegu. To je bila ena od številnih točk spora med Mramorjem in Počivalškom.
8. Dodatki za stalno pripravljenost
Gre za afero, pri kateri je bil Mramor najbližje politični smrti. Njegov odstop so zahtevali domala vsi v državi (opozicija, visokošolski sindikati), a ga je pokril Cerar. To je utemeljil z njegovimi uspehi in pomenom za vlado.
Mramorjev mandat je mogoče ločiti na obdobji pred afero in po njej. Po njej je bil kot minister dolgo časa močno politično ohromljen, saj je težko zagovarjal varčevalne ukrepe v javnem sektorju ob dejstvu, da je sam vrsto let kot profesor prejemal dodatke za stalno pripravljenost. Med letoma 2008 in 2013 je skupaj tako prejel za 45 tisoč evrov bruto teh dodatkov. Ta denar je pozneje v celoti vrnil, čeprav je sprva napovedal, da ga bo vračal po obrokih.
9. Bančni sistem, Banka Slovenije in guverner
Mramor je bil že od začetka mandata največji vladni zagovornik načina izvedbe sanacije bank in guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca. V bran mu je stopil tudi ob nedavnih kriminalističnih preiskavah. Opisal jih je kot "neposredni napad na Banko Slovenije".
Z Mramorjevim odhodom bo tako Jazbec izgubil zadnjega zagovornika v vladnih vrstah, kar verjetnost za njegovo ponovno imenovanje za guvernerja dokončno postavlja na raven teorije.
Za razliko od drugih politikov koalicije (tudi iz vrst SMC) Mramor nikoli ni javno zagovarjal teze, da je bilo v slovenske banke konec leta 2013 vplačanega preveč kapitala. Po njegovih besedah bo odgovor na to vprašanje znan 29. julija, ko bodo znani rezultati novih stresnih testov slovenskih bank.
Te so po Mramorjevih besedah v primeru izbruha nove bančne krize, ki Evropi grozi zaradi težav italijanskih bank, v "boljšem položaju kot pred dvema letoma".
10. Mednarodni ugled in Grčija
Mramor je bil po Urošu Čuferju še eden od slovenskih finančnih ministrov, ki je poudarek bolj kot dogajanjem doma dajal mednarodni dejavnosti.
V tujini je užival velik ugled. Revija The Banker mu je podelila nagrado za najfinančnega ministra leta. Prejel jo je v londonskih prostorih investicijske banke Bank of America Merrill Lynch International (BAMLI), ki je v Sloveniji od DUTB na veliko odkupovala terjatve in jih preprodajala z dobičkom.
V času grške krize je bil Mramor trdno na nemški liniji. Za odpis dolgov ni želel niti slišati. Lani je predlagal celo možnost začasnega izstopa Grčije iz območja evra, ki jo je takoj "posvojil" nemški finančni minister. Mramor v mednarodnih krogih velja za trdnega sledilca evropskih pravil, kar se je nazadnje videlo pri njegovih stališčih do reševanja italijanskih bank.
3