Četrtek, 29. 9. 2016, 5.00
7 let, 2 meseca
Analiza
Slovenski direktorji – kdo jih sploh (še) posluša?
Danes se bodo na letnem kongresu srečali člani Združenja Manager in verjetno ugotavljali, da jim država (spet) ne želi prisluhniti. Zakaj se jim to dogaja že vrsto let in koliko so si za to krivi sami?
Bilo je pred natanko petimi leti, ko se je v Mariboru zbral cvet slovenskih menedžerjev in politikov. Govorili so o Zavezi za uspešno prihodnost – dokumentu, ki so ga pripravili v Združenju Manager. Šlo je za nabor ukrepov, ki bi Slovenijo do leta 2020 pripeljali med petnajst najrazvitejših evropskih držav.
"Večina sodelujočih je zavezo ocenila kot koristen dokument, ki kaže visoko pokrivanje s programi strank," je mogoče prebrati v enem od poročil z dogodka. Zdelo se je, da so politiki in menedžerji dva meseca pred državnozborskimi volitvami, na katerih je pozneje prvič (in zadnjič) zmagala Pozitivna Slovenija, našli skupni jezik pri iskanju rešitev za blaginjo države.
Lobisti, ki jim ne uspeva
To seveda ni bilo res. Pet let pozneje je dokument, ki so ga na Managerskem kongresu sprejeli z velikim pompom, mrtva črka na papirju, slovenski menedžerji kot lobistična organizacija pa so spet na začetku.
Kje so razlogi za njihovo, skoraj že kronično neuspešnost v razmerju do države, nazadnje videno pri novi davčni reformi, ki so jo v Združenju Manager in Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) ocenili kot neugodno za gospodarstvo?
Za odgovor na to vprašanje se moramo najprej vrniti v leto 2009, ko je v Sloveniji izbruhnila gospodarska kriza. Poki finančnih balonov in stečaji takrat niso "počistili" le na desetine podjetij in več tisoč delovnih mest, ampak tudi s pomembnim delom ugleda slovenskega menedžerskega ceha.
Zdenko Pavček, nekdanji predsednik GZS, je v aretaciji Ivana Zidarja videl napad na celoten slovenski menedžment. Nepovrnljiva škoda ugledu
Njihovega podpisa pod nekaterimi najbolj "nasedlimi" zgodbami ni bilo mogoče skriti. Kriza, poznejše kriminalistične preiskave in sojenja so razgalila toksičnost sistema "Slovenije d. d." – države, ki bi jo s stotinami milijonov evrov najetih posojil obvladovalo nekaj "naših" menedžerjev. Tudi tistih, ki so bili še nedolgo nazaj med prejemniki menedžerskih priznanj.
Za nameček so imeli slovenski menedžerji še eno veliko težavo: dolgo časa niso ne želeli ne zmogli obsoditi najbolj ekscesnih dejanj in praks. Še leta 2008 je recimo Zdenko Pavček, nekdanji predsednik GZS, v aretaciji Ivana Zidarja v zadevi "Čista lopata" videl napad na celoten slovenski menedžment.
Res je, da se je to pozneje spremenilo. Celo samo Združenje manager je leta 2011 izključilo več članov: vrste te organizacije je morala zapustiti Hilda Tovšak, Boško Šrot je že pred tem izstopil sam, Bine Kordež pa jo je odnesel z opominom.
"Angažirani ljudje, ki cenijo poslovno etiko"
A škoda ugledu je bila nepovrnljiva. Do danes je ni mogla v celoti oprati ne zamenjava generacij, ki smo ji v zadnjih letih priča v slovenskih podjetij, ne dejstvo, da so prav največje domače poslovne skupine spet postale ključni generator gospodarskega okrevanja države.
V Združenju Manager menijo drugače. Ocenjujejo, da je menedžerskemu cehu v zadnjih letih uspelo izboljšati svoj ugled. "Včlanjenih je 1.050 menedžerk in menedžerjev. Članstvo narašča s šestodstotno stopnjo, nenehno se povečuje število mladih menedžerjev. Gre za angažirane ljudi, ki dajejo pobude za napredek in razvoj ter cenijo poslovno etiko. Vse to prispeva k ugledu menedžerske stroke in poklica kot takega," so pojasnili.
Oktobra 2011 so menedžerji ocenili, da se mora Slovenija zadolžiti za milijardo evrov, ki da jih potrebuje za financiranje izvoznih razvojnih projektov. Takrat je na politično sceno vstopal Zoran Janković, zagovornik velike državne porabe in reševanja gospodarstva z naložbami. Prilagajajo se vsakokratni oblasti
Tu pridemo do drugega vzroka menedžerskih težav: da so pri postavljanju zahtev pogosto nekonsistentni, da z njimi – glede na realne politične okoliščine – pretiravajo ali jih celo prilagajajo političnim preferencam vsakokratne oblasti.
Poglejmo nekaj primerov:
- Oktobra 2011 so menedžerji na vrhu GZS ocenili, da se mora Slovenija zadolžiti za milijardo evrov, ki da jih potrebuje za financiranje izvoznih razvojnih projektov. To je bilo obdobje zadnjih izdihljajev vlade Boruta Pahorja, ko je na politično sceno skozi velika vrata že vstopal Zoran Janković, zagovornik velike državne porabe in reševanja gospodarstva z naložbami.
- Že v prvi polovici leta 2012 so ploščo obrnili. Opozarjali so pred "brezglavim zadolževanjem" in podpirali vlado Janeza Janše pri zmanjšanju domače porabe in varčevanju v javnem sektorju.
- Avgusta 2013, ko je Sloveniji vladala Alenka Bratušek, so v dokumentu "Kisik za gospodarstvo" med drugim pozivali k "neizprosnemu boju proti sivi ekonomiji z različnimi ukrepi".
- Ko je vlada Mira Cerarja konec leta 2014 uvedla davčne blagajne, ki so podjetnike in obrtnike prisile v izdajanje računov, so v GZS v tem videli "novo izčrpavanje gospodarstva", saj da bi morala vlada hkrati s tem ukrepom znižati davčne stopnje.
- Delodajalske organizacije različne vlade že več let pozivajo k racionalnejšemu upravljanju z javnim sektorjem, vitki vladi z največ desetimi ministrstvi in zmanjševanju birokratskih ovir. Protislovno so rešitev teh težav pogosto videle v ustanavljanju novih ministrstev (na primer za gradbeništvo), funkcij (ombudsman za gospodarstvo v kabinetu predsednika vlade) ali komisij ("za hitro reševanje kratkih stikov med podjetji in državno birokracijo").
- Več let opozarjajo tudi na nujnost krčenja javne porabe in zagona javno-zasebnih partnerstev. Zdaj so prve na okopih zahtev, naj država sama financira gradnjo 1,4 milijarde evrov vrednega projekta drugi tir Koper–Divača.
Ko je vlada Mira Cerarja konec leta 2014 uvedla davčne blagajne, so v GZS v tem videli "novo izčrpavanje gospodarstva". Slab izplen zahtev
Že kratek pregled zahtev, ki so jih slovenski menedžerji v zadnjih petih letih naslovili na oblast, kaže, da je bil njihov izplen relativno slab.
V standardni repertoar lahko uvrstimo socialno kapico, bolj prožno delovno zakonodajo, zmanjševanje davčnih bremen, krčenje javne porabe, spremembe insolvenčne zakonodaje, ki bi skrajšale trajanje stečajev, energetsko obnovo stavb, strukturne reforme (zdravstvo in sodstvo), odpravo birokratskih in drugih ovir za tuje investicije, sanacijo bančnega sistema, kapitalsko odpiranje gospodarstva tujini …
Kaj od tega so različne vlade uresničile:
1. Socialna kapica je po več letih razprav spet na hladnem. Že v pogajanjih o zadnji vladni koaliciji jo je blokirala SD.
2. Insolvenčna zakonodaja, ki se spreminja tako rekoč iz leta v leto, ni prinesla skrajšanja stečajev. Ravno nasprotno, postopek poenostavljene prisilne poravnave je celo odprl nove načine za manipuliranje z upniki.
3. Slovenija do tujih investicij ni nič kaj bolj prijazna kot v zadnjih letih. To dokazujejo tako lestvice konkurenčnosti kot nekateri primeri, recimo IBM, ki je za zaposlene zahteval previsoke subvencije. Tudi domači vlagatelji morajo na posamezna dovoljenja pogosto čakati več let.
4. V jabolko strukturnih reform od trojnega referenduma pred petimi leti ni ugriznila nobena vlada. Že skoraj dve leti pa Cerarjeva vlada pripravlja zdravstveno reformo.
5. Na davčni "fronti" Združenju Manager in GZS ni uspelo preprečiti dviga DDV – začasnega ukrepa, ki je neopazno postal trajne narave. Nezadovoljni so tudi z zadnjo davčno reformo, saj da premalo razbremenjuje plače in hkrati dodatno obremenjuje gospodarstvo z višjo davčno stopnjo od dohodka pravnih oseb. Več uspeha so imeli pri "miniranju" kriznega davka in davka na nepremičnine.
6. Čeprav je država z več milijardami evrov sanirala državne banke, te zaradi omejitev Evropske komisije dolgo časa niso kreditirale gospodarstva, zdaj pa so nekatere po podjetjih udarile z negativno obrestno mero za depozite.
7. Še najbolje menedžerjem za zdaj kaže pri zahtevah za prožnejši trg delovne sile, ki ga zagovarja tudi premier Miro Cerar, zmanjševanju javne porabe in privatizaciji. Ministrstvo za delo je tako poleti v noveli sprememb zakonodaje predlagalo, da bi lahko delavec izgubil službo zaradi porušenega zaupanja med njim in delodajalcem. Proračun so pod pritiskom Bruslja zategovali štirje zadnji ministri za finance.
"Na koncu so tudi gospodarske odločitve podrejene političnim interesom," pravi Sonja Šmuc. "Naš glas se ne jemlje resno in enakovredno"
"V Sloveniji se gospodarske organizacije in glas gospodarstva ne jemljejo resno in enakovredno. Politika sicer kima našim argumentom in jih tudi razume, saj so politiki praviloma inteligentni ljudje, a vendar so na koncu tudi gospodarske odločitve podrejene političnim interesom," na vprašanje o uspešnosti Združenja Manager pri uveljavljanju interesov menedžmenta in gospodarstva odgovarja izvršna direktorica Sonja Šmuc.
Katere cilje iz zaveze v letu 2011 so sploh uspeli uresničiti? "Bilance kažejo, da podjetja dvigujejo uspešnost in učinkovitost poslovanja, kar je skladno s cilji, ki smo si jih postavili v Zavezi. Izvoz je rekorden, izboljšal se je dobiček podjetij, brezposelnost pada. A v tem dokumentu smo tudi poudarili, da vse niti niso v rokah gospodarstvenikov. Z več posluha politike, ki določa gospodarske pogoje, bi bili lahko dosežki gospodarstva boljši," je pojasnila Sonja Šmuc.
Neučinkovito znižanje davka na dobiček
Menedžerji bodo v pogovorih prst krivde za to, da se v Sloveniji "nikoli nič ne premakne", uperili v sindikate in njihov vpliv na politiko. Toda pri tem ne gre zanemariti še enega dejstva – da so se nekatere zahteve, ki jim je država prisluhnila, izkazale za neučinkovite.
To najbolje dokazuje primer znižanja stopnje davka na dobiček v času druge Janševe vlade leta 2012, ki so ga spremljale tudi davčne olajšave za investicije. Te ugodnosti se v nasprotju s pričakovanji niso "prelile" v investicije, so pa v dveh letih luknjo v proračunu povečale za okrog 400 milijonov evrov, kar je morala država pokriti tudi z dvigom DDV.
Ista zgodba utegne biti z uvedbo kategorije nezaupanja v delovno zakonodajo, saj ni najbolj jasno, kako bi lahko ta določba na kratek rok prispevala k povečanju (!) zaposlenosti.
Združenju Manager trenutno predseduje Aleksander Zalaznik. Politika kot avtobusna postaja
Pri analizi ne moremo še mimo ene okoliščine, ki menedžerjem zagotovo ne govori v prid.
Samo v zadnjih petih letih so se morali njihovi predstavniki pogovarjati s štirimi različnimi predsedniki vlad, sedmimi ministri za finance in petimi ministri za gospodarstvo. Slovenska politika je v tem času postala avtobusna postaja za "nove obraze". Vsaka vlada se je z delodajalci začela pogovarjati na novo, ti pa so to igro sprejeli.
Poglejmo samo, kdo je sedel na drugi strani mizi pred petimi leti na menedžerskem kongresu v Mariboru. To so bili Zoran Janković (PS), Žiga Turk (SDS), Janez Šušteršič (DL), Gregor Golobič (Zares), Janez Benčina (DeSUS), Franc Križanič (SD), Tomaž Orešič (LDS), Milan Matos (NSi) in Radovan Žerjav (SLS).
Dokument, ki ni smel v predal, a je tam končal
Danes nihče od njih v državni politiki nima pomembnejše vloge. Štirih od devetih naštetih političnih strank ni več na zemljevidu, ena pa je v vmesnem času izpadla iz državnega zbora. Tudi Združenje Manager je v tem času zamenjalo tri predsednike: Franja Bobinca in Dejana Turka je zdaj nasledil Aleksander Zalaznik. Vodilni v večini slovenskih sindikatov so v tem času ostali isti.
"Zaveza je dokument, ki ne sme v predal. O njem se je treba pogovarjati in iskati širše družbeno soglasje," so v Združenju Manager v svoj dokument zapisali leta 2011. Na današnjem menedžerskem kongresu v Portorožu se ga verjetno nihče ne bo spomnil.
6