Sreda, 28. 12. 2016, 4.04
7 let, 2 meseca
Spor s Hrvati lahko ogrozi prodajo Cimosa
Čeprav so se državni lastniki pred dvema mesecema dogovorili o prodaji Cimosa italijanskemu skladu Palladio Finanziara, je dokončanje posla spet pod vprašajem.
Razlog: tožba, s katero hrvaška državna agencija za zavarovanje varčevalnih vlog in sanacijo bank (DAB) od Cimosa zahteva plačilo več kot 50 milijonov evrov. Gre za dolgove, ki izhajajo še iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Cimos pri Riječki banki najel 20 milijonov evrov posojil, po propadu te banke pa jih je prevzela DAB.
Kot smo že poročali, je bil dogovor o umiku omenjene tožbe ključni odložni pogoj pri prodaji Cimosa.
Razkorak prevelik za dogovor?
Po informacijah, ki nam jih je potrdilo več virov na Hrvaškem in v Sloveniji, sta obe strani še daleč od dogovora, ki bi zadovoljil vse in omogočil konec prodajnega postopka. Medtem ko se je znesek, ki so ga prvotno zahtevali Hrvati, zaradi zahtevanih obresti že skoraj potrojil, so v Cimosu in Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) še vedno pripravljeni le na zunajsodno poravnavo, vredno nekaj milijonov evrov.
Morda vas zanima še:
Cimos za 110 milijonov evrov v italijanske roke
Prav toliko bi bil namreč danes vreden morebitni lastniški delež v hrvaškem Cimosu, če bi Hrvatom v devetdesetih letih uspelo svojo terjatev spremeniti v kapital. Spomnimo, Italijani so za 92-odstotni delež v vsem Cimosu plačali 100 tisoč evrov in prevzeli še 106 milijonov evrov njegovih dolgov (več o tem v okvirju).
Pogodbo o prodaji Cimosa so 14. oktobra letos podpisali glavni izvršni direktor TCH Cogeme Gino Berti, glavni izvršni direktor DUTB Imre Balogh in začasna predsednica uprave SDH Lidia Glavina. DUTB in SDH sta se zavila v molk
Na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki je vodila konzorcij prodajalcev Cimosa, Slovenski državni holding (SDH) in ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo smo naslovili več vprašanj. Zanimalo nas je:
1. Ali so z Državno agencijo za zavarovanje varčevalnih vlog in sanacijo bank Republike Hrvaške že dosegli zunajsodno poravnavo za vloženo tožbo?
2. Kako komentirajo informacije, da je trenutno zelo malo možnosti za sklenitev dogovora, kar bi lahko ogrozilo prodajni proces za družbo Cimos? Poravnava je namreč po dostopnih podatkih eden od odložnih pogojev za konec prodajnega postopka do konca aprila.
3. Kaj načrtujejo v primeru neuspešnega dogovora in ali je ena od možnosti izločitev hrvaških družb iz skupine Cimos?
V DUTB komentarjev ne dajejo. Na SDH pa so nam pojasnili, da se nadaljujejo "vse dejavnosti za izpolnitev odložnih pogojev, dogovorjenih v sporazumu o prodaji za uspešen konec transakcije". Poudarili so, da "vmesnih dejanj zaradi mogočega vpliva na uspešnost prodajnega postopka ne komentirajo", za dodatna pojasnila pa so nas napotili na DUTB.
V Cimosu za komentar niso bili dosegljivi.
"Ministrstvo je sodelovalo le v dodelitvi pomoči za reševanje v obliki poroštva Republike Slovenije v vrednosti 35 milijonov evrov. V nadaljnjih postopkih, ki so obsegali pomoč za prestrukturiranje, vključitev DUTB in SDH ter odprodajo deležev, nismo bili vključeni v postopke," pa so nam pojasnili na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki ga vodi Zdravko Počivalšek.
Nesporno je, da bi dogovor koristil obema stranema.
- Slovenska stran bi lahko z njim dokončno končala dogovorjeno prodajo Cimosa, podjetje se je z njo rešilo pred stečajem. S tem bi odprla pot nadaljnjemu prestrukturiranju skupine, ki je konec septembra zaposlovala skoraj 4.400 ljudi. Italijani so že ob podpisu kupoprodajnega sporazuma napovedali 20 milijonov evrov vredno povečanje kapitala po koncu transakcije.
- Hrvaška stran bi z dogovorom dokončno odpravila vse mogoče negotovosti, povezane z usodo Cimosovih obratov na Hrvaškem in 1.200 tamkajšnjimi delovnimi mesti v tovarnah v Buzetu in Roču v hrvaški Istri. Cimosova družba v Buzetu letno ustvari okrog 66 milijonov evrov prihodkov. Če bi Hrvati v pogajanjih s Cimosom oziroma Italijani popustili, bi si lahko zelo verjetno obetali nadaljnja vlaganja in širitev obstoječih zmogljivosti.
Občutljivo politično vprašanje
Kje se je torej zapletlo? Še pred nekaj meseci so naši viri menili, da je za sklenitev dogovora precej možnosti.
Le nekaj dni po podpisu kupoprodajnega sporazuma za Cimos je delo začela nova hrvaška vlada, ki jo vodi Andrej Plenković.
A v tem obdobju so se na Hrvaškem zgodile pomembne politične spremembe. Le nekaj dni po podpisu kupoprodajnega sporazuma za Cimos je delo začela nova hrvaška vlada, ki jo vodi Andrej Plenković.
Še pomembneje, položaj ministra za finance je ohranil Zdravko Marić, ki že od januarja predseduje upravnemu odboru DAB. Le dva meseca pozneje, na predvečer oddaje nezavezujočih ponudb za Cimos, je DAB vložila tožbo proti Cimosu in zahtevo za začasno zavarovanje deleža v podjetju P. P. C. Buzet na Hrvaškem. Višje sodišče je sklep o vpisu tega zavarovanja junija razveljavilo.
Težava za Slovenijo je, ker pri Cimosovih obveznostih za hrvaško stran ne gre le za dogovarjanje o usodi terjatev ali delovnih mest, ampak tudi za vse bolj pomembno notranjepolitično vprašanje. To nakazuje tudi podatek, da je v pogajanja s slovensko stranjo in Italijani vključena tudi hrvaška vlada.
Tožba v "hrvaškem nacionalnem interesu"
Zakaj, morda ni težko razumeti. Gre namreč za dediščino največje hrvaške bančne afere – propadle Riječke banke, kjer je zaradi spornih poslov ob prelomu stoletja izpuhtelo okrog sto milijonov ameriških dolarjev. Takratni guverner hrvaške centralne banke Željko Rohatinski in nekdanji podpredsednik vlade Slavko Linić sta zahtevala preiskavo. Hrvaška država je banko nato sanirala in jo prodala Erste bank.
Na Hrvaški nacionalni televiziji so tako poudarjali, da je marčevska vložitev tožbe proti Cimosu ukrep, ki je v hrvaškem nacionalnem interesu.
Kronski argument hrvaške strani je sporazum, ki ga je leta 1999 z DAB v imenu Cimosa sklenil njegov takratni direktor Franc Krašovec. Z njim naj bi uredili medsebojne pravice in obveznosti. Z dokumentom naj bi Krašovec, kot piše v sporazumu, priznal, da Cimos, ki je bil takrat prvič v prisilni poravnavi, agenciji dolguje 20 milijonov evrov.
Sporazum je leta 1999 s hrvaško državno agencijo za zavarovanje varčevalnih vlog in sanacijo bank (DAB) v imenu Cimosa sklenil njegov takratni direktor Franc Krašovec. Z njim naj bi uredili medsebojne pravice in obveznosti.
Zavezal se je tudi k umiku ugovorov zoper priznanje terjatev DAB. Privolil je v prenos teh terjatev z matičnega Cimosa na njegovi podjetji na Hrvaškem v Buzetu in Roču. Obe podjetji bi terjatvi pretvorili v lastniški delež Cimosa, s čimer bi imeli v lasti 26 odstotkov slovenske družbe.
Hrvaška terjala lastništvo v Cimosu
Dogovor je imel še en pomembni del. DAB bi morala po prenosu terjatev postati 51-odstotna lastnica novoustanovljene družbe Cimos Hrvaška, ki bi združevala vsa Cimosova podjetja v tej državi. Matični Cimos bi v njej obdržal 49-odstotni delež, a šele po tem, ko bi novoustanovljeno družbo dokapitaliziral z več nepremičninami. Med drugim tudi z zgradbo in pripadajočimi zemljišči v Zagrebu.
Toda to se nikoli ni zgodilo, saj nepremičnina v Zagrebu nikoli ni bila v bilancah Riječke banke, DAB ali hrvaškega Sklada za privatizacijo. Krašovec jih je namreč leta 2001 prodal. Za 6,6 milijona tedanjih nemških mark jih je kupilo podjetje Berny Commerce. Od tam so prek ene od družb iz bančne skupine Hypo romale v roke podjetja, povezanega z Ninoslavom Pavićem, dolgoletnim solastnikom hrvaške medijske družbe EPH.
Krašovec obtožen na Hrvaškem
Prav zaradi tega posla je državno tožilstvo v Zagrebu maja letos vložilo obtožnico proti trem osebam, med drugim tudi proti Krašovcu. Matični Cimos naj bi v tem poslu pridobil 3,4 milijona evrov premoženjske koristi, saj kupnina od prodaje nepremičnine ni bila nakazana v Buzet, ampak v Koper. Pri tem naj bi Krašovcu pomagal tudi soobtoženi takratni direktor Cimosa iz Buzeta.
Tožbo v vrednosti 6,6 milijona evrov zaradi tega posla je proti Cimosu vložil tudi kupec zemljišča, podjetje Berny Commerce, saj se ni mogel vpisati v zemljiški kataster. Enako sta že pred več kot desetletjem storili tudi podjetji Cef-ing in Soft-ing, ker naj bi bili solastnici poslovne stavbe v Zagrebu.
Tesne vezi z Mesićem
V hrvaških medijih so se že pred časom pojavila vprašanja, zakaj določil sporazuma med Cimosom in DAB iz leta 1999 v desetletju in pol ni nihče uveljavljal. Jasnega odgovora na to vprašanje ni. Morda se skriva v dejstvu, da je Krašovec v letih delovanja na Hrvaškem spletel zelo tesne stike z nekdanjim hrvaškim predsednikom Stipetom Mesićem.
Ali se je z njim dogovoril tudi o tem, da se rešitev tega spora za nekaj časa odloži, za zdaj ni jasno. Omenimo naj, da je aktualna hrvaška vlada prav te dni Mesića dokončno izselila iz urada nekdanjega predsednika republike in mu odvzela privilegije, povezane z nekdanjo funkcijo.
Nekdanji direktor Cimosa Franc Krašovec je v letih delovanja na Hrvaškem spletel zelo tesne vezi z nekdanjim hrvaškim predsednikom Stipetom Mesićem. Cimos je sicer posojilo, najeto za gradnjo tovarne v Buzetu, najel prav v obdobju domnevno spornih poslov Riječke banke. Po nekaterih informacijah naj bi imel DAB v morebitnem sodnemu sporu v rokavu še eno pravno orožje: argument, da so v Cimosu Riječko banko pri odobritvi posojila prevarali.
Toda hkrati je jasno, da si slovenska država pri Cimosu ne more več privoščiti popuščanja in prevzemanja dodatnih morebitnih obveznosti nase. Samo leta 2012 je država za dokapitalizacijo Cimosa namenila dobrih 13 milijonov evrov. Največje breme sanacije so nase prevzele prav država in banke, povezane z njo.
Poleg tega mora biti sklenjen tak dogovor, s katerim čez nekaj let meddržavnega reševanja spora s Hrvati v Bruslju ne bodo prepoznali kot nedovoljeno državno pomoč novemu lastniku Cimosa.
Kaj so za Cimos ponujali Italijani
Italijani so za Cimos, kot smo že poročali, ponudili dobrih sto milijonov evrov. Vendar ne v denarju, ampak v prevzemu Cimosovih dolgov, ki bi jih nato v določenem obdobju poplačali. Kako je bila sestavljena njihova ponudba?
- Za delnice naj bi plačali simbolično kupnino, šlo naj bi za okoli sto tisoč evrov,
- odpisali bi velik del skupno 240-milijonskega dolga, tako da bi v resnici prevzeli okoli 105 milijonov evrov dolga, ki bi ga poplačali v skladu z dogovorom,
- od tega bi v celoti poplačali dobavitelje, ključne za delovanje Cimosa, ter kupce in banke, ki so družbi v prisilni poravnavi zagotovili sveža sredstva,
- po drugi strani bi banke morale sprejeti visoke odpise posojil,
- 20-milijonska takojšnja finančna injekcija in dodatnih 50 milijonov evrov svežega kapitala v obdobju treh let.
Kako posluje Cimos
Konec septembra so finančne obveznosti Cimosa znašale 131 milijonov evrov.
Takrat je družba odplačala tudi peti obrok dodatnega financiranja, ki so ji ga v prisilni poravnavi zagotovili kupci. Njen denarni tok, ki kaže, koliko denarja družbi ostane za poplačilo obveznosti, naložbe in izplačila dividend, je bil v prvih devetih mesecih negativen (-10,6 milijona evrov).
Cimosova izguba je konec septembra znašala 3,5 milijona evrov, v prvih devetih mesecih pa je družba ustvarila skoraj 250 milijonov evrov prihodkov od prodaje.
Medtem ko Cimos redno plačuje tekoče obveznosti iz poslovanja, še naprej krči število zaposlenih. V matični družbi jih je bilo konec septembra še 1.599. Oktobra je Cimos plačal tretji obrok obveznosti do dobaviteljev, ki so bile z njimi dogovorjene zunajsodno, in prodal večinski lastniški delež v tovarni Lira Kikinda.
2