Zakaj se Miro Cerar vtika v reševanje Tuša in kaj bodo storile banke?

Vlada Mira Cerarja je pri trojici ekonomistov naročila študijo o možnostih preoblikovanja Tuša v zadrugo. A Tuš ni državno podjetje, zakaj se je vlada vključila v reševanje trgovca? Bodo banke sledile ugotovitvam vladne študije, kaj bodo storili dobavitelji in kaj potrošniki?

Ta vprašanja smo zastavili državnemu sekretarju Tadeju Slapniku, ki je v Cerarjevem kabinetu pristojen za dialog s civilno družbo in koordinacijo državljanskih pobud ter socialno podjetništvo, finančnemu analitiku Blažu Vodopivcu in strateškemu svetovalcu Boštjanu Ložarju.

Je smiselno, da se v reševanje Tuša vmešava država s svojo študijo? Slapnik: "Vlada je naročila študijo izvedljivosti, ki je, kot veste, pripravljena in bo v pomoč bankam pri odločanju o poti preoblikovanja Tuša. Nadaljnje odločitve so v pristojnosti bank. Vlada tu ni svetovalno telo. Pri prodaji Mercatorja je vlada stala ob strani in je bila po prodaji hrvaškemu lastniku tarča očitkov, da ni naredila ničesar. Zdaj smo odgovorno pristopili in pogledali možne alternative. Te bodo v pomoč bankam pri nadaljnjih odločitvah."

Vodopivec: "Gre za čisto politično zgodbo. Imamo socialistično oblast in socializem je bil vedno za zadružništvo. Obstajajo sicer tudi dobro delujoče zadruge, a do njih ne pride na tak način, s pretvorbo kapitalske družbe.

Ložar: "Ne vidim načina, kako bi sploh lahko država udejanjila svoje ideje, saj gre za zasebno podjetje, kjer seveda odloča lastnik."

Ali bodo bankirji pristali na idejo o preoblikovanju v zadrugo? Slapnik: "Za banke je na srednji rok ta ideja dobrodošla, saj bi iztržile več kot, če zdaj prodajajo s 70-odstotnimi diskonti, kolikor so za terjatve do Tuša pripravljeni plačati kupci. Hkrati so te iste banke izpostavljene tudi pri Tuševih dobaviteljih, zato je ideja o preoblikovanju trajnejša rešitev."

Vodopivec: "Za banko to gotovo ne more biti ugodneje. Mnogo boljša možnost poplačila je, če to prevzame nek kompetenten strateški kupec iz panoge – po možnosti kapitalsko močen. Ne vem, katere banke so zraven, a če gre za večinoma državne banke, bodo pristale tudi na zadrugo, ker jim drugega ne bo preostalo. Ali s tem rešujemo slovenske dobavitelje?"

Ložar: "Dejstvo je, da je Tuš prezadolžen. Najprej morajo nasloviti ta problem, brez denarja jim nobena sprememba oblike upravljanja ne pomaga. Tuš je v zadnjih letih že prodal, kar se je dalo prodati, v trgovski dejavnosti, ki jo je ohranil, pa je dobičkonosnost majhna, potreba po vlaganjih pa velika. Tudi če se stanje v panogi izboljša, tolikšen dolg ni vzdržen. Najprej mora z bankami rešiti vprašanje zadolženosti. Tu se mi zdi najbolj realno pričakovati, da bodo vsaj za prehodno obdobje banke postale lastnice, kasneje pa podjetje prodale strateškemu kupcu."

Ali je smiselno reševati Tuš in ali imajo dobavitelji interes postati zadružnik? Slapnik: "Dobavitelji, ki so prek zbornice izrazili interes za sodelovanje, so v primeru Mercatorja očitno dobili lekcijo."

Vodopivec: "Ali se s tem Tuš rešuje? Verjetno ga bodo razlastili. Sicer pa je posel vedno smiselno reševati. A treba ga je reševati pametno. V vladi pa imamo stranke, ki se še vedno pretvarjajo, da kapitalizma ni, da je to neka grda stvar, ki ji je treba najti alternativo."

Ložar: "Nisem še videl ekonomske študije za načrt preoblikovanja v zadrugo, a dvomim, da se za banke in dobavitelje izide in da bi dosegli soglasje o preoblikovanju. Dvomim, da bi bil kdo od dobaviteljev pripravljen vlagati v trgovsko dejavnost, ki ni njihov osnovni posel. Slovenski trg je majhen, trgovska panoga prenasičena, mislim si, da bi imel dobavitelj več od vlaganj v, na primer, krepitev marketinških aktivnosti na avstrijskem trgu."

Katera oblika zadruge je najbolj primerna? Vodopivec: "Vsakršna oblika zadruge je v tem primeru skrajno neumna. Tuš bi bilo treba prodati najboljšemu kupcu – ali iz Slovenije ali iz tujine."

Po izračunih ekonomistov v vladni študiji naj bi se zadrugi priključilo od 150 do 200 tisoč imetnikov Tuševe kartice zvestobe. Se vam zdi to realno? Slapnik: "Ocena je bila izdelana na podlagi 13- do 20-odstotnega tržnega deleža, ki bi ga lahko Tuš dosegal v obdobju od pet do deset let. Pomembno je, da potrošnik ne bo vlagal v zadrugo, temveč bo postal član potrošniške kooperative. Za to bo plačeval članarino, hkrati se bo odrekel popustom. Na ta način se lahko zbira kapital. Potrošniške zadruge so priljubljene, ker zagotavljajo kakovostne, lokalne proizvode, člani pa imajo nadzor nad poslovanjem.

Vodopivec: "Če mislijo, da bo toliko ljudi dalo denar, da bi bili solastniki Tuša, se zelo motijo. Če jih ne bo toliko, bo razlika pač šla iz proračuna."

Ložar: "Težko verjamem, da bi se tretjina imetnikov kartice zvestobe priključila zadrugi. Ljudje imajo kartice zvestobe Tuša in tudi drugih trgovcev, ker jim prinašajo ugodnosti, ne pa, ker bi želeli biti njihovi lastniki."

V tujini zadruge delujejo. Zakaj pri nas ta sistem ne bi pil vode? Slapnik: "Težko je primerjati konkreten primer s tujimi praksami, saj začenjamo na različni osnovi. V primeru Tuša je možnost izkoristiti že vzpostavljeno infrastrukturo. Možen je odkup dejavnosti s strani potrošnikov po dostopni ceni in na drugi strani poplačilo bančnega dolga. Zagotovo pa je teža odločitve in razmisleka pri tistih, ki so izpostavljeni, torej pri bankah. Te bodo odločale na ekonomski podlagi. Daleč od tega, da bi mi imeli odgovore na vsa vprašanja, te je treba iskati pri bankah."

Ložar: "Čeprav pobudniki radi navajajo primere dobrih praks zadružniškega koncepta v trgovini iz tujine, je treba vedeti, da so te organizacije že začele kot zadruge, mi pa govorimo o nelikvidnem podjetju, ki naj bi ga zadružniška oblika upravljanja rešila. Zadružništvo ne more biti alternativa finančnemu prestrukturiranju podjetja."