Severna Koreja iz prve roke: "To je najbolj mračen, najbolj 'odbit' sistem na svetu" (video)

Bogomil Ferfila je predstojnik katedre za ameriške, nemške in svetovne študije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Raziskovalec primerjalne politike, regionalnih študij in javne ekonomike letno v povprečju obišče pet držav, vstopil je na vsa ozemlja, kjer vladajo totalitarni režimi. Njegov zadnji študijski obisk je bila Severna Koreja, kamor je potoval prek društva slovensko-korejskega prijateljstva. "Stanje pod enim najbolj norih, najbolj temačnih sistemov je v resnici še slabše, kot ga vidimo v medijih," po vrnitvi iz države, ki ji od konca druge svetovne vojne naprej vlada dinastija Kim, pripoveduje Ferfila. A Severna Koreja se spreminja, pravi Ferfila, ki v mladem diktatorju Kim Džong Unu vidi človeka, ki bi morda lahko avtokratsko državo, najhujšo teptalko človekovih pravic, odprl svetu. V prihodnjih tednih bo Ferfila o Severni Koreji izdal knjigo.

Severna Koreja je najbolj zaprta, najbolj totalitarna država na svetu. Kršenje človekovih pravic, taborišča za politične nasprotnike, ničelna medijska svoboda. Vi ste to državo obiskali. Ni dvoma, to je najbolj mračen, najbolj "odbit", najbolj nesrečen, najbolj zaprt, najbolj čuden sistem za drug planet. Zgodb o Severni Koreji je veliko, a del jih je gotovo posledica ameriške in japonske propagande.

Nam lahko podate primerjavo med tem, kar o Severni Koreji poročajo mediji, in tem, kar ste sami videli v državi? Stvari v Severni Koreji so še slabše, kot jih vidimo v medijih. Zadnjih trideset let letno obiščem pet držav, skozi sem dal vse diktature, avtokratskih režimov je približno 60. Iran, Kuba, to imamo Slovenci radi, čeprav je zelo avtokratičen režim, Rusija, Mjanmar, vendar česa takšnega, kot je Severna Koreja, drugje na tem planetu ne vidiš.

Česa ni nikjer drugje na svetu, kar ima Severna Koreja? Takšne stopnje političnega nadzora, političnega nasilja nad ljudmi, norega vbijanja neke ideologije, frazeologije, čaščenja zdajšnjih in preteklih političnih voditeljev. Pa zatiralske zgodovine, v kateri si še pred nedavnim, če nisi obrisal slike političnega voditelja, ki jo mora vsak imeti na steni v stanovanju – in to je edina stvar, ki lahko visi na steni –, lahko končal v koncentracijskem taborišču.

Dovoljeno je poslušati le domače radijske postaje in gledati domačo televizijsko in filmsko produkcijo. Sicer sledi kazen, ki si je človek ne želi. Vsi radii so uglašeni samo na domače postaje, poslušanje tujih je prepovedano in kaznivo. Če si nekoč gledal film, v katerem nastopa igralec Jackie Chan, si ravno tako prišel v taborišče. Bil je popoln nadzor ljudi znotraj njihovih bivalnih okolij. V bloku za stanovalci, vohunili so v podjetjih, ovajali so na partijskih sestankih, samokritikah. Šlo je za sistem neobičajnega nadzora, ki je bil verjetno bolj stalinistično-diktatorski kot Rusija za časa Stalina. Rusija, na primer, ni nikoli imela omejitev potovanja znotraj države, vsaj ne večjih.

V Severni Koreji pa prehajanje iz kraja v kraj ni dovoljeno. Ljudje se ne smejo prosto gibati. Do pred kratkim si se v Severni Koreji lahko gibal le znotraj svojega mesta in svojega okrožja. Danes je to zmehčano. Če si želel v sosednjega, si moral dobiti posebno dovoljenje. Obiskovalci dobijo tri spremljevalce, vohune, varnostnike. Velja popolna prepoved stikov z domačini. Ko smo se ustavili v mestu, so varnostniki zaklenili avtobus, da ni kdo izstopil, fotografiral mimoidočih in jih ogovoril. Stvari so na terenu videti slabše, kot jih predstavljajo mediji.

Kakšna pa je infrastruktura? Infrastruktura je v veliki meri iz obdobja japonske kolonizacije Koreje. Nekaj časa je bila Koreja med najbolj razvitimi državami vzhodne Azije. Ceste in tovarne so ostale na tej stopnji, res pa je, da je bilo veliko uničenih za časa korejske vojne. Pri cestah je mogoča vzporednica s Kubo, avtoceste so široke, namenjene so premiku vojske. Imajo le nekaj železniških prog, ena gre proti Kitajski, ena proti Rusiji. Vlaki vozijo z velikimi zamudami, če sploh vozijo. Zdajšnje tovarne so obupno zastarele, veliko jih ne obratuje. Najbolj znan industrijski del je Kaesong, ki je na demilitariziranem območju, kjer so postavili moderen kompleks, v katerem je zaposlenih sto tisoč južnokorejskih delavcev.

Oblast v Severni Koreji je v rokah družine Kim. Pri Severni Koreji gre pravzaprav za kraljevino, za kraljevski način predajanja oblasti iz roke v roko. Država je sprva delovala po marksistično-leninistični ideologiji, skozi čas in v zgodovinskih okoliščinah pa začela samostojno ideologijo džuče. Ta temelji na tezi, da se mora narod opreti na lastne sile in predvsem na lastno močno vojsko. Ta verjetno drži v rokah veliko vzvodov oblasti. Realno ozadje oblasti v rokah drži družina Kim, ta oblast je predvsem osredotočena okoli vojaškega vrha.

Omenjate džuče. To je korejska različica režima, ki se je odvrnil od sovjetskega tipa vladanja. Zanimivo, do leta 1976 je bil BDP obeh Korej primerljiv. Na britanski enciklopediji je podatek, da so bile severnokorejske kmetijske kooperative okoli leta 1980 ene najuspešnejših na svetu. V 60., tudi v 70. letih so Severno Korejo šteli med 20 najbolj razvitih držav sveta. Tekmovala je z Južno Korejo, bila je celo bolj razvita. Ko se stvari niso izšle, pa ni bilo nobene refleksije o tem, kaj je šlo narobe. To je ena izmed posebnosti Severne Koreje v primerjavi s Kitajsko. Kitajci so sposobni priznati napake in jih popraviti. Severna Koreja tega ni sposobna. Čeprav je zadnje čase naredila nekaj premikov v smeri tržnosti, reform.

Centralnoplanski sistem je, enako kot drugod po svetu, v Severni Koreji doživel popoln razkroj, izkazal se je za zgrešenega. Pokazalo se je, da ta sistem ne more fizično povečevati proizvodnje. Če se je ta povečevala, pa je bila nekakovostna. Primer, proizvajali so samo leve čevlje, ker se jih je dalo narediti hitreje kot desne. Kakovost? Nikakršna. Niso proizvajali rezervnih delov, štela je samo proizvodnja. Niso imeli nobenih motivacijskih spodbud, ker socializem pravi vsi smo enaki. Pokazalo se je, da to vodi v enormno zapravljanje resursov. Planski sistem proizvodnje in delitve nista delovala ne v Severni Koreji ne drugje v vzhodni Evropi. Vemo, kako se je vse končalo.

Če se vrnemo na kmetijske kooperative. To je najbolj tragična zgodba, kjer nastopa ta nesrečna ideologija džuče. Kim Il Sung jo je razvil, ko sta ga Kitajska in Sovjetska zveza začeli puščati na cedilu. Džuče je ideološka zmešnjava o načelih delavskega razreda, revolucije, konfucionizma ter budizma, stalinizma, leninizma in marksizma. Kim Il Sung je trdil, da je mogoče preskočiti kapitalizem in iziti iz fevdalizma neposredno v socializem in komunizem. To so bedarije, o katerih smo v preteklosti, spomnim se, razpravljali tudi pri nas. Orodje za to, da narediš kmete za delavski razred. Kot v drugih socialističnih državah so v Severni Koreji kmetom vse pobrali.

Kmetje so čez noč postali delavski razred. Ko se danes voziš po Severni Koreji, vidiš sredi njiv bloke. Vanje so stlačili kmete. Kmetom so skoraj v celoti omejili pravico do ohišnice. Vsi drugi režimi, tudi stalinizem, so kmetom pustili ohišnico, da so okoli hiše lahko pridelovali hrano in jo prodajali na črnem trgu. Kim Il Sung in Kim Jong Il pa tega skorajda nista dopustila, ker sta rekla, da bodo kmetje še bolj zavestno gradili socializem, če ne bodo izgubljali časa z zasebno lastnino.

Ko so sredi devetdesetih državo udarile naravne nesreče in velika lakota, kmetje, po novem delavci, niso imeli česa obdelovati. Umrlo jih je več sto tisoč. To je bilo najbolj tragično poglavje v severnokorejski zgodovini. Država je leta spretno igrala na različne karte, podobno kot rajnka Jugoslavija, na nasprotja med Vzhodom in Zahodom. Denar je dobivala od Kitajske in Rusije z izkoriščanjem njunih ideoloških nasprotij. Ta je usahnil v drugi polovici devetdesetih let, ko sta imeli državi gospodarske težave. Takrat je zaradi lakote umrlo od nekaj sto tisoč do pol milijona ljudi. Nižji uradniki so spoznali, da bodo umrli tudi sami, če ne bodo malo začeli goljufati, postali so sočutni do sodržavljanov. Niso več izvajali režimskih direktiv. Komandno ekonomijo so skušali pozneje še obnoviti, a uradniki niso hoteli več slediti. Oblast od takrat tolerira tudi sivo ekonomijo.

Kako je danes v državi? Beremo lahko, da so ljudje strahotno podhranjeni. Ja. Po statistiki Cie je v Severni Koreji tri odstotke debelih. Ampak videl nisem niti enega. Nekoč je bil dnevni odmerek hrane tristo gramov žita dnevno za ženske in tiste v nefizičnih poklicih. Če si delal v fizičnem poklicu, kot rudar ali pilot, si dobil sedemsto gramov žita dnevno. V obdobju lakote so odmerke zmanjševali. Izstrelili so geslo Jej samo dvakrat dnevno. Grozno je, česa se spomnijo partije. Ampak to je povsem mogoče, to je človekova neumnost.

Prej ste govorili o igrah na note nasprotij med Kitajsko in Sovjetsko zvezo. Severna Koreja pa je ugotovila, da se lahko igra igrice tudi z ZDA, Južno Korejo in Japonsko. Jedrske igrice. Tako je. V zameno za zaustavitev jedrskega programa so se pogodili za pomoč v hrani in energiji. Čez čas so vse velike države ugotovile, da so jih Severni Korejci "nategnili" in še naprej razvijajo atomski program. Še naprej so pobirali pomoč in na ta račun ne sicer dobro živeli, a vsaj preživeli. Tudi banalne stvari so bile. Južnokorejski predsednik je moral za sprejem pri Kim Džong Ilu plačati pol milijarde dolarjev. To so malo zatajili, ampak znesek je bil plačan.

Kako realna je po vaše danes jedrska grožnja, ki prihaja iz Severne Koreje? Obstaja os z Iranom, ki ima enake jedrske apetite? Povezave Severne Koreje in Irana ne poznam. A država je previdna. Irak in Libija sta primera, kjer so oblasti sodelovale z Zahodom, ta pa jih je pozneje napadel in razbil. Zato se Iran in Severna Koreja branita sodelovanja z ZDA. A država, ki je jedrska sila, ima določeno sredstvo odvračanja. Tak primer je Izrael, ki ni podpisnik in član nobenih komisij in združenj, vendar ima v arzenalu 400 atomskih bomb.

Na Korejskem polotoku je demilitarizirano območje med obema državama. Tik za to cono pa ima Severna Koreja postrojenih ogromno vojakov. Na severnokorejski strani je tik za tem območjem nekaj sto tisoč vojakov in nekaj deset tisoč raket in topništva. Vojska menda potrebuje le nekaj deset minut za sprožitev tega orožja. Če bi se to zgodilo, bi sledilo veliko uničenje Seula. Pjongjang pa trdi, da imajo ZDA v Južni Koreji ogromne količine jedrskega orožja, ki bi ga lahko uporabile v primeru odgovora na severnokorejski napad.

Koreji sta sicer formalno še vedno v vojni, kljub prenehanju spopadov. Državi sta podpisali pogodbo o prekinitvi sovražnosti. Ocene so, da so možnosti ponovnega spopada majhne. Zanimivo je to, da se v Južni Koreji pravzaprav zelo malo ukvarjajo s Severno Korejo. Pri mlajši generaciji je ideja o ponovni združitvi v veliki meri zamrla.

Kako realna je sploh bila ta zamisel? V veliki meri je na ohlajanje želja po združitvi vplivala nemška izkušnja pri priključitvi vzhodne Nemčije. Tam je bilo razmerje v razvitosti najmanj ena proti tri. Južnokorejci se zavedajo, da je razmerje med Severno Korejo in Južno Korejo vsaj ena proti deset, če ne ena proti trideset. Začnejo računati, kako bi bilo videti, če bi se združili s Severno Korejo in se zavejo, da bi bili to strahotni stroški. Zato je navdušenje za združitev skoraj v celoti popustilo.

Severna Koreja je država, ki se vtika v vse sfere življenja ljudi. Kim Il Sung je vpeljal sistem ocenjevanja državljanov na tri kategorije: na lojalne (20 odstotkov), ki so v vseh pogledih privilegirani, na potencialno sumljive (55 odstotkov) in na nevarne, ki jih je treba ves čas spremljati. Teh zadnjih naj bi bilo približno četrtina. Tega se sicer navzven ne opazi, je pa to razredna, kastna delitev, ki onemogoča prehajanje med skupinami. V zgornji skupini so predvsem družine, ki so bile s Kim Il Sungom v izgnanstvu na Kitajskem, v Mandžuriji in Sovjetski zvezi, ter vrhovni partijski kadri. Ti ljudje imajo najboljši dostop do študija. Tri glavne kaste naj bi bile razdeljene na 51 nižjih podskupin in to naj bi delovalo. A to se po moje počasi taja. Tudi kazenska taborišča, v katerih so večinoma politični zaporniki: prej naj bi jih bilo dvajset, zdaj se je število taborišč skrčilo na deset.

Kako je s politično opozicijo v Severni Koreji? V državi so taborišča, v katerih so zaprti in umirajo za partijo politično sporni državljani. Si kdo upa govoriti proti režimu? Ne, tega ni. Recimo na Kitajskem že imajo dvojno moralo, ko zunaj govorijo eno, doma pa drugo. V Severni Koreji tega ni. V Severni Koreji si niti doma ne upajo govoriti ničesar proti režimu.

O predsedniku Kim Džong Unu, vnuku ustanovitelja dinastije Kim, svetovni mediji ves čas poročajo. Mnogo več kot o njegovih dveh predhodnikih, dedu in očetu. Kim Džong Un je na vrsti področij uvedel novosti. Druži se z mladino, srečuje z ljudmi, njegovo dekle narekuje modne trende v državi, kamor je povabil košarkarja Dennisa Rodmana. Kaj takšnega, vabilo ameriškega športnika, je bilo pred leti nepredstavljivo. Svetovni mediji se iz Kim Džong Una norčujejo. Fant ima posebno pričesko iz Kremenčkovih in je debel. Ob tem sta dve zanimivi predpostavki: je postal debel, ker rad je, ali ker so mu tako ukazali? Blazno je namreč podoben svojemu dedu, utemeljitelju Severne Koreje, Kim Il Sungu, in ko se je nekoliko zredil, mu je postal še bolj podoben.

Katere so glavne politične inovacije, ki jih je v državi uvedel Kim Džong Un? Leta 2013 se je odločil za zelo dobro rešitev: priznal je pomen zasebne motivacije kmetov, prejšnjo raven brigad je skrčil na raven družine. Rekel je: od pridelanega boste dali 70 odstotkov državi, 30 odstotkov je vašega. Tega leta je država prvič v zadnjih 25 letih proizvedla dovolj hrane. Ko je Kim Džong Un videl, da stvar deluje, naj bi celo rekel, da je mogoča delitev 50 proti 50. Mladenič je tudi nekakšen navdušenec nad vojsko. Jasno je, da se mu na vojaški akademiji nihče ni upal dati nižje ocene kot deset (smeh, op. p.), ampak fant je izobraževanje dokončal in kot kaže ga vojska zanima.

Severna Koreja se očitno namerava odpreti. Napoved: leta 2016 nameravajo v državo privabiti milijon turistov. To bi bil glede na zdajšnje število, sto-, morda dvesto tisoč turistov letno, res velik preskok. Ugotovili so, da potrebujejo denar. Posrečeno je, da je zdajšnji predsednik potegnil megalomansko potezo: na 1500 metrov visoki gori južno od Pjongjanga je zgradil smučarsko središče in ga označil za najbolj eksotično zimsko destinacijo na svetu. Od svojih uslužbencev je izrecno zahteval, da morajo vanj letno privabiti milijon smučarjev. Nekateri investicijo označujejo za zgrešeno, a če se bo Severna Koreja res odpirala, bodo ljudje začeli hoditi tja. Stvari so dovolj poceni in imajo zelo lepe gore, tudi nekaj hotelov in morske obale. Možnosti za turizem so.

Kako je z dostopom turistov v državo zdaj? Za zdaj je dostop v Severno Korejo mogoč prek letalske povezave s Kitajsko, Rusijo in Tajvanom. Večinoma prek Pekinga in Rusije. Tudi sam sem v Pjongjang priletel iz Pekinga. Se pa Severna Koreja odpira, turizem se je precej razmahnil. Predsednik želi pokazati, da je Severna Koreja odprta.

Ste kot obiskovalec države čutili nadzor? So bili okoli vas ves čas "špiclji"? Ja. Bili so trije. Ne moreš nikamor. Ne iz hotela ne iz avtobusa. Nadzor je še vedno popoln. A če bodo začeli v državo spuščati milijon turistov letno, bo varnostnikov premalo. V norem ekonomskem sistemu, kjer ljudem vse – od hrane do elektrike – daje država, to še vedno obstaja. Ta metoda "turistizacije" države je zelo preobrazila Kubo, čeprav tudi tam še vedno obstaja prepoved druženja s tujci. Bo pa ta način odpiranja po moje zmehčal tudi Severno Korejo, če se le ne bodo zgodili kakšni večji pretresi.