Lina z Manhattna: Mogoče res že živim "ameriške sanje"

"Sliši se verjetno sanjsko, da delam in živim na Manhattnu, vendar je bila pot marsikdaj tudi zelo težka, nič mi ni bilo podarjeno, brez podpore najbližjih bi morda tudi odnehala." Foto: Lea Ružič Lina Dmitrović se je iz Slovenije izselila pri 20 letih, in sicer z željo po boljši izobrazbi in karieri. Po boljšo prihodnost je šla v ZDA, najprej na študij ekonomije v Houston, kjer je še pred koncem štiriletnega študija dobila zagotovilo za zaposlitev. Danes živi in dela na Manhattnu.

Iz Slovenije ste leta 2006 odšli z željo, da se, kot ste zapisali, izognete začaranemu krogu "diplomirani – magister – doktor – nezaposleni". Lahko desetletje po tem rečete, da ste to uresničili?

Seveda. Ameriški šolski sistem je zasnovan tako, da si že med študijem nabiraš izkušnje prek pripravništva. Tako sem že po končanem drugem letniku ekonomije dobila priložnost pri Merrill Lynchu, kjer sem si nabirala izkušnje pri upravljanju osebnega premoženja. Leto kasneje so na zaposlitvenem dnevu univerzo obiskala različna podjetja, da bi rekrutirala najboljše študente za delo po končanem študiju. Tako sem imela že pred začetkom zadnjega letnika zagotovljeno službo in sem se lahko posvetila samo študiju. Zaposlila sem se pri multinacionalki Ernst and Young, ki je sicer mnogim najbolj poznana kot revizorska družba, vendar je vse prej kot samo to; sama sem del močne in konkurenčne svetovalne divizije, ki deluje na področju svetovanja strukturnih financ.

Lina je na univerzi v Houstonu študirala ekonomijo. Foto: Osebni arhiv Svojo pot v Ameriki ste začeli s študijem ekonomije v Houstonu. Številni Slovenci, ki so študirali v ZDA, pravijo, da jim je študij v Ameriki dal več kot v Sloveniji.

Nisem študirala v Sloveniji in ne bi rada delala nekih vzporednic. Študij v Ameriki me je osamosvojil, okolje me je spodbudilo, da sem začela še bolj razmišljati s svojo glavo. Uživala sem v debatah, v katerih smo si izmenjavali mnenja, ki so bila glede na naše kulturno ozadje precej različna. Tako sem na primer spoznavala miselnost Daljnega in Bližnjega vzhoda, približala sem se ameriški kulturi, v katero sem se preselila. Živela sem v okolju, v katerem so bile debate dobrodošle, predvsem pa sprejeta miselnost, da z drugačnostjo ni prav nič narobe. Treba je le spoštovati drug drugega, ne glede na to, od kod prihajamo.

"Če bi mi nekdo ponudil konkurenčno in urejeno delovno okolje, predvsem pa možnost za razvoj v Sloveniji, se jutri vrnem domov," pravi Slovenka, zaposlena pri Ernest and Young. Foto: Osebni arhiv

Zaposleni ste kot menedžerka v podjetju Ernest and Young. Je to služba, vredna zavidanja?

Kakor komu. Veliko je odvisno od posameznikovih ambicij. Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, koliko truda in odrekanja je bilo potrebnega, da sem prišla do tu. Sliši se verjetno sanjsko, da delam in živim na Manhattnu, vendar je bila pot marsikdaj tudi zelo težka, nič mi ni bilo podarjeno, brez podpore najbližjih bi morda tudi odnehala.

Primerjava New Yorka z vrtljivimi vrati ni naključna: če nisi pri vrhu, te hitro izpljune. Konkurenca je ogromna. Za žensko v financah je težko, za žensko v financah v New Yorku je milijonkrat težje. A na koncu je od vsakega posameznika odvisno, kako priložnost izkoristi. Vseeno je, ali se pogaja Bill iz Amerike ali Lina z Drenovega Griča. Vsi začenjamo na isti točki.

"Trenutni projekt, na katerem delam, mi omogoča evropsko normalen ritem dela in življenja. V mislih imam 40-urni tedenski delovnik." Foto: Osebni arhiv

Kakšen je vaš delovnik in tempo življenja v mestu, ki nikoli ne spi?

Trenutni projekt, na katerem delam, mi omogoča evropsko normalen ritem dela in življenja. V mislih imam 40-urni tedenski delovnik, ki mi omogoča normalno prehranjevanje, počitek, fizično aktivnost, predvsem pa čas za zasebno življenje. So pa bili meseci, ko sem delala tudi po 12 ali 15 ur na dan. Naporno, vendar sem s svojimi delovnimi navadami pripravljena kdaj tudi "potrpeti" za uspešno opravljen projekt.

V Sloveniji pogosto govorimo o boljšem standardu in plačah v Ameriki. Kaj pravite vi, ki zdaj živite "ameriške sanje"?

Ali jih res? Moja vzornica Sheryl Sandberg (COO Facebook) v svoji najnovejši knjigi pravi, da vsi živimo v možnosti B. Nihče med nami nima popolnega življenja, je pa od nas odvisno, kako kar najbolje izkoristimo trenutke, ki jih živimo.

Če bi mi nekdo ponudil konkurenčno in urejeno delovno okolje, predvsem pa možnost za razvoj v Sloveniji, se jutri vrnem domov. Utopično je seveda pričakovati, da bi bil moj denarni priliv takšen kot tukaj. To ni glavni dejavnik, je pa pomemben. Mogoče res že živim "ameriške sanje", vendar se sama tega ne zavedam, niti se s tem obremenjujem. Sledim ciljem, ki sem si jih zastavila, in jih na življenjski poti prilagajam.

"Stroški in slog življenja so odvisni od tega, v katerem predelu New Yorka živiš." Foto: Lea Ružič Slovenski pater Krizolog Cimerman, ki deluje v Slovenski župniji v New Yorku, je v intervjuju za Siol.net dejal, da na Manhattnu skoraj ni več Slovencev, ker je tam predrago.

To je res. Stroški in slog življenja so odvisni od tega, v katerem predelu New Yorka živiš. Jaz živim na Upper East Sidu, ki velja za miren, varen in družinski predel Manhattna. Mesečni stroški se gibljejo med tri in štiri tisoč dolarji.

Kakšno je življenje v metropolitanskem mestu, ki ima med ameriškimi mesti največ prebivalcev?

New York je ekstrem sam po sebi. Uživam ob raziskovanju novih skritih kotičkov, stran od glasnih, s turisti prenatrpanih ulic. Vsak teden najdem novo kavarno, ki mi polepša še tako turoben dan. Izredno rada odkrivam nove restavracije, lokale z vini, knjigarne in muzeje. Konce tedna najraje preživljam v Central Parku, še posebej zdaj spomladi. New York je mesto, ki ponuja širok spekter zabave za vse okuse.

Po drugi strani te osemmilijonsko mesto lahko ubija: gneča, umazanija, nenehno hitenje in stresni ritem življenja lahko predstavljajo svojevrsten izziv. Včasih res ni lahko. Neprestano smo zasuti z informacijami, kultura je potrošniško naravnana. Pogosto se dobesedno odklopim z vseh družabnih omrežij, interneta in telefona. Le tako lahko vzpostavim notranji mir in ravnovesje. Prebiranje dobre knjige ob kozarcu dobrega vina me pomirja. Svoj maksimum lahko dajem samo, kadar sem notranje mirna in srečna, pa naj bo to v poslovnem ali zasebnem življenju. Potovanja so tudi odlično zdravilo za pobeg iz mestne džungle, kjer si napolnim baterije za naslednje podvige.

Kaj slovenskega v ZDA najbolj pogrešate?

Dosti stvari, predvsem pa slovensko hrano. Čeprav je v New Yorku toliko različnih restavracij, je domača hrana še vedno zakon. Vsak, ki živi v Ameriki, ve, o čem govorim. Pogrešam tudi izlete ob koncu tedna, tu je vse tako daleč. V New Yorku sem veliko manj mobilna, za vsakodnevne potrebe namreč avtomobila ne potrebujem. Pogosto bi si želela pobegniti iz te betonske džungle. Pogrešam tudi pristne človeške odnose. New York me je naučil, da se vedno lahko zanesem le nase.

Američani jo pogosto sprašujejo, ali so vse Slovenke tako lepe. Foto: Lea Ružič Koliko Američani poznajo Slovenijo? Se je z Melanio Trump kot prvo damo kaj spremenilo?

Američani nikoli niso veliko vedeli o geografiji. So pač samozadostni. Ne vedo, kje je Slovenija. Z Melanio se stvari niso kaj pretirano izboljšale - tu in tam me kdo vpraša, ali jo osebno poznam oziroma ali smo vse Slovenke tako lepe. Moj odgovor na prvo vprašanje je ne, glede lepote pa jim rada odgovorim, da smo Slovenke najlepše.

Že dobro desetletje Slovenijo spremljate prek oceana. Se je vaš pogled na domovino kaj spremenil?

Seveda spremljam. Pri tem se poskušam osredotočiti na pozitivne informacije in dogodke. Izredno me veseli, ko vidim, koliko uspešnih podjetij in posameznikov je prodrlo na ameriški trg, kjer so resna konkurenca že uveljavljenim podjetjem.

Ali menite, da bi lahko s svojimi izkušnjami, ki ste jih pridobili v Ameriki, kakorkoli pripomogli k izboljšanju situacije v domovini?

Moje mnenje ne pomeni kaj dosti. Na to vprašanje bo moral odgovoriti tisti, ki me bo morda povabil k sodelovanju. Mislim, da so lahko izkušnje, ki si jih nabiram v tujini, in moj doprinos veliko večji, saj lahko marsikatero situacijo pogledam z drugačnega zornega kota. Sama sem nenehno v stiku z ljudmi, vsak dan se moram prilagajati situacijam in strankam, če želim, da so projekti uspešno izpeljani. New York je okolje, kjer se neprestano srečujem z novimi izzivi. Osebno stavim na čustveno inteligenco, ki je po mojem mnenju globoko podcenjena v poslovnem svetu. Če si sposoben prepoznati različne osebnosti ter se prilagoditi specifični situaciji in postaviti ego na stran, je uspeh neizogiben. Prepričana sem, da so vse te izkušnje in sposobnosti prenosljive in uporabne v katerikoli industriji in državi.

"Konce tedna najraje preživljam v Central Parku, še posebej zdaj spomladi." Foto: Osebni arhiv

Ali se kaj povezujete s Slovenci v New Yorku?

Seveda. Srečujemo se, ko nam dopušča čas, in takrat se imamo prav lepo. Osebno se povezujem tudi v širšem pomenu besede, ne samo s Slovenci, ki živijo in delajo v New Yorku. Letos sem namreč postala članica upravnega odbora V tujini izobraženih Slovencev (Društvo VTIS), katerega cilj je povezovanje Slovencev v tujini. Veliko pozornosti namenjamo tudi problematiki vrnitve Slovencev v domovino, ki je marsikdaj predvsem birokratsko zapletena. Delovanje društva mi je osebno zelo blizu. Veliko mi pomeni, da se spoznavamo in prepoznavamo dosežke, ki jih v domovini marsikdaj spregledate.

Kako pogosto pa pridete v domovino? Ali razmišljate o vrnitvi za stalno?

Vedno pogosteje, letos bom doma kar štirikrat, sicer pa domov prihajam dvakrat na leto. Seveda razmišljam o vrnitvi, vedno bolj. Zagotovo se bom vrnila, ko bom začutila tisti pravi trenutek.

"New York je mesto, ki ponuja širok spekter zabave za vse okuse." Foto: Osebni arhiv

Central Park je za Lino prijeten kraj za odklop od naporne službe. Foto: Osebni arhiv

"Čeprav je v New Yorku toliko različnih restavracij, je domača hrana še vedno zakon. Vsak, ki živi v Ameriki, ve, o čem govorim." Foto: Lea Ružič

"Vsak teden najdem novo kavarno, ki mi polepša še tako turoben dan. Izredno rada odkrivam nove restavracije, lokale z vini, knjigarne in muzeje." Foto: Osebni arhiv