Nedelja,
29. 5. 2016,
18.00

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,05

2

Natisni članek

Natisni članek

Južnoafriška republika Zala Hajdinjak Južna Afrika Slovenci v tujini

Nedelja, 29. 5. 2016, 18.00

7 let, 1 mesec

Mariborčanka Zala, ki v Južni Afriki rešuje slone, nosoroge …

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,05

2

Odkar pomni, obožuje živalski svet in naravo, zato se je odločila, da se preseli v Južno Afriko, kjer pomaga ogroženim živalim. Zala Hajdinjak ob mladiču, ki so mu ubili mamo. | Foto: Zala Hajdinjak ob mladiču, ki so mu ubili mamo.

Zala Hajdinjak je po izobrazbi veterinarka, po duši, kot pravi, pa nomadka. Prihaja iz Maribora, zdaj pa že skoraj eno leto živi v Južni Afriki, kjer dela v naravovarstveni organizaciji Transfrontier Africa.

Slovenske železnice banner | Foto:

"Dobesedno sem se nekega dne zbudila in se odločila, da grem v Afriko," pripoveduje Zala, ki je imela najprej v načrtu, da opravi mesec prostovoljnega dela v naravovarstveni organizaciji. Po opravljenem delu se je ob vrnitvi v Anglijo, kjer je delala kot veterinarka urgentne medicine, zavedla, da je življenje v Južni Afriki tisto, kar si želi.

"Birokratskih ovir ni bilo, vizum sem dobila v Angliji in velja dve leti, lahko ga podaljšam. To je odvisno od tega, v katero smer me bo zaneslo življenje."

Oskrbovanje rane na slonu, ki ga je zbil vlak. | Foto: Oskrbovanje rane na slonu, ki ga je zbil vlak.

Zakaj reševanje živali? Ker je to naša odgovornost!

Zala se je za to delo odločila, ker jo osrečuje in ji predstavlja izziv. "Delo veterinarja z malimi živalmi je zanimivo, vendar je delo tu nekaj popolnoma drugega," pojasnjuje naša sogovornica, ki govori o tem, da dejansko rešujejo živalske vrste pred izumrtjem.

Obisk slona v kampu. | Foto: Obisk slona v kampu.

"Ljudje se ne zavedajo svoje kolektivne odgovornosti do narave in planeta in ne vem, kdaj se bo zgodil preobrat, ko bodo dojeli, da ne morejo samo jemati in izkoriščati," dodaja. Opozarja, da se moramo zavedati dejstva, da moramo Zemlji tudi vračati, da je treba razumeti naravno verigo in vlogo živih bitij, ekosistemov, biološke raznolikosti …

Prepričana je, da je treba začeti z vzgojo in izobrazbo, se seznaniti s težavami in se zavedati, da se svet ne konča s Slovenijo: "Izluščiti je treba, katere vrednote so dejansko pomembne, ne pa, kdo ima novejši telefon, računalnik, igrico in več denarja."

Veselje: ko delo opravijo odlično in je rešeno še eno živalsko življenje. | Foto: Veselje: ko delo opravijo odlično in je rešeno še eno živalsko življenje.

"Ni besed, s katerimi bi lahko opisala, kako se počutim, ko imamo vpad v rezervat ali ko najdemo ubitega nosoroga. Mislim, da dokler nekdo ne izkusi tega na svoji koži, ne bo razumel. Še posebej ko najdeš mrtvo nosoroginjo in ob njej mladiča. Živ ali mrtev mladič, dejstvo je, da takrat izgubimo dva nosoroga hkrati. Obiski sirotišnice za nosoroge so zdaj tukaj stalnica. In razlog, zakaj te živali umirajo, je še bolj vznemirljiv: za statusni simbol, za nepotrebno zdravljenje." Uspešna reševalna akcija pobeglega nosoroga. | Foto: Uspešna reševalna akcija pobeglega nosoroga.

Vsakdan je pogosto prekinjen z urgentnimi klici

Ekipa se je naučila, da načrtovanje ne pride v poštev, saj je narava zelo nepredvidljiva. Načeloma vsak dan zgodaj zjutraj odrinejo v določen del rezervata in izvajajo monitoring nosorogov, slonov in preostalih živali. Vedno so pozorni na sledi krivolovne aktivnosti, izvajajo nadzor meja, hodijo po rezervatu in iščejo pasti. Prav tako se borijo proti invazivnim rastlinskim vrstam ter vsemu, kar bi lahko negativno vplivalo na biološko raznolikost in ekosistem.

Se pa zelo pogosto dogaja, da prejmejo klice o živalih v stiski ali najdenem ubitem nosorogu, ki so ga ponoči ubili zaradi roževine. To v Aziji zmeljejo v prah in uživajo kot zdravilo v tradicionalni medicini ali pa imajo razstavljeno kot statusni simbol. "V Vietnamu so največji uporabniki in prah iz roževine najpogosteje uporabljajo kot zdravilo po popivanju, kar je KATASTROFA," pojasnjuje Zala.

V Južni Afriki živi 75 odstotkov populacije nosorogov, zato ima Zalina ekipa ravno z lovci na nosoroge največ dela, vendar po njenih besedah narašča tudi lov na slone – slonovino.

Nosoroginja, ki so jo vsi v rezervatu dobro poznali.  | Foto: Nosoroginja, ki so jo vsi v rezervatu dobro poznali.

Življenje je preprosto

Zala pravi, da je njihovo življenje zelo preprosto. Imajo solarno elektriko, v tem trenutku pa tudi tekočo vodo, vsaj dokler "se naši prijatelji sloni ne odločijo drugače". Sicer pa kuhajo na ognju.

Kamp je na najvišji točki rezervata, in to z razlogom, saj lokacija omogoča pregled nad dogajanjem v okolici. Predvsem imajo tako možnost, da slišijo strele divjih lovcev. Na nevarnost ali živali, ki se približujejo, jih opozarja tudi delovni pes proti krivolovu Shaya.

"Narava tukaj nas duševno zdravi. Vsak dan nam pripravi presenečenje, ob katerem smo srečni in hvaležni. Tega, kar doživljam tukaj, nočem nikoli pozabiti."


Dobrodošle so vse živali, ko pride leopard, se vsi skrijejo

So pa vse živali v kampu dobrodošle in po Zalinih besedah lahko ostajajo, dokler želijo. Največkrat si tako bivališče delijo s sloni in levi, obiskali so jih črni nosorogi, med hišicami se dobro počutijo predvsem bivoli, kadar pride na obisk leopard, pa se vsa ekipa skrije v varno zavetje avtomobila ali hišice. Tudi strupene kače prestavijo na drugo stran rezervata.

Slovenske železnice banner | Foto:

"Življenje tukaj je zanimivo tudi z vidika doživljanja narave okoli nas. Kadarkoli gremo na sprehod ali izvajamo aktivnost, so vsi naši čuti na sto odstotkih. Vsak zvok, vonj, vsaka sled je zelo pomembna. Če nisi zbran, te to lahko spravi v zelo nevaren položaj," pojasnjuje Zala. Dodaja, da mora ostati zbrana in mirna, čeprav se je naučila brati naravo in govorico živalskih teles.

Ljudje raje kupijo nov telefon, kot pa pomagajo živalim

Ekipa, v kateri dela Zala, je majhna, vendar pravi, da vsak dan doživljajo čustvene viharje in pretrese, saj so vsi strastni in radi opravljajo svoje delo. Vsak klic o najdenih človeških sledeh v rezervatu, najdenem mrtvem nosorogu ali pobeglemu slonu jih tako vznemiri. Tudi Shaya se vozi po rezervatu in opazuje živali. | Foto: Tudi Shaya se vozi po rezervatu in opazuje živali.

"Tu je zelo preprosto dobiti dovoljenje za odstrel pobeglega slona v enem dnevu, dovoljenje za relokacijo pa dobiš v šestih tednih," dodaja Zala, ki opisuje, da črni nosorogi, pangolini in vse preostale ogrožene živalske vrste čakajo, da se jim pomaga.

"Ljudje imajo zelo čudne vrednote. Raje kupijo nov telefon, kot pa pomagajo naravovarstvenim organizacijam, ki se borijo za obstoj življenja na planetu," ugotavlja naša sogovornica, ki predlaga: "Nujno je treba spremeniti človeške vrednote. Seveda je težava kompleksna, ampak najprej je treba ustaviti povpraševanje po delih živali, do takrat pa se je treba boriti z vsemi močmi."

"Ravno razvijamo novo tehnologijo, ki bo popolnoma spremenila naš boj proti krivolovcem, in upamo, da bo vse delovalo tako, kot si zamišljamo. Če bo naša ideja uspešna, bomo naredili revolucijo na tem področju!"

Black Mambas – navdihujoča ženska organizacija

Za tamkajšnje prebivalce Zala najde zgolj lepe besede. Kot pripoveduje, gredo z ekipo pogosto v majhne vasice v okolici rezervata, kjer tamkajšnje prebivalce poučujejo o naravi, živalih in naravovarstvu. Tudi to je eden od načinov, kako se borijo proti krivolovu: njihova ideja stoji na tem, da morajo nove generacije poučiti o težavah, jim povrniti ljubezen do narave ter njihove naravne dediščine in vrednot. "Zavedamo se, da gre za zelo dolgoročen cilj, ampak vseeno upamo, da bodo prihodnje generacije razmišljale drugače," dodaja Zala.

Izpostavlja še delo z "navdihujočimi ženskami, ki delujejo v protikrivolovni skupini in se imenujejo The Black Mambas". Gre za znano in večkrat nagrajeno organizacijo, ki jo je ustanovil Craig Spencer, tudi Zalin nadrejeni. So zelo uspešne, saj je zgolj v njihovem rezervatu število ubitih nosorogov upadlo za 65 odstotkov, lov na živali z vabami pa za 75 odstotkov.

Največja težava: finance

Shaya z najdenimi zankami, ki so jih našli ob pregledu rezervata. | Foto: Shaya z najdenimi zankami, ki so jih našli ob pregledu rezervata. Organizacija, kjer deluje Zala, se financira zgolj iz dobrodelnih dogodkov in donacij ter njihovega prostovoljnega programa. Težavo predstavljajo številne okvare na avtomobilih, kar nanese precej stroškov, prav tako so nepredvideni stroški najema veterinarjev, tovornjakov ali helikopterjev za različne akcije relokacij ali iskalne akcije. Gre za zneske, ki so vrtoglavo visoki.

"Imamo nekaj stalnih sponzorjev, brez katerih ne bi mogli opravljati svojega dela, ampak običajno mesec končamo v minusu," pojasnjuje Zala. Trenutno jim na primer težave povzroča huda suša, posledično pa tudi sloni, ki iščejo boljšo pašo in zato podirajo vse, kar jim pride na pot. S tem nastajajo ogromni stroški. Hkrati organizacija financira še protikrivolovne enote – imajo namreč neoboroženo enoto Black Mambas APU in oboroženo enoto Protrack.


"Black Mambas sestavljajo večinoma ženske, gre za prvo žensko protikrivolovno enoto v JAR, ki ima zdaj tudi tri moške člane. Delujejo predvsem kot 'Bobbys on the beat' ter vsakodnevno hodijo in nadzorujejo meje rezervata z namenom, da opravljajo zgodnjo detekcijo vpadov v rezervat. Ideja je, da poznajo meje in ograje kot lasten žep in takoj ugotovijo, ali je kašen kamen ali palica čudno postavljena in ni bila tam prejšnji dan. V pomoč so tudi varnostne kamere, ki pošiljajo fotografije na telefon."

Reševalne akcije se začnejo zgodaj.  | Foto: Reševalne akcije se začnejo zgodaj. Iskanje sledi nosorogov zgodaj zjutraj v presušeni rečni strugi. | Foto: Iskanje sledi nosorogov zgodaj zjutraj v presušeni rečni strugi. Včasih ekipi na pomoč priskoči tudi vojska.  | Foto: Včasih ekipi na pomoč priskoči tudi vojska. Zala ob gepardu.  | Foto: Zala ob gepardu.

Zala priporoča ogled strani IUCN Red List, kjer vsak dan dodajajo nove ogrožene živalske vrste. Zaželena je tudi finančna pomoč, več informacij pa je dostopnih tukaj, tukaj in tukaj

Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen … Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Novo upanje onkraj meje.

Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na katja.nakrst@tsmedia.si .