Pater z Manhattna: Tu se ni treba bati, da boš srečal kakšnega Slovenca

Petindvajset let je že, odkar ste prevzeli slovensko župnijo na Manhattnu. V tem obdobju se je življenje v župniji, slovenski skupnosti verjetno zelo spremenilo?

Jedro župnije se zelo stara. Veliko ljudi, ki so bili pred 25 leti še mladi, se je poročilo in se razselilo po vseh koncih Amerike. Ljudi je vedno manj, vsako leto. Leta nazaj, ko nas je bilo še veliko, smo organizirali velike prireditve, imeli smo župnijske sejme, na katere je prišlo par sto ljudi. Gostili smo pevske zbore iz Slovenije, znane igralce, kot sta Boris Cavazza in Polona Vetrih. Bilo je zelo živahno. Zdaj je drugače, pozna se, da v zadnjih 50 letih ni bilo kakšnega večjega priliva Slovencev od doma, ni političnih migrantov. Zdaj se zdi, da bodo spet prihajali ekonomski migranti … (smeh, op. a.)

"Stavba je bila ob mojem prihodu v zelo slabem stanju, potem smo jo leta 1997 obnovili od vrha do tal." Foto: Slovenska cerkev Sv. Cirila v New Yorku Zdaj bolj prihajajo posamezni mladi, ki v tujini iščejo nove priložnosti. Koliko se ti vključujejo v življenje župnije?

Nekateri pridejo k maši, številni pa niti ne vedo, da smo tukaj. Se pa ti mladi povezujejo prek Facebooka, s spletom so povezani s celim svetom in tako po fizičnem povezovanju niti nimajo potrebe. Več se nam jih pridruži za večje praznike ali na kakšnih koncertih. Zelo pogosto gostimo Vlada Kreslina, ta zelo pritegne to generacijo, ki pozna njegove pesmi.

Kaj pa je drugače v primerjavi s Clevelandom, kjer živi najmočnejša slovenska skupnost v ZDA? Sicer se tudi tam pozna osip.

Zelo pomembno je, če ima župnija šolo in kakšno društvo. Dokler smo imeli tu manjše otroke, smo jih učili slovenščino, otroci pa pripravljali različne prireditve, na katere so povabili starše in druge ljudi. To ustvari drugačno življenje, kot če ni ničesar. V Clevelandu je še več mladih družin, kar pomembno vpliva na družabno življenje. Pri nas so zadnje družine Manhattan zapustile že pred davnimi leti, cerkve pa niso mogli odpeljati s seboj.

Koliko ljudi pravzaprav danes še pride k vaši nedeljski maši?

Razen nekaterih diplomatov Slovenci na Manhattnu praktično ne živijo, ker je predrago. Živijo bolj na deželi in imajo uro in pol ali celo več vožnje do sem, kot bi se k maši vozili iz Lendave v Ljubljano. Kakšnih 20 ali 30 se jih pripelje vsako nedeljo, kar je zelo požrtvovalno, saj jim gre za to skoraj ves dan.

Več jih pride vsako tretjo nedeljo, ko imamo po maši še tako imenovano kulturno uro – to so kakšne razstave, predavanja, srečanja s Slovenci iz domovine, včasih gostimo tudi kakšnega glasbenika.

"Za cvetno nedeljo imamo butarice, ki smo včasih sami delali sami, zadnjih nekaj let pa jih naročim iz Slovenije. Za veliko noč imamo vstajenjsko mašo, po maši sledi blagoslov jedi. Potem pa se še pogostimo s potico, šunko in hrenom." Foto: Slovenska cerkev Sv. Cirila v New Yorku

Oktobra lani ste praznovali 100-letnico cerkve, na slovesnosti ste gostili tudi ljubljanskega nadškofa metropolita Stanislava Zoreta.

Takrat se je pa zbralo okoli 300 ljudi, ki so prišli z vseh koncev sveta – Slovenci iz Avstralije, Latinske Amerike, drugih koncev ZDA in matične domovine. Ker cerkev ne sprejme toliko ljudi, smo slovesnost prenašali prek Skypa v dvorano pod cerkvijo. Po maši smo imeli še slavnostno večerjo v New York Atletic Clubu, najstarejšem atletskem klubu na svetu, v katerem imata kot edina nečlana svoji plaketi Jesse Owens in naš Leon Štukelj.

O cerkvi, ki jo je leta 1916 ustanovil pater Kazimir Zakrajšek, pišete tudi knjigo.

Iščem in pripravljam gradiva. Ravno sem bil v Lemontu pri Chicagu, kjer je vodstvo za slovenske frančiškane v Ameriki in naša centralna knjižnica. Brskal sem po izvodih naše najstarejše katoliške revije Ave Marija, v kateri je popisano vse, kar se je dogajalo po naših župnijah. Našel sem sliko nemškega patra, h kateremu so pred ustanovitvijo slovenske župnije Slovenci v New Yorku hodili k maši in je potem pomagal ustanoviti našo župnijo. To sliko sem iskal 25 let, ker sem jo želel objaviti ob obletnici, a sem jo našel čez nekaj mesecev.

Slovesnost ob odprtju slovenske cerkve v New Yorku leta 1916. Foto: Slovenska cerkev Sv. Cirila v New Yorku

Odkrivam veliko zanimivosti. Zgodovina Slovencev v ZDA je sicer na splošno zelo bogata. Glede na to, kako majhen narod smo, smo s svojimi odkritji in delom največ pripomogli k razvoju ZDA.

Pa se Američani tega zavedajo, ali sploh poznajo Slovence?

Niti ne, tu se za to nihče ne zanima. Bolj jim je pomembno, kaj je kdo naredil in da imamo vsi nekaj od tega.

V tem so ZDA zelo drugačne od Evrope.

Amerika je, kar zadeva življenje in kulturo, v skoraj vseh ozirih enkratna. Stara je komaj 200 let in v tem obdobju se ni ustvarila ameriška tradicija. Domorodne Indijance so povsem stisnili, tu zdaj živi na stotine različnih ljudi z vseh koncev sveta, a imamo dobro ustavo, ki omogoča sobivanje tako različnih ljudi in kultur.

Foto: Google Street View

"Slovenska župnija na Manhattnu stoji v soseski East Village, ki je znana po nočnih lokalih in studiih za piercinge in tetovaže. Ko sem pridejo Slovenci, sploh tisti malo bolj urejeni, me sprašujejo, kako lahko zdržim tu. Pa jim pravim, ali ni ena izmed prvih stvari demokracije ta, da se vsak oblači, kakor mu ustreza. To jih preseneti. Radi bi bili demokrati in hkrati imeli vse stvari urejene kot na primer na Kitajskem. 

Strpnost kot vrednota v New York privablja ljudi z vsega sveta. Tu se ni treba bati, da boš srečal kakšnega Slovenca. Ko hodiš po Ljubljani in koga spregledaš ali ga ne pozdraviš, je že vse narobe. Ves čas se na nekoga oziramo. Ko ljudje pridejo iz Slovenije, zaživijo, odkrijejo to svobodo, ki je doma ni."

Se Slovenci kaj spremenijo, ko pridejo v ZDA?

Kar opažam, je to, da mislijo, da je to "free country", kjer bodo lahko delali vse. A kmalu spoznajo, da je tu toliko zakonov in da je vsaka stvar zelo natančno določena. Če boš napačno parkiral, boš plačal kazen. Tu ni tega, da boš poklical nekoga, ki pozna nekoga, in ti bodo pogledali skozi prste. Vsi hitro ugotovijo, da je tukaj red. Tu že v šoli otroke učijo, kaj je legalno in kaj ne. Američani vedno vozijo po predpisih, niso tako kot mi, ki vozimo prehitro.

"Zelo pogosto gostimo Vlada Kreslina, saj zelo pritegne to generacijo, ki pozna njegove pesmi." Foto: Osebni arhiv So stvari v ZDA bolj urejene kot v Sloveniji, tudi s političnega vidika?

Seveda. V Sloveniji se vsi poznamo med seboj in si uredimo stvari. Tej domačnosti ne moremo pobegniti. Tu v Ameriki pa ni tako, da bo policist iz New Yorka poklical tistega v Kaliforniji, ker ga ne pozna. Veliko večja stopnja odgovornosti in narodne zavednosti je potrebna pri tako majhnem narodu, kot smo mi, da vsa stvar ne preide v korupcijo. Isto težavo imajo tudi drugi majhni narodi.

V enem izmed intervjujev ste dejali, da ste si pred osamosvojitvijo Slovenije želeli živeti v samostojni domovini, zdaj pa ste skoraj že ves čas v Ameriki. Kako je od daleč spremljati Slovenijo?

Po eni strani se je precej spremenilo, po drugi strani pa je enako. Nekoč so se v Mladini in Tribuni norčevali, kako se okoli korita vrtijo vedno isti ljudje. Zdaj to ni veliko drugače in tudi težko je pričakovati, da se bo kaj spremenilo, ko se med seboj vsi poznajo.

O politiki ne bi govoril … Moti pa me, da v sodstvu, če je potrebno, kakšne stvari rešijo zelo hitro, druge pa se vlečejo leta, ker jih "ni mogoče" rešiti. Kako je mogoče, da je bilo toliko ljudi protipravno umorjenih, pa za to nihče ne odgovarja? Ali pa, kako je lahko tako ogromna bančna luknja in ni nikogar, ki bi odgovarjal za to? To so stvari, ki jih bo Slovenija še morala urediti.

Se v Sloveniji veliko stvari nikamor ne premakne, ker je ljudstvo preveč pasivno? Kulture, da bi se ljudje zgrinjali na ulice in zahtevali svoje pravice, pri nas niti ne poznamo.

Ta kultura je bila doma bolj ali manj le v levih sferah, kjer se je pred 60, 70 leti ustvarjala revolucija. Zavedati se je treba, da je 70 let enoumja v Sloveniji popolnoma uničilo osebno iniciativo ljudi. Ta je bila največja nevarnost socializma in komunizma. Moja generacija je hodila v službo, če si želel ustvariti svoje podjetje, si imel težave. Ko se je sistem spremenil, so ljudje obnemeli in čakali, kaj bo država naredila za njih. A država ni za to, da bo delala zate. To je velika težava vseh družb, ki so nastale iz centralno vodenih gospodarstev in politike, ne le Slovenije. Še nekaj časa bo trajalo, da se bo to spremenilo. Zdaj je na vas mlajših, da izvedete reforme.

Pri vas se pogosto oglasijo tudi Slovenci, ki živijo po drugih koncih sveta. Kako pa oni gledajo na domovino?

Vsi ugotavljamo podobne stvari in gledamo, kdaj bo Slovenija normalno zaživela. Slovenija ima ogromno pametnih ljudi – imamo poseben talent za jezike, mladi, ki grejo v svet, izumljajo in patentirajo ogromno stvari. Kako to, da tega ne morejo storiti doma? Ali pa ta dva, ki sta za ogromno denarja Kitajcem prodala govorečega mačka, ki ga imam tudi sam na telefonu. Kaj bo imela Slovenija od tega? Vsa birokracija in zakonodaja ljudem to preprečujeta.

Poglejte, v Sloveniji je dva milijona prebivalcev. Samo tu na Manhattnu nas je več in imamo le enega župana in približno 45 tajnikov ter proračun za več kot 20 milijard, a vseeno vse deluje. V Sloveniji bo treba najti način, da bi stvari poenostavili in bi bilo vsem v zadovoljstvo.

Kako bi po četrt stoletja v Ameriki ocenili, kje je bolje živeti: v Sloveniji ali ZDA?

Kar zadeva urejenost, zagotovo v Ameriki. Tukaj velja načelo, da se država ne vtika v ljudi in poskrbi le za tisto, za kar sami ne morejo. Kar ljudje zamerijo prejšnjemu predsedniku, je Obamacare, saj je država to ljudem vsilila ali pa bi plačali kazen. To je proti ameriškemu načinu življenja.

Kar zadeva standard življenja, je zagotovo bolje v Sloveniji. Je kot oaza sredi Evrope. Okolje je bolj čisto, Slovenci pa imate še vedno več časa za socialno življenje. Tu v New Yorku ljudje delajo od jutra do večera, samo da si plačajo hrano in stanovanje. Verjetno bo sicer z leti tudi v Sloveniji tega manj.

V letih pred praznovanjem stote obletnice cerkve ste večkrat dejali, da ostajate vsaj do takrat, kako bo potem, pa je v božjih rokah. In zdaj?

Zdaj se dobro počutim, ker je vse v božjih rokah (smeh, op. a.). Zdi se, da bom še kar nekaj časa tu. Če sem čisto iskren, kakšne posebne razlike, če sem doma ali pa tukaj, ne čutim. Delo, ki ga opravljam, je zelo podobno. Tukaj se sicer zdaj bolj posvečam starejšim, vsako leto je več takih, ki ne morejo več v cerkev in jih moram obiskati na domu. Doma pa sem veliko delal z otroki in mladino, hodili smo v hribe in po lepih romarskih krajih. Naše duhovniško delo je raznovrstno in dokler si v tem koristen, v tem uživaš.