Torek, 16. 8. 2016, 11.54
7 let, 2 meseca
"Andrej Bajuk je postavil demokratične standarde, ki bi se jih morali držati"
Danes mineva pet let od smrti Andreja Bajuka, predsednika slovenske vlade, uglednega bančnika in ustanovitelja stranke Nova Slovenija.
Andrej Bajuk se je v zgodovino zapisal kot tretji predsednik Vlade Republike Slovenije in ugleden bančnik. Njegova družina se je maja 1945, leto in pol po njegovem rojstvu, pred komunističnim nasiljem umaknila na avstrijsko Koroško, od tam pa je emigrirala v Argentino in se naselila na zahodu države, v Mendozi.
Ugledna bančniška kariera
Bajuk je tam diplomiral iz ekonomije, doktoriral pa je na University of California v Berkeleyju v ZDA. Za eno leto je postal asistent direktorja Svetovne banke, nato pa se je zaposlil v medameriški razvojni banki (IDB), kjer je z leti napredoval in postal direktor predsednikovega kabineta in član sveta izvršnih direktorjev banke. Leta 1994 je kot predstavnik IDB odšel v Pariz, kjer je deloval do leta 2000, ko je vstopil v slovensko politiko.
Predsednik vlade in ustanovitelj Nove Slovenije
Po nezaupnici vladi Janeza Drnovška je za približno sedem mesecev postal predsednik vlade (od 3. maja do 16. novembra 2000), potem pa je bil poslanec državnega zbora.
Avgusta istega leta je iz dela razpadle stranke SLS+SKD ustanovil Novo Slovenijo in postal njen predsednik. Ob ustanovitvi je napovedal stranko, ki bo "sodobna, odprta" in "ki želi pomembno prispevati k zvišanju slovenske politične kulture", njen cilj pa bo Slovenija, ki bo "gmotno premožna, duhovno čila, evropsko pluralna, notranje složna in po meri lastne duše povezana s svetom". Glede vključevanja v Evropsko unijo je dejal, da se v Evropo "ne moremo zgolj vključiti, marveč jo hočemo in bomo soustvarjali na naših tleh".
"V čast mi je bilo, da sem bila del njegove ekipe. Bil je razumevajoč človek, ki si ga takoj vzel za svojega," se Bajuka spominja državna tožilka Barbara Brezigar.
Leta 2004 je Nova Slovenija dosegla najboljši rezultat in osvojila devet sedežev v državnem zboru. Od leta 2004 do 2008 je v vladi Janeza Janše opravljal funkcijo ministra za finance. Največji dosežek njegovega mandata je zamenjava tolarja z evrom. Zaradi neuvrstitve Nove Slovenije v parlament je leta 2008 odstopil kot predsednik in se umaknil iz javnega življenja. Umrl je 16. avgusta 2011.
Državnik s širino duha in srčno kulturo
"Andrej Bajuk je bil državnik s širino duha in srčno kulturo, ki v politiki ni iskal koristi zase, ampak priložnost, da deluje za naše skupno dobro," se ga spominja Barbara Brezigar, nekdanja generalna državna tožilka, ki je v Bajukovi vladi vodila ministrstvo za pravosodje.
Poznalo se mu je, da je prišel iz sveta. Ni bil ozek in zadrt, ampak strpen in brez predsodkov, pravi Brezigarjeva. "Pokazal je, kakšen je svetovljan in kakšne državnike bi potrebovali, a njegov čas je prehitro minil."
Odgovoren finančni minister
"Če bi bil še danes živ, bi zagotovo imel pomembno in ugledno vlogo moralne avtoritete," je prepričan nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek.
"Kot finančni minister je zelo odgovorno vodil slovenske finance in dosegel določeno finančno stabilnost. Ne nazadnje je bil razglašen za najboljšega evropskega finančnega ministra. Svojo vlado je pozneje vodil zelo široko, umirjeno in z demokratičnim pristopom. Svojih stališč ni vsiljeval, ampak je sprejemal predloge ministrov. Bil je gospod, preprosto povedano," pravi Tone Jerovšek, nekdanji ustavni sodnik in minister brez resorja, zadolžen za področje zakonodaje, v Bajukovi vladi.
Kot pravi, je imel Bajuk zelo veliko znanja in "široko obzorje", zato je lahko kompetentno presojal o tem, katere odločitve so primerne za Slovenijo.
"Naredil je napako, ker je odstopil kot predsednik stranke"
"Vzpostavil je standarde demokratičnega vodenja, ki bi se jih bilo treba držati. Nikoli ni postavljal na prvo mesto svoje stranke. Mnogi namreč vidijo najprej sebe in svojo stranko, šele nato interes države. Mislim, da je naredil napako, ker je odstopil kot predsednik stranke. Če bi bil še danes živ, bi zagotovo imel še vedno pomembno in ugledno vlogo moralne avtoritete," meni Jerovšek.
18