Sobota, 4. 5. 2024, 14.48
6 mesecev, 3 tedne
Če bi tej ženski uspelo, bi Slovenija ostala brez izhoda na morje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,38
Clare Boothe Luce (1903–1987) je bila v mladosti naklonjena politični levici, pozneje pa je postala goreča protikomunistka. Pomembna je tudi za slovensko zgodovino, saj je bila ameriška veleposlanica v Italiji ravno v času tržaške krize 1953–1954 in razdelitve Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) z Londonskim sporazumom iz leta 1954.
Sloveniji je izhod na morje omogočil Londonski sporazum iz oktobra 1954, ki je razdelil Svobodno tržaško ozemlje (STO) med Jugoslavijo (Slovenijo in Hrvaško) in Italijo. Naša zahodna soseda je takšni razdelitvi STO dolgo nasprotovala, saj je želela dobiti celotno ozemlje STO, torej tudi Koper, Piran in Izolo. Pri tem je Italija lahko med drugim računala na podporo ameriške veleposlanice v ZDA Clare Boothe Luce, ki je bila velika nasprotnica Titove Jugoslavije. A na koncu se je tudi ona sprijaznila s tem, da si Italija ne bo mogla priključiti vsega ozemlja STO in je podprla razdelitev.
Ena najpomembnejših okroglih obletnic v letošnjem letu bo tudi 70. obletnica londonskega sporazuma, ki je bil podpisan 5. oktobra 1954. Ta sporazum, ki je odpravil leta 1947 ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), je Sloveniji omogočil izhod na morje.
Razdelitev Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1954
Sporazum je namreč cono B STO, ki je bila od konca druge svetovne vojne pod jugoslovansko vojaško upravo, dodelil Jugoslaviji. Severni del tega ozemlja s Koprom, Izolo in Piranom je prišel v okvir Slovenije, južni del pa v okvir Hrvaške. STO je bila ustavljena na podlagi pariškega mirovnega sporazuma, ki je bil podpisan 10. februarja 1947. Ta je takratni Jugoslaviji dal velik del ozemlja, ki ga je Italija dobila po prvi svetovni vojni oziroma z rapalsko pogodbo iz leta 1920.
Slovenija leta 1947 še ni dobila izhoda na morje
Zunaj Slovenije pa so po pariškem mirovnem sporazumu ostale Kanalska dolina, Rezija, Beneška Slovenija in večinsko romanska Gorica z večinsko slovensko okolico. Vse to je ostalo pod Italijo.
Slovenija zaradi ustanovitve STO tudi ni dobila starodavne slovenska obala med Štivanom in Miljami vključno z večinsko italijanskim Trstom. Zunaj Slovenije so bile tudi takrat večinsko italijanska mesta Koper, Izola in Piran. V neposrednem zaledju teh mest pa so živeli Slovenci.
Italiji naklonjena Tristranska izjava iz marca 1948
Marca 1948 so zahodni zavezniki, tj. ZDA, Velika Britanija in Francija, v tristranski deklaraciji (znana tudi kot tristranska izjava) Italiji obljubili celotno ozemlje STO. S tem so hoteli pred italijanskimi splošnimi volitvami, te so bile junija 1948, okrepiti desnosredinske nekomunistične stranke, kar jim je tudi uspelo, saj je na volitvah slavil blok strank okoli krščanskih demokratov (DC) pod vodstvom Alcideja de Gasparija.
Luceva se je leta 1935 poročila z medijskim magnatom Henryjem R. Lucem (znan tudi kot Harry Luce), ki je bil privrženec ameriških republikancev in zelo vnet protikomunist. Že pred začetkom hladne vojne med kapitalističnim Zahodom in komunističnim Vzhodom sta zakonca zagovarjala zaostritev ameriške politike do komunistične Sovjetske zveze. Luceva sta bila eden od politično najmočnejših zakonskih parov v ameriški zgodovini.
Nove italijanske splošne volitve so bile junija 1953. Še predtem, marca 1953, je postala ameriška veleposlanica v Italiji Clare Boothe Luce, žena vplivnega ameriškega časopisnega magnata Henryja Lucea (tudi Harry Luce).
Protikomunizem in simpatije do Mussolinija
Henry Luce je med drugim izdajal revije Time, Life in Sports Illustrated. Bil je podpornik ameriških republikancev in goreč protikomunist. Pred drugo svetovno vojno so imeli njegovi mediji pozitiven odnos do fašistične Italije.
Time je tako pred drugo svetovno vojno hvalil fašističnega voditelja in zatiralca Slovencev Benita Mussolinija kot možatega in močnega voditelja, ki se popolnoma obvladuje. Time je bil tudi sovražen do španskih levo usmerjenih republikancev v času španske državljanske vojne.
Občudovalka Karla Marxa postane protikomunistka
Leta 1903 v New Yorku rojena Luceva je bila v mladosti politično naklonjena levici in je rada prebirala Karla Marxa. Bila je pisateljica (med drugim je napisala gledališko igro Ženske, The Women v izvirniku, ki je bila uspešnica na Broadwayu) in novinarka (med drugim je pisala za revijo Vogue in bila nekaj časa urednica revije Vanity Fair).
Luceva je v Italijo prišla aprila 1953. Na Apeninski polotok je potovala s čezoceansko ladjo Andrea Doria (na fotografiji je Luceva na krovu ladje, ko je ta pristala v Neaplju). Luceva je bila prva Američanka v zgodovini, ki je prevzela zelo pomemben veleposlaniški položaj. Luceva je znana tudi zaradi svoje odmevnega prestopa v katoliško vero leta 1946. Vzgib za to poteza bila njena življenjska kriza, na katero je zelo vplivala smrt njene hčerke v avtomobilski nesreči leta 1944. Hčerka je bila njen edini otrok. Luceva je bila dobra prijateljica papeža Pija XII. (papeževal je med letoma 1939–1958) in se je z njim v času bivanja v Rimu pogosto srečavala. Luceva je bila znana tudi kot ljubiteljica italijanske visoke mode.
Pod vplivom svojega moža Henryja Lucea (to je bil njen drugi mož), s katerim se je poročila leta 1935, pa je postajala vse manj naklonjena levice in je bila še zlasti po podpisu pakta Ribbentrop-Molotov leta 1939 vneta protikomunistka. Luceva je postala članice republikanske stranke, med letoma 1943 in 1947 je bila tudi republikanska kongresnica v Washingtonu.
Odhod v Italijo in prva politična afera
Veleposlanica v Rimu je postala v času administracije republikanskega predsednika Dwighta Eisenhowerja, do katerega je imela neposreden dostop. Seveda je imela tudi močno podporo v medijih v lasti njenega moža. Oba z možem sta pred ameriškimi predsedniškimi volitvami leta 1952 močno podpirala Eisenhowerja. Ona je imela niz govorov, on pa je prispeval denar Eisenhowerjevi kampanji.
Takoj, ko je prišla na Apeninski polotok, se je javno vpletla v italijanske notranje zadeve. Enajst dni pred italijanskimi volitvami, 28. maja, je imela govor v Milanu, v katerem je govorila o ameriških ekonomskih ukrepih, če italijanski volivci ne bodo glasovali v skladu z ameriškimi željami.
Volitve leta 1953 okrepijo komuniste ter neofašiste
Govor je seveda razburil privržence italijanske levice, še zlasti pa podpornikee Komunistične partije Italije (PCI), ki jo je vodil Palmiro Togliatti. Ta je Lucevo označil za žensko, ki prinaša nesrečo.
Luceva je imela Trst za italijansko mesto, zato ga po njenem trdnem prepričanju ne bi smeli dati Jugoslaviji. Po popisu leta 1910 so v Trstu, ki je imel nekaj več kot 230 tisoč prebivalcev, večino prebivalstva sestavljali italijansko govoreči meščani (od okoli 120 do 140 tisoč). Trst je imela močno slovensko manjšino (od okoli 37 do 57 tisoč) in je bil tedaj največje slovensko mesto. Imel je tudi popolnoma slovensko zaledje, saj je bil že stoletja romanska enklava na t.i. starodavni slovenski obali med Miljami in Štivanom. V antičnih virih je Trst znan kot Tergeste, kar je bila morda venetska beseda za trg (Veneti so bili ljudstvo, ki je govorilo jezik italo-keltskega kova).
Z govorom niso bili zadovoljni niti italijanski krščanski demokrati, saj so menili, da jim bo bolj škodil kot koristil. Na volitvah so krščanski demokrati doživeli osip glasov, okrepili pa so se komunisti in socialisti ter na desnici monarhisti in neofašisti.
Luceva prepričana, da Italiji grozi komunizem
Luceva je bila po volitvah prepričana, da Italiji grozi nevarnost komunističnega državnega udara in izbruh državljanske vojne. Znanemu ameriškimu novinarju Cyrusu Sulzbergerju je na kosilu dejala, da je Italija ameriška Indokina (namig na francoske težave v Indokini zaradi vstaje vietnamskih komunistov, op. p.) in da bodo oblast v Italiji prevzeli komunisti, če ameriški kongres ne bo ukrepal.
Sulzberger pa je v svojih člankih za New York Times dokazoval, da je govorjenje o komunistični grožnji v Italiji zelo pretirano. Čeprav Luceve v svojih takratnih člankih ni izrecno omenjal, jo je pozneje v svojih spominih opisal kot norico in osebo, ki je hotela v svoji prvi diplomatski službi zasloveti s pomočjo političnega aktivizma.
Luceva prepričana, da je volitve odločilo tržaško vprašanje
Luceva je pred volitvami trdila, da vprašanje Trsta ne bo imelo vpliv na izid, po volitvah pa je spremenila mnenje in začela zatrjevati, da so krščanski demokrati doživeli upad glasov izključno zaradi neuspeha ZDA, Velike Britanije in Francije, da bi udejanjile tristransko deklaracijo o Trstu iz leta 1948, ki je Italiji dajala celotno STO. V Washington je pošiljala sporočila, v katerih je zagovarjala izročitev celotnega STO Italiji.
Po razkolu s Stalinovo Sovjetsko zvezo se je Titova Jugoslavija naslonila na Zahod. Ta v zameno za vojaško in gospodarsko pomoč (med drugim je Jugoslavijo oskrboval z ameriško pšenico) od jugoslovanskih komunistov ni zahteval konec partijske diktature oziroma konec enostrankarskega sistema. Marca 1953 je jugoslovanski predsednik Josip Broz-Tito prišel na večdnevni obisk v Veliko Britanijo, kjer se je med drugim srečal s svojim medvojnim znancem Winstonom Churchillom (ta je bil v času Titovega obiska spet britanski premier) in britanskim zunanjim ministrom Anthonyjem Ednom (na fotografiji stoji ob Churchillu). Med obiskom je tekla beseda tudi o rešitvi tržaškega vprašanja, v Londonu je bilo leto pozneje po tajnih pogajanjih tudi sklenjen sporazum. Titov obisk Velike Britanije marca 1953 je bil prvi obisk kakšnega komunističnega voditelja države v kateri od zahodnih držav.
Škodljiva je bila po njenem mnenju tudi ameriška podpora Titovi Jugoslaviji (po razkolu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo je Zahod na čelu z ZDA podpiral Josipa Broza-Tita, Jugoslavija pa je leta 1953 z Balkanskim paktom, sklenjenim s Turčijo in Grčijo, postala skorajda nekakšna pridružena članica Nata, op. p.). Luceva je v svojih sporočilih tudi omenjala, da je Tito najbolj osovražen človek v Italiji.
Luceva o posledicah morebitne izgube Italije
Sulzbergerju je Luceva v nekem pogovoru dejala, da če bo Italija postala komunistična, to ne bo samo katastrofa za ZDA, ampak bo to neverjeten politični poraz za republikansko stranko. V primerjavi s tem bo izguba Kitajske videti malenkost. Izguba Italije bi tudi močno vplivala na Američane italijanskega porekla in katoličane v ZDA.
Luceva je v nekem sporočilu za Washington, ki ga je napisala v obliki kratke pesmi, celo trdila, da bi lahko zaradi Trsta posledično vsa zahodna Evropa postala komunistična.
Preobrati Luceve
Da se to ne bi zgodilo, je Luceva predlagal spremembo ameriške politike do Trsta, omogočanje ponovnega priseljevanja Italijanov v ZDA in izboljšanje trgovinskih odnosov z Italijo. A se je ameriško zunanje ministrstvo sčasoma začelo odmikati od vplivov, ki so prihajali od Rima oziroma od veleposlanice Luceve.
Pariški mirovni sporazum med poraženo Italijo in zmagovitimi zavezniki je bil podpisan 10. februarja 1947, veljati pa je začel 15. septembra istega leta. Na zemljevidu je z rumeno barvo označeno ozemlje, ki ga je tedanja Jugoslavija dobila s tem sporazumom. S tem sporazumom je bilo tudi ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), katerega meje so na zemljevidu označene z vijolično črto. STO mednarodnopravno ni pripadal ne Italiji ne Jugoslaviji. Bil je razdeljen na cono A, ki je bila pod upravo ameriške in britanske vojske (ta je bila naklonjena Italijanom), in na cono B, ki je bila pod upravo jugoslovanske vojske. Leta 1954 je bil STO razdeljen: cona A je prišla v okvir Italije (zeleno ozemlje znotraj vijolične črte), cona B pa v okvir Jugoslavije oziroma Slovenije in Hrvaške (svetlorumeno ozemlje).
Pa tudi Luceva je začela septembra 1953 zagovarjati t. i. realistično rešitev, to je delitev STO med Italijo in Jugoslavijo, čeprav si ji je še vedno tožilo po tristranski izjavi iz leta 1948. Nato pa je spet naredila preobrat in novembra 1953 zagovarjala uresničitev tristranske izjave. Na koncu pa je spet pristala pri t. i. realistični rešitvi ter italijanskim politikom grozila, da Italije ne dobila ameriškega posojila za posodobitev italijanske vojske, če se ne bo strinjala z Londonskim sporazumom.
Luceva trdi, da je Trst italijansko mesto
Na koncu je bila Luceva zadovoljno s tem, da je Italiji priborila Trst. To mesto je imela za italijansko mesto, zato ne bi smelo pripadati Jugoslaviji.
Luceve je ostala veleposlanica v Rimu do novembra 1956. Leta 1959 je želela postati veleposlanica v Braziliji, a se je na koncu temu položaju odpovedala. Kljub temu, da ni nadaljevala diplomatske kariere, je ostala politično dejavna ter je bila med drugim svetovalka dveh republikanskih predsednikov, Richarda Nixona in Ronalda Regana. Umrla je oktobra 1987 v Washingtonu.
Osimski sporazumi
Italija Londonskega sporazuma ni nikoli ratificirala, tako da je razmejitveno vprašanje dobilo epilog šele z Osimskimi sporazumi, ki so bili med Jugoslavijo in Italijo podpisani novembra 1975 ter stopili v veljavo aprila 1977.
Clare in Henry Luce sta imela odprt zakon. Med njenimi ljubimci naj bi bili Randolph Churchill, sin Winstona Churchilla, britansko-norveški pisatelj Roald Dahl in Joseph P. Kennedy, oče poznejšega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. Na fotografiji: Clare in Henry Luce, ki se rokuje z Johnom F. Kennedyjom med inavguracijskim plesom po Kennedyjevi inavguraciji januarja 1961.
V Sloveniji se je v zadnjih desetletjih uveljavil mit, da Slovenija leta 1947 ni dobila vsega slovenskega narodnega ozemlja, ki ga je na račun Italije izgubila po prvi svetovni vojni, ker je bila Jugoslavija (katere del je bila takrat Slovenija) komunistična država in tedaj še velika zaveznica Stalinove Sovjetske zveze. V resnici pa že pred drugo svetovno vojno Velika Britanija kraljevi, torej nekomunistični Jugoslaviji ni želela obljubiti kakšnih velikih sprememb italijansko-jugoslovanske meje.
Na britanskem zunanjem ministrstvu so leta 1941 premišljevali o popravkih italijansko-jugoslovanske meje, a zahodne Istre, Trsta in verjetno tudi Gorice London ni želel dati Jugoslaviji, saj je te kraje štel za kulturno italijansko ozemlje, italijansko kulturo pa so Britanci imeli za višjo oziroma večvedno od kulture Slovencev in Hrvatov. Tudi Američani, ki so imeli glavno besedo na Zahodu po drugi svetovni vojni, so imeli zelo v čislih italijansko civilizacijo zaradi njene bleščeče preteklosti (rimska civilizacija, renesansa, humanizem ...), o Slovencih pa so vedeli zelo malo, če sploh kaj. Primer takšne Američanke je bila zanesljivo tudi Luceva.
Glavni viri za članek:
Jelena Velisavljević (Jelena Velisavljevic), Clare Boothe Luce and the 1953–1954 Trieste crisis (sl. Clare Boothe Luce in tržaška kriza 1953–1954), Las Vegas 2001.
Tanja Mljač, Vloga in pomen veleposlanice Clare Boothe Luce pri reševanju tržaškega vprašanja, Ljubljana 2005.
Anne Colamosca, Clare Boothe Luce, From Broadway to the Cold War (sl. Clare Boothe Luce, Od Broadwaya do hladne vojne), november 2020.
Federico Tenca Montini, Trsta ne damo! Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945–1954, Ljubljana 2023.
Dragovan Šepić, Velika Britanija in pitanje revizije jugoslavensko-talijanske granice 1941 (sl. Velika Britanija in vprašanje revizije jugoslovansko-italijanske meje 1941), leto 1975.
Bogdan C. Novak, American policy toward the Slovenes in Trieste, 1941–1974 (Ameriška politika do tržaških Slovencev, 1941–1974), leto 1975.
