Ponedeljek, 9. 6. 2008, 21.21
8 let, 10 mesecev
"Če ne bi bilo partijskega sistema, Jugoslaviji ne bi bilo treba razpasti"
"Če ne bi bilo partijskega sistema, Jugoslaviji verjetno ne bi bilo treba razpasti," je povedala na današnjem tematskem večeru v organizaciji Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev v ljubljanskem Cankarjevem domu.
Kot je poudarila Hribarjeva, je komunistična partija med jugoslovanskimi narodi dovoljevala le razlikovanje po rodu in jeziku. Vsi drugi napori so bili nacionalizmi in ti so se vse bolj krepili. Po njenih besedah je v temelju razpada šlo za vprašanje demokracije. Šlo je za piramidalni sistem države in ko je odpadel vrh piramide, je ta začela razpadati, je še povedala.
Izpostavila je, da je civilna družba teren za osamosvojitev začela pripravljati konec 80. let prejšnjega stoletja. Spomnila je tudi, da je k prvim svobodnim volitvam v veliki meri pripomogla tudi nekdanja oblast, ki je volitve dovolila v nasprotju s tedanjo ustavo.
Po njegovih besedah je bilo to pomembno, ker je izražalo voljo po državi enakopravnih narodov, kar je potrjevala Vidovdanska ustava. Po ukinitvi Vidovdanske ustave se je to spremenilo v služenje interesom srbskega naroda, je poudaril Kučan.
Mirovna konferenci o Jugoslaviji leta 1991 je po njegovem mnenju tudi formalno pomenila konec razdruževanja Jugoslavije. Poleg tega pa je skušala zagotoviti že sicer zapoznelo intervencijo mednarodnih sil, je še povedal Kučan.
Kot je izpostavil, je bil problem Jugoslavije, da bi morala kot vsaka večnacionalna država iskati pravo ravnovesje med načelom enakopravnosti in načelom funkcionalnosti. Nekdanja država je po njegovem mnenju to ravnovesje sicer iskala in sicer z "nekim zagrizenim pristopom k reformam, ki pa niso peljale v pravo smer". To se je po Kučanovih besedah pokazalo takoj po smrti Josipa Broza - Tita.
Med ljudmi je bila poleg tega bojazen, da v evropske integracije ne bo mogoče preko Jugoslavije, je poudaril Repe. Kot je izpostavil, pa je bil eden ključnih elementov razpada države tudi spremenjen zgodovinski odnos do sovražnikov. Pred Nemci in Italijani ni bilo več strahu, glavni sovražniki so postali Srbi, je dejal.
Poleg tega se je celotna Zahodna Evropa gradila na ideji nacionalne države. Slovenski narod je to doživel, ko so mu to dovoljevale mednarodne politične okoliščine in ko je politično dozorel, je še povedal Lukšič.