Četrtek,
31. 12. 2020,
22.51

Osveženo pred

3 leta, 11 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

297

Natisni članek

Natisni članek

intervju Damijan Terpin

Četrtek, 31. 12. 2020, 22.51

3 leta, 11 mesecev

Damijan Terpin: Temu, kar se dogaja v Sloveniji, v vsej Evropi ni primere

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

297

Damijan Terpin | Foto STA

Foto: STA

"Ko sem do pred nekaj tedni govoril z znanci, prijatelji in kolegi v Sloveniji, sem zaznaval neko strašljivo brezbrižnost, superiornost in pišmeuhovsko držo do koronavirusa. Občutek je bil, da prevladuje miselnost, kaj nam pa morejo, za katero pa ne verjamem, da je značilna za slovensko dušo, pač pa je po mojem prepričanju rezultat objestne medijske kampanje, ki se v nobeni drugi zahodnoevropski državi ne more zgoditi in se tudi ni zgodila," nam je v intervjuju dejal odvetnik Damijan Terpin, ki živi v Italiji, dela pa v obeh državah.

Novice Terpin: Država mora ohraniti državniški odnos do manjšin

Leto 2020 je zaznamovala epidemija koronavirusa, ki je močno spremenila tok našega vsakdana. Kako je vplivala na vas?

Vplivala je precej. Prvi val je bil v Italiji zelo hud, Slovenija pa se ga je spretno ubranila, očitno s premišljenimi in pravočasnimi ukrepi. Pri nas smo bili zaprti v hišah skoraj tri mesece. Med tednom sem hodil v svojo pisarno, kjer pa sem bil popolnoma sam, brez sodelavk in brez strank. Prijatelj, ki ima restavracijo, je tudi meni dostavljal kosila, nikjer pa ni bilo mogoče popiti niti kave. Ni bilo prijetno. V naši deželi (Furlanija - Julijska krajina, op. p.) je bilo k sreči relativno malo okužb in smo jo poceni odnesli.

Kako preživljate praznike? Ste bili morda na obisku pri sorodnikih ali to še nameravate?

Kot vsi drugi jih preživljam doma. Prvič v življenju, kar pomnim, nisem bil pri polnočnici. Treba je potrpeti, niti ne toliko zase; vsak naj pomisli, da relativno majhno odrekanje lahko prepreči najhujše drugim, zlasti starejšim. 

Italijani so znani kot narod, željan zabave, ki se rad druži ob dobri hrani in pijači. Letos večjih praznovanj ni bilo, saj je vlada v obdobju praznikov sprejela še strožje ukrepe, ki so dokaj primerljivi s slovenskimi. Kako se je javnost odzvala na to? Je bilo zaznati kaj nejevolje med prebivalci?

Dejansko imamo lockdown (zaprtje države, op. p.) od 24. decembra do 6. januarja, vmes pa le štiri dni oranžne cone, ko so odprte le nekatere trgovine, ne pa lokali in gostilne. Premikanje je močno omejeno. Seveda je to dodaten hud udarec za ves gostinski sektor, ki pa si je poleti izjemno opomogel, kot mi pravijo vsi moji prijatelji gostinci in vinarji. Po drugi strani pa je bilo v Sloveniji nejevolje toliko, da ni verjeti. Toliko gneva in surovega nasprotovanja vsakršnemu ukrepu, vključno z nošenjem mask, kot ste ga izražali v Sloveniji, je prav neverjetno in vam zagotovo v vsej Evropi ni primere. Seveda tudi pri nas ljudje niso navdušeni, saj imamo že drugo zaprtje države v manj kot letu dni. Ni pa nikjer te obsedenosti in protivladne histerije, ki se je do pred kratkim dogajala pri vas.

Pfizer cepivo
Novice V Italiji prva pošiljka cepiva. Tovornjake spremljajo karabinjerji.

Kot je znano, je bila Italija v prvem in drugem valu ena najhuje prizadetih držav v pandemiji bolezni covid-19. Se vam zdi, da Italijani z vlado na čelu, ki sprejema ukrepe, dobro krmarijo v zdravstveni krizi?

Italija ni bila nikoli organizirana država in nesposobnost, da bi javni sektor karkoli organizirano postoril, je že pregovorna. Grozljive številke glede žrtev koronavirusa v prvem valu so vsaj deloma nastale tudi zaradi tega. Posledice nesposobnosti karkoli organizirano postoriti zato prelagajo na nas, državljane, ki vedno znova stisnemo zobe in se poskušamo prebiti iz krize v krizo. Iznajdljivost, ustvarjalnost in podjetnost Italijanov so pravo nasprotje neorganiziranosti italijanske javne uprave. Če ne bi bilo tako, bi država že zdavnaj propadla.

Kljub temu pa si pri nas medijska srenja ni dovolila v najhujši krizi hujskati ljudi na ulice in naši študentje zagotovo niso dobili 150 evrov kot vaši, pa tudi noben šef ravnateljskega sindikata ni po televiziji strašil, kakšne nepopravljive psihične posledice bodo doletele študente in dijake po treh tednih šole na daljavo. Moj sin je bil zadnjič v šoli pred pustom, septembra le dva dni, ko se je prav tam okužil s koronavirusom. Sprva so govorili, da bo šola končno spet odprla vrata 7. januarja, naša ministrica za šolstvo pa zdaj že namiguje, da najbrž ne bo tako. Zaradi tega pa ne zganjamo nobenega škandala in preplaha, le otrokom se moramo starši bolj posvetiti in tudi več časa lahko z njimi preživimo.

V spomladanskih mesecih smo lahko v medijih spremljali niz rekordov tako po številu okužb kot smrti. Bolnišnice so pokale po šivih, zdravstveni sistem je bil na robu kolapsa. Italijanski zdravniki so opisovali neznosne razmere in prosili za pomoč. Zdi se, da v drugem valu kljub slabim številkam ne vlada kaos. Zakaj mislite, da se prvi in drugi val v Italiji tako močno razlikujeta?

Razlika je predvsem v Sloveniji, ki se je prvemu valu uspešno izognila, Italija pa ne. Razlika je tudi zaradi dejstva, da se zdaj veliko obolelih zdravi doma, vsaj do določene faze napredovanja bolezni, medtem ko so prej takoj pritisnili na bolnišnice. Prvi val pa v Italiji sploh ni bil povsod enak. V Bergamu smo doživeli pravo katastrofo in strašen pritisk na bolnišnice v Lombardiji in še kje. Tam se je virus očitno širil že dolgo časa, preden je bil sploh odkrit. Takih razmer pa ni bilo povsod, na primer v Furlaniji - Julijski krajini sploh ne. Tudi zdaj so v določenih okoljih številne bolnišnice pod velikim pritiskom, so pa druge oddelke prekvalificirale v "koronaoddelke" in nekako shajajo, čeprav trpijo drugi bolniki. To delate tudi v Sloveniji, ker nikjer ni mogoče v šestih mesecih izšolati dveh ali treh generacij anesteziologov in pulmologov, tudi če je postelj in respiratorjev dovolj.

Terpin meni, da je politične konkurence v slovenskih medijih zelo malo.  | Foto: Bor Slana Terpin meni, da je politične konkurence v slovenskih medijih zelo malo. Foto: Bor Slana

V Sloveniji nam trenda potrjenih okužb kljub vsem ukrepom in naporom še vedno ni uspelo obrniti navzdol. Če potegnete vzporednico z Italijo – kako vi vidite potek pandemije v Sloveniji v primerjavi z Italijo? Delamo kaj narobe, zakaj nam ne uspeva?

Kot rečeno, dokaj podrobno sledim stanju v Sloveniji, bodisi prek medijev bodisi neposredno prek prijateljev, znancev, politikov, urednikov itd. Prepričal sem se, da kar govori opozicija, češ da vlada izrablja koronavirusno krizo za utrjevanje oblasti, preprosto ni res. Resnica je ravno obratna. Opozicija nerazsodno in glede na nevarnost bolezni tudi brezsramno izrablja to krizo za rušenje vlade ob očitno pravi suši drugih, torej političnih argumentov. To pa počenja tako, da prav vsak protikoronski ukrep vlade v medijih postane tema dneva. So praktično proti vsemu: najprej proti maskam (v Italiji jim nasprotuje le marginalna skupinica, t. i. no vax, ki nasprotujejo vsakemu cepljenju, celo proti poliomelitisu), tako da je v Sloveniji z nasprotovanjem tem postal medijska zvezda celo sicer glasbeno relativno malo uspešen raper, potem omejitvam na občine (v Italiji smi bili skoraj tri mesece zaprti v hišah), šoli na daljavo itd.

Nasprotovali so celo turističnim bonom, češ da jih ni mogoče izkoristiti za nakup hamburgerjev. Takšna nekonsistentna kritika, ki bi jo uredniki pri nas uvrstili bolj med politično folkloro na koncu dnevnika oz. na zadnjo časopisno stran, doživi v Sloveniji sistematično in huronsko medijsko promocijo skoraj 90 odstotkov slovenskih časopisov, radiev in televizij, celo tistih, ki jih skoraj izključno plačuje država. Ne predstavljam si, da bi si javna italijanska televizija RAI sredi prvega vala bolezni covid-19 le zaradi protivladne drže nekaterih urednikov drznila voditi protivladno kampanjo na omenjene teme, pa čeprav so tudi pri nas, v povprečju, zagotovo še veliko bolj neodvisni novinarji kot v Sloveniji.

Novice Šokantno, koliko Slovencev misli, da je cepljenje poskus nadzora nad ljudmi

Smo torej krivi mediji?

Tako izrazitega političnega pristaštva med novinarji, kot ga opažam v Sloveniji, pri nas ni mogoče opaziti niti v časopisih in revijah, ki sicer ne skrivajo svojih političnih preferenc. Sploh pa jih na tak način ne izražajo na javni in niti ne na zasebnih televizijah ali radijskih postajah. Seveda tudi pri nas opažamo razlike v poročanju in komentarjih, ni pa brezsramnega politikantstva, ki so ga žal sposobni preštevilni mediji v Sloveniji. "Politične konkurence" je v slovenskih medijih skrajno malo, ogromna večina jih je deklarativno usmerjena levo, kar seveda državljanom ne omogoča, da bi se seznanjali z vsemi relevantnimi informacijami in da bi jim uspelo zadostno kritično razmišljanje in opredeljevanje.

Zadnja, za italijanske razmere povsem nemogoča situacija se je zgodila pred nekaj dnevi. Na Radio Slovenija sem ujel poročilo o sprejetju sedmega protokoronskega svežnja v državnem zboru. Novinarki sta govorili le o dodatku za duhovnike, o pravici do enostranske prekinitve delovnega razmerja delodajalca v primeru dosežene pokojninske dobe (ki je v tem svežnju sploh ni bilo več) in posredovali intervju s poslancem opozicije. Nič nista povedali o tem, kateri ukrepi so bili sprejeti v korist državljanov, v korist katerih kategorij gospodarstva itd., koliko denarja je bilo za glavne od sprejetih ukrepov namenjenega in kdo si bo s tem lahko opomogel, seveda ni bilo intervjuja s finančnim ministrom, niti nobenim koalicijskim poslancem. In to naj bi bilo profesionalno in neodvisno novinarstvo?

Krvavec PZS snežne razmere
Novice Inšpektorji še drugič zaprli Krvavec. Kacin sporoča: Smučišča bodo morda zaprta tudi po novem letu.

Menite, da Slovenke in Slovenci kot posamezniki naredimo dovolj, da bi preprečili širjenje okužb? Smo dovolj odgovorni in vestni pri upoštevanju ukrepov?

Ko sem do pred nekaj tedni govoril z znanci, prijatelji in kolegi v Sloveniji, sem zaznaval neko strašljivo brezbrižnost, superiornost in pišmeuhovsko držo do koronavirusa, še zlasti do veljavnih ukrepov za njegovo zajezitev, sploh pa do dejstva, da moramo s svojim odgovornim ravnanjem ubraniti in zaščititi tudi druge. Občutek je bil, da prevladuje miselnost, kaj nam pa morejo, za katero pa ne verjamem, da je značilna za slovensko dušo, pač pa je po mojem prepričanju rezultat objestne medijske kampanje, ki se v nobeni drugi zahodnoevropski državi ne more zgoditi in se tudi ni zgodila.

Delno umiritev in odgovornejše odzive opažam le zadnjih deset, štirinajst dni, potem ko se je verjetno kar nekaj ljudi zamislilo nad visokim številom žrtev koronavirusne bolezni in je preživetveni nagon verjetno začel prevladovati nad noro propagando. Presunili pa so me podatki o zanimanju za cepljenje, ki je, vsaj kot poročajo najbolj razširjeni mediji, v Sloveniji strašljivo nizko celo med zdravstvenimi delavci in še zlasti med zaposlenimi v domovih za starejše. Za cepljenje se je npr. v Lombardiji že prijavilo 90 odstotkov zdravnikov, kar je po mojem mnenju dokaz, da je v Sloveniji pri tem nekaj hudo narobe.

Kot pravi Terpin, tudi v Italiji državljani niso navdušeni nad tem, da morajo med prazniki ostajati zaprti doma. | Foto: Bor Slana Kot pravi Terpin, tudi v Italiji državljani niso navdušeni nad tem, da morajo med prazniki ostajati zaprti doma. Foto: Bor Slana

Kot ste že sami omenili, je v Sloveniji vladne odločitve pri zajezitvi širjenja koronavirusa spremljalo nasprotovanje. Imeli smo proteste, kršili so se odloki, zavestno se je "nagajalo". Je tudi v Italiji tako? Ali se ljudje zapovedanih ukrepov držijo brez večjih nasprotovanj?

Nihče ni navdušen nad tem, da moramo med prazniki ostajati zaprti doma. Seveda so nasprotovanja, tudi na politični ravni, kar je povsem normalno. Kar se dogaja in se je še v večji meri, zlasti poleti in jeseni, dogajalo pri vas v Sloveniji, pa je, obratno, povsem nenormalno. V času, ko se je okužba zelo močno širila, si nobena nevladna organizacija v Italiji – pa ne tiste kot v Sloveniji, ki jih v celoti plačuje vlada, pač pa tiste res nevladne, ki živijo predvsem od lastnih virov in donacij – ne bi drznila prirejati serijskih protestov, kjer bi se zbiralo na tisoče ljudi. Tudi italijanski politiki (in novinarji), desni in levi, se namreč dobro zavedajo, kaj pomeni tako imenovani "smisel za državo", ki jih brzda pred ekscesi, ki skupnosti in državi močno škodijo.

Sistem "toliko slabše, toliko bolje" se nobenemu politiku pri nas ne obrestuje, ker bi pogorel, kar pomeni, da so tudi državljani dovolj kritično ozaveščeni in takšnih ne bi podpirali. Občutek imam, da je v meni dragi Sloveniji ta sistem, nasprotno, postal skoraj pravilo. Najbrž je naš, slovenski odnos do države v širšem smislu zdaj takšen, kot je, ker imamo relativno kratko demokratično tradicijo. Sam pa k temu od vedno dodajam tudi povsem neuravnotežen medijski prostor, ki državljanom onemogoča, da bi bili seznanjeni z obema platema medalje. Zato samo v Sloveniji lahko žičničar, ki ne spoštuje ukrepa zaprtja žičnic, postane "legenda" v času, ko so skoraj po vsej Evropi žičnice ustavljene, celo tam, kjer z njimi povezane dejavnosti predstavljajo skoraj 20 odstotkov nacionalnega prihodka, v nekaterih regijah, na primer na Južnem Tirolskem, pa celo 50 odstotkov ali več.

Za neupoštevanje ukrepov v Sloveniji, če vas zalotijo pri kršitvi, sledi tudi kazen. Kako je to urejeno v Italiji? Ali so tudi tam kakšne kazni ali celo sodni postopki?

Seveda so predpisane denarne kazni, v obdobju prvega vala smo imeli celo kazenske sankcije. Kršitev pa je, če primerjam zgoraj opisano vzdušje v Sloveniji in Italiji, pri nas bistveno manj. Položaj v Sloveniji me (za šalo) malce spominja na naše Napolitance, ki "po defoltu" ne morejo spoštovati nobenega pravila države. Skratka, kot da je v Sloveniji balkanski vpliv spet prevladal. 

Gorazd Bertoncelj
Sportal Bertoncelj zaradi groženj v Planici podal ovadbo na policijo

Imajo tudi v Italiji svojega Marka Potrča, torej vplivneža, ki javno izraža dvom o vladnih ukrepih, ali imajo morda celo svojega raperja Zlatka? Je torej tudi v Italiji kdo, ki javno poziva k nespoštovanju ukrepov in izraža nezaupanje v predstavnike stroke?

Seveda jih je nekaj. Zagotovo pa jih mediji ne promovirajo na način, kot se dogaja v Sloveniji. Dnevnik Corriere della Sera ali RAI oz. Berlusconijev Canale 5 o njih poročajo bolj kot o nekakšnih folklornih, marginalnih likih kar dejansko tudi so. V prvem valu je vse omejevalne ukrepe, tudi najhujše, sprejemal predsednik vlade Giuseppe Conte sam, osebno, v obliki dekreta predsednika vlade (in nihče ni pisal v tuje časopise, da je premier Conte ukradel demokracijo). Nato je stopil pred kamere in v sočasnem neposrednem prenosu na vseh treh javnih mrežah RAI, ki so ga predvajale tudi vse zasebne televizije in radio, v več kot uro in pol trajajočih prenosih državljanom razlagal njihovo vsebino. Tako se je zgodilo tudi nekaj dni pred božičem, ko je napovedal zadnje zaprtje države. V Sloveniji pa čudak, ki tvezi oslarije brez vsake strokovne podlage, dobi prav toliko prostora na televiziji kot predsednik vlade, če ne celo več. Oprostite, a to se lahko dogaja samo v Slovenji, zaradi česar mi res ni prijetno.

Ogledal sem si tudi vdor že citiranega raperja na prizorišče državne proslave. Če bi se to zgodilo npr. v Franciji, Nemčiji ali Španiji, najbrž tudi v Italiji, bi se zanj zadeva lahko končala zelo kruto oz. neprijetno, saj je vdrl v nedovoljen prostor med najvišje predstavnike države in tuje veleposlanike. V Sloveniji pa nič. Naknadno je še celo napadel novinarja, s kmetavzarji ozmerjal policiste, mediji pa iz njega – paradoksalno – naredijo zvezdo nekakšne svobode. Javna televizija ga povrhu tega še povabi v oddajo v nedeljo popoldne, da se izživlja v propagandi zoper nošenje mask.

Po spremembi ustave, s katero so v Italiji za tretjino znižali število parlamentarcev, Slovenci svojega predstavnika v italijanskem parlamentu  zagotovo več ne bodo dobili. | Foto: Bor Slana Po spremembi ustave, s katero so v Italiji za tretjino znižali število parlamentarcev, Slovenci svojega predstavnika v italijanskem parlamentu zagotovo več ne bodo dobili. Foto: Bor Slana

Dotakniva se še nekoliko slovenske manjšine v Italiji, v okviru katere ste aktivni tudi kot nekdanji deželni tajnik stranke Slovenska skupnost. Kakšen je trenutno položaj Slovencev v Italiji?

Politična klima se pri nas sistematično izboljšuje vse od vstopa Slovenije v EU. Zadnji, odločilen in prelomen korak naprej pa je obisk obeh predsednikov, Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle, na fojbi in na spomeniku bazoviškim junakom. To je bila za slovenskega predsednika zelo tvegana poteza, saj ga je doma celotna levica – od borcev do določenih kulturnikov – zmerjala z izdajalcem. Predsednik pa se je izkazal za pravega državnika in dosegel za našo manjšino fantastičen rezultat. Neverjetno je, da je skupaj s Tanjo Fajon po Ljubljani strašila tudi naša nekdanja poslanka v Rimu Tamara Blažina. Družno sta namreč zatrjevali, da bo gesta slovenskega predsednika voda na mlin italijanskim fašistom. Zgodilo pa se je ravno obratno, saj je italijanska desnica s potezo predsednika Pahorja izgubila še zadnjo protislovensko ost.

Absurd pa je v tem, da je dan po omenjenem nastopu političark v Ljubljani Blažinina italijanska Demokratska stranka odločno pozdravila namen obeh predsednikov, da skupaj obiščeta kraje spomina, prav tako so se opredelili vsi njeni kolegi v stranki od Trsta do Rima. Skratka, politična akcija se je za obe političarki izkazala za pravi polom. Namesto da bi se slovenska RTV osredotočila na obisk obeh predsednikov, se je na široko posvetila slovenskim prenapetežem s transparenti proti Pahorju in nekaterim njim podobnim marginalcem iz zamejstva. Medtem ko je pri velikanski večini ljudi tu pri nas ta gesta požela veliko odobravanje. Identično politiko vodi RTV tudi pri različnih protestih v Sloveniji. Iz vsakega marginalca, ki nekje kriči, delajo zvezdo, kar nima z resničnostjo, sorazmernostjo oz. odzivom v družbi tega protestnika in torej z objektivnostjo, za katero si mora prizadevati vsak medij, ničesar skupnega.

Kaj pa pri volitvah? Zdi se, da Slovenci ob veljavni volilni zakonodaji ne morejo dobiti svojega predstavnika v Rimu.

Po spremembi ustave, s katero so v Italiji za tretjino znižali število parlamentarcev, ga prav gotovo ne bomo več dobili, razen če se v okviru prihodnje volilne reforme sprejmejo ustrezna določila, ki bodo uresničila duh in črko 26. člena zaščitnega zakona, ki govori o tem, da mora volilna zakonodaja olajšati izvolitev Slovenca v oba doma parlamenta.

Zlatan Čordić - Zlatko
Novice Ministrstvo bo znova odločalo o Zlatkovem statusu kulturnika

Ali je manjšina enotna oziroma ali so enotne njene krovne organizacije?

Na mizi je zdaj kot žal že zadnjih 15 let en sam konkreten predlog: tako imenovani evropski model, ki ga je pripravila naša stranka Slovenska skupnost. Podpira ga ena od krovnih organizacij, Svet slovenskih organizacij (SSO), druga krovna organizacija (SKGZ) pa ostaja le pri načelnem stališču, da je treba zaščitni zakon uresničiti in nič več. Kako naj bi to konkretno uresničili, pa niti ne vedo. Slovenska levica v Demokratski stranki (DS) prav tako že najmanj 15 let ne predlaga ničesar, pač pa le nasprotuje našemu predlogu. Včasih so besedičili o nekakšnem "ladinskem modelu", ki pa dokazano nima ustavnopravne podlage, kar so jim že pred vsaj sedmimi ali osmimi leti jasno povedale zakonodajne službe italijanskega parlamenta, tudi prek njihove poslanske skupine. Zato je prav neverjetno, da ga, potem ko je bil omenjeni ladinski model v pravnem smislu definitivno pokopan, zdaj spet vleče na dan aktualna senatorka Tatjana Rojc.

Skoraj dve leti se je norčevala iz celotne manjšine z izgovorom, da je naročila nekakšno študijo o tem vprašanju, ki naj bi dala dokončni odgovor, kako izvoliti slovenskega zastopnika v Rim. Rezultat tega pa je bil le srednješolska obnova že znanih pravnih dejstev, celo brez kakršnegakoli konkretnega predloga. Če za seboj ne bi imela Primorskega dnevnika, si seveda takih političnih potegavščin ne bi mogla privoščiti. Za vsem tem pa je dejstvo, da zamejska levica in njihova italijanska Demokratska stranka nasprotujejo kakršnikoli rešitvi, ki bi spremenila zdajšnje stanje in omogočila manjšini, da samostojno izbere in izvoli svoje predstavnike v Rimu. Končni rezultat te nevarne igre pa bo najbrž izguba slovenskega zastopnika v parlamentu.

Timi Zajc
Sportal Timi Zajc stoji za svojimi besedami in išče recept za vrnitev med elito #video

Kaj bi slovenska manjšina trenutno najbolj potrebovala in kaj lahko pri tem naredi matična država, torej Slovenija?

Slovenija si je glede tega vprašanja zadnjih deset let pilatovsko umivala roke z izgovorom, da dokler v manjšini ni enotnosti o modelu za izvolitev slovenskega poslanca, se Slovenija ne more opredeliti in podpreti enega ali drugega. Seveda gre za povsem napačno perspektivo: v zamejstvu namreč že vrsto let obstaja en sam konkreten in ustavnopravno sprejemljiv predlog (naš t. i. evropski model). Drugih do zdaj na mizi žal ni in jih očitno tudi ne bo.

Zato ni res, da v manjšini nismo enotni glede konkretnega predloga. Neenotnost je v tem, da nekateri hočemo spremembo volilne zakonodaje, ki bo omogočila izvolitev Slovenca v Rim, in smo glede tega dali tudi konkreten, ustavno vzdržen predlog, drugi pa takšne spremembe dejansko nočejo in zato niso konkretizirali nobenega predloga. Zato morata po mojem mnenju slovenska vlada in državni zbor končno podpreti (edini) predlog, ki obstaja. Ne vidim politične logike v luči ustavne dolžnosti o podpori manjšini, ki bi opravičevala, da bi Slovenija še naprej podpirala tudi stališče dela manjšine, ki nasprotuje možnosti samostojne izvolitve Slovenca v parlament, celo še zdaj, ko ob nespremenjeni volilni zakonodaji izvolitev dejansko niti ni več mogoča.

Precej dejavni ste tudi na področju slovenskega športa, v katerega ste nekako vstopili kot nekdanji odvetnik Tine Maze. Zdaj pa zastopate dve smučarki – Meto Hrovat in Nejo Dvornik. Se je od časov, ko ste zastopali našo najboljšo smučarko, do danes v politiki Smučarske zveze Slovenije (SZS) po vašem mnenju kaj spremenilo?

Žal malo ali nič. Mogoče prej nasprotno. Če sem se včasih soočal npr. s Tomažem Lovšetom, sem ga kljub vsem njegovim hibam razumel kot sogovornika, ki se je bil, dobro ali slabo, sposoben nekaj odločiti in se ni bal soočanja. Okrog sebe pa je imel tudi nekaj pametnih ljudi, ki so vedeli, da je športnik glavni in da cilj ni ego funkcionarjev, pač pa športni rezultati. Zdaj se na SZS pravzaprav skorajda niti več nočejo z nikomer pogovarjati. S tem me spominjajo na nekakšen postarani politbiro iz sovjetskih časov, ki zaseda za zaprtimi vrati in izdaja sodbe zunaj realnosti, časa in prostora. Stalnica je tudi v tem, da je edino, česar se nekako bojijo, javnost, pred katero zato poskušajo vedno pokazati, da je vse v najlepšem redu. Dejansko pa npr. ženska linija za svetovni pokal deluje v okviru SZS le še z dvema tekmovalkama, vse preostale tekmujejo z bolj ali manj zasebnimi ekipami.

To veliko pove o kakovosti upravljanja, načrtovanja in dela nasploh v slovenskem smučanju, predvsem pa pojasni, komu so glavne strateške izbire podrejene in katere cilje sploh zasledujejo. Nočejo slišati kakršnekoli, niti najmilejše kritike ali pripombe smučark. Lanskega glavnega trenerja A-reprezentantk, ki so se mu konec sezone definitivno uprle najbolj reprezentativne oz. najbolj perspektivne tekmovalke, so, namesto da bi ga zato odslovili, nasprotno povišali od položaja šefa ženskih celo na mesto vodje moških in ženskih reprezentanc, kar je povsem noro. Še najbolj absurdno pa je, da težav tekmovalk s trenerjem skozi vso sezono niso niti zaznali. Niti se ne vprašajo, kako je mogoče, da je prav slovenska smučarska zveza edina na svetu, kjer se že skoraj večina tekmovalcev iz reprezentanc pogovarja z njimi prek odvetnikov. Preberite pravilnik o pravicah in dolžnostih tekmovalcev, kjer boste našli same dolžnosti in skoraj nobene pravice in celo vrsto protipravnih in protiustavnih določb.

Terpin je zelo dejaven tudi v slovenskem športu. Nekoč je bil odvetnik Tine Maze, danes pa zastopa smučarki Meto Horvat in Nejo Dvornik. | Foto: Bor Slana Terpin je zelo dejaven tudi v slovenskem športu. Nekoč je bil odvetnik Tine Maze, danes pa zastopa smučarki Meto Horvat in Nejo Dvornik. Foto: Bor Slana

Katere so ključne reforme, ki bi jih potrebovalo slovensko smučanje?

V vsaki instituciji, kjer bolj ali manj eni in isti ljudje vedrijo in oblačijo že dolgo vrsto let, nastanejo zaprti klani, ki na določeni točki izgubijo smisel za to, kar je pravzaprav njihova naloga, in se začnejo posvečati predvsem nekim svojim, parcialnim interesom, od katerih je glavni ohranitev lastnega položaja. Če bi trenerje, vodje ekip, odgovorne za panoge, strokovne vodje, člane odborov itd. ocenjevali po njihovih rezultatih (in ne tudi po rezultatih tekmovalk z zasebnimi ekipami), bi samodejno prihajalo do ustreznih prevetritev in korakov naprej. Tako pa ostaja sistem, ki samega sebe ščiti, pogosto tudi v škodo tekmovalk in tekmovalcev ter napredka slovenskega smučanja.

Samoumevno bi moralo biti, da so v središču pozornosti zveze tekmovalci s svojimi potrebami, željami in upi, da se zna oceniti, kdo lahko naredi preskok v kakovosti, in se ga ustrezno podpre, ne glede na toga starodavna in nespremenljiva pravila iz drugih časov. Zelo sem presenečen nad tem, da večina slovenskih medijev in specializiranih časnikov, ki o tem marsikaj vedo, pridno molči, kar pomeni, da svojega poslanstva ne opravljajo, kot bi ga morali.

V preteklih dneh je precej odmeval spor med skakalcem Timijem Zajcem in SZS. Kakšen je vaš pogled na to afero?

Reakcija SZS je bila seveda ustrezna njeni naravi: zelo podobno kot v časih politbiroja v Sovjetski zvezi. V enem dnevu so odredili Zajčevo izključitev iz tekmovanja na svetovnem prvenstvu, glede na hitrost postopka domnevam, da brez ustrezne pojasnitve z njegove strani. Naslednji dan je odstopil glavni trener, ki je predstavljal jabolko sporo v izjavah tekmovalca, kar je seveda absurd, saj bi morala izključitev tekmovalca, če bi bil ukrep SZS pravilen, predstavljati rešitev spora. Tako pa kaže, da problema ni predstavljal tekmovalec. O tem sem se pogovarjal in se zelo strinjam s kolegom, ki se veliko bolj kot jaz spozna na športno pravo. Nanizal je tri ključne napake SZS. Prvič, da so izključili svojega reprezentanta na samem svetovnem prvenstvu in tam naredili škandal. Drugič, ukrep izključitve s svetovnega prvenstva je bil absolutno nesorazmeren ukrep glede na očitano kršitev. In tretjič, če bi imeli izključno sponzorje, ki vsi zares zasledujejo promocijo svojih blagovnih znamk in mnogi ne bi bili le izvajalci marketinške politike, ki jim jo narekujejo tisti, ki so jih tja nastavili, bi s svojo potezo celotno skakalno linijo izpostavili begu sponzorjev, kar se v naslednji sezoni sicer lahko še celo zgodi.

Sam nisem seznanjen z ozadji dogajanja v ekipi skakalcev, dejstvo pa je, da je bil rezultat celotne ekipe na tekmi svetovnega prvenstva naravnost katastrofalen. Besede Timija Zajca so le razkrile neko stisko v ekipi, ki očitno ni nastala v Planici dan prej. SZS pa se je odzvala klasično, po sovjetskem modelu, namesto da bi že pred poletjem ugotovila, kaj je morda v ekipi narobe, kaj "tišči" vsakega tekmovalca, kako vsak sebe vidi v ekipi, kakšni so dejansko odnosi s trenerskim kadrom itd. Očitno niso naredili niti analize, kaj vsak tekmovalec s trenerskega in pripravljalnega vidika konkretno potrebuje. Nastopili so oholo in predsednik panoge se je celo na televiziji spravil na očeta mladega skakalca, ki je tega, kot mi pravijo poznavalci, z lastnimi žulji pripeljal do zelo visoke ravni, obtožen pa je bil podpihovanja mladega športnika, medtem ko naj bi zanj vse naredila le SZS, družina pa nič. Če prav razumem, so zdaj spor nekako zgladili, Timi Zajc ima "odprta vrata v reprezentanco", kot pravi novi glavni trener, prejšnjega pa ni več v ekipi. Ali je imel torej Timi Zajc prav?

Timi Zajc Nižni Tagil
Sportal Timi Zajc prejel opomin pred izključitvijo

Ravno ta prigoda nekako kaže na to, da v krovni smučarski organizaciji marsikaj ni tako, kot bi moralo biti. Kje po vašem tičijo vzroki, da sredi tekmovalne sezone pogosto izbruhnejo odmevne afere?

Po mojem mnenju prav v tem, da se številni odgovorni po posameznih panogah, odborih in zborih, v izvršilnem odboru itd. vedejo, kot da so nekakšni vsemogočni gospodarji, kot da se vse vrti okoli njih, kot da so oni središčni in da so tekmovalci nekako tam zaradi njih, ne pa oni zaradi tekmovalk in tekmovalcev. Očitno je ustreznih stikov na terenu povsem premalo, kar je seveda izraz zgoraj opisanega pristopa teh ljudi, vsi prej omenjeni so prepričani, da ko so enkrat ekipe sestavljene, je njihovo delo končano in jih mora skrbeti le še za to, kako si bodo nadeli bunde SZS in se pojavljali na tekmovanjih, v VIP-conah in pred televizijskimi kamerami. Žal ni dovolj skrbi za pogovor s tekmovalci na terenu, za reševanje morebitnih konfliktov ali napetosti, ki na koncu izbruhnejo, kot se je izkazalo že večkrat v preteklosti ali zdaj s skakalci.

Prav tako se ne sankcionira nikogar v strukturi SZS, ki ne opravlja svojega dela, kot je treba, niti takrat, ko kdo naredi veliko škodo. Mitja Kunc tako še zdaj ni bil kakorkoli sankcioniran v zvezi z znano afero s frekvencami. In če princip odgovornosti ne deluje, seveda vsak počenja, kar se mu zljubi, in rezultati so posledica tega. Tudi tekmovalec, ki izrazi željo, da bi tekmoval s svojo ekipo, bi moral biti predmet ustrezne obravnave: ali je dovolj perspektiven, zakaj je prišel do tega zaključka, v čem mu ekipa SZS ne ustreza itd. Namesto tega pa je pristop zveze že od začetka negativen, tako da mu preprosto rečejo, kot se danes dogaja nekaterim smučarkam: "V redu, vse si plačaj sam, z reprezentanco ne smeš več trenirati." Za tiste, ki bi s samostojno ekipo lahko res napredovali, bi morali namesto tega poiskati najboljši kompromis.

Matteo Renzi
Novice Zmagovalna nedelja za Slovence v zamejstvu, Italija v kaosu

Je status športnikov pod okriljem smučarske zveze primerno urejen?  

Denarja na SZS je veliko, npr. vodja alpskih disciplin je jeseni na televiziji zatrdil, da bo kljub koronakrizi denarja toliko kot lani. Če SZS torej skrbi le še za dve tekmovalki (in pol) in eni prispeva za samostojno ekipo, je vprašanje, kam ves ta denar gre. Seveda ni vseeno, če kombi SZS dobi tretjekategorni tekmovalec in ga ne dobi tekmovalka A-ekipe, ki je bila prisiljena, da tekmuje s samostojno ekipo. SZS je polna pravilnikov, aktov, zapisnikov in poročil, iz katerih izhaja, da je vedno vse v najlepšem redu, potem pa se zgodi Timi Zajc, ki pove, da je cesar nag. Spomnim se tekmovalca v smučarskem krosu Filipa Flisarja na začetku njegove kariere, ko mi je na tekmi v Innichenu njegova mama potožila, da sin ne dobi niti nekaj tisoč evrov od SZS, pa čeprav je že tekmoval v svetovnem pokalu. Težko bi torej govorili o kakršnemkoli redu, prej o sistemu zvez, prijateljstev, simpatij in antipatij, uslug in protiuslug, kar se je vse nabralo v letih in desetletjih, odkar zvezo vodijo bolj ali manj eni in isti ljudje, najvišje vodstvo pa prepušča vse odločitve bolj ali manj enim in istim zastopnikom različnih organov zveze.  

Terpin ob prihajajočem novem letu svojim sonarodnjakom želi več treznosti in strpnosti. | Foto: Bor Slana Terpin ob prihajajočem novem letu svojim sonarodnjakom želi več treznosti in strpnosti. Foto: Bor Slana

Tudi v Italiji verjetno ni vse rožnato. Ali Italija dopušča več svobode športnikom pri izražanju njihovih stališč do delovanja športnih zvez?

Zagotovo ni rožnato, tako pogostih in očitnih težav, kot se pojavljajo v Sloveniji, pa zagotovo ni opaziti. Naj navedem samo en podatek: ekipe (tekmovalci in trenerji, pomočniki, serviserji itd.) so bile v Italiji – kakor tudi v ZDA in Avstriji – sestavljene že konec marca oz. v začetku aprila. V Sloveniji smo pogodbo za Meto Hrovat podpisali šele julija, za Nejo Dvornik pa celo septembra. V italijanski smučarski zvezi (FISI) si ne pišejo pravilnikov zaradi zveze in njenih funkcionarjev, pač pa zaradi tekmovalk in tekmovalcev. Glede na letošnje stanje in perspektive so sestavili dve prvi ekipi ženske linije za svetovni pokal: v prvi sta dve najboljši iz lanske sezone, v drugi pa preostale, ki so takoj zadaj. Kaj takega v Sloveniji sploh ni mogoče: vsi morajo biti enaki, vsi enako obravnavani, dobri, manj dobri in slabi, ker tako piše v pravilniku. To – so mislili, da – deluje v socializmu, zdaj ne več.

Vstopili smo v leto 2021. Kaj želite našim bralcem in sonarodnjakom?

Vsem rojakom in rojakinjam v Sloveniji želim, da bi novo leto prineslo več treznosti in strpnosti, zavedanja, da koronavirusa ne bo premagala nobena vlada, pač pa - do splošnega cepljenja, ki ga je treba podpirati, ne pa omalovaževati - le ljudje s svojim odgovornim obnašanjem in sledenjem predpisom, ki so praktično enaki po vsem razvitem svetu. Slovenskim smučarkam v okviru SZS in tistim z zasebnimi ekipami, smučarjem, skakalcem, biatloncem in preostalim pa, kljub vsemu, veliko sanjskih uspehov.

bertoncelj zajc
Sportal Bertoncelj in Zajc bosta v središču pozornosti