Davčne blagajne proti davčnim utajam in sivi ekonomiji

Kaj so davčne blagajne? Davčne blagajne omogočajo pregledno in predvsem zanesljivo beleženje gotovinskega prometa davčnih zavezancev. Za razliko od običajnih blagajn imajo še posebno nadzorno enoto za shranjevanje že izdanih računov, katere programska oprema uporabnikom ne bo omogočala dostopa. Slovenske davčne blagajne naj bi po vzoru švedskih imele tudi stalno komunikacijsko povezavo z davčnim uradom, ki bo ob izdaji računa takoj prejel podatke o njem in tako dodatno zavarovala podatke. Programska oprema večine zdajšnjih blagajn prodajalcem, če kupec ne vzame računa, dopušča naknadno in brez sledi brisati podatke o že izdanih računih. Ti tako prikažejo manjše prihodke in posledično plačujejo manjše davke. Take nepravilnosti segajo tudi do plačevanja zaposlenim v gotovini brez ustreznih prispevkov za socialno varnost.

Zakaj davčne blagajne? Cilja zakona o davčnih blagajnah sta zmanjšanje obsega sive ekonomije in davčne vrzeli pri zavezancih, ki poslujejo z gotovino. Toda končni cilj naj bi bil predvsem dvig splošne davčne kulture in pravičnejša porazdelitev davčnih bremen v skladu z dejanskimi prihodki zavezancev.

Na ministrstvu za finance pojasnjujejo, da je največ težav zlasti z malimi družbami v dejavnosti gostinstva, frizerstva, zobozdravstva in prodaje vstopnic, ter tistimi, ki se ukvarjajo s prodajo blaga in storitev končnemu potrošniku. Obseg sive ekonomije v Sloveniji presega 10 odstotkov bruto domačega proizvoda (po nekaterih tujih študijah je pred leti dosegal skoraj trikrat toliko), kar je primerljivo z manj razvitimi državami Evropske unije.

Kako resne so te davčne utaje in priredbe računov? Pri nekaterih gostincih so davčni inšpektorji ugotovili celo več kot 70 odstotkov utajenega oziroma prirejenega prometa. Kako? Preden so račun za svoje naročilo pustili na mizi, so ga fotografirali. Gostinci, ki to počnejo, najraje prirejajo račune, ki ostanejo na mizi, a zagotovo niso vedeli, da so jih davčni inšpektorji lahko primerjali s fotografskim posnetkom izvirno izdanega računa. Rezultati so bili ponekod resnično osupljivi.

Ali kje že imajo davčne blagajne? Med državami, ki davčne blagajne uporabljajo že več let, so Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Ciper, Češka, Etiopija, Grčija, Italija, Litva, Madžarska, Makedonija, Malta, Poljska, Romunija, Srbija in Švedska. Če bi želeli biti malo hudomušni, bi lahko zlobno pripomnili, da gre večinoma za države, kjer bi nekoliko lažje pričakovali, da so davčne utaje nacionalni šport, a to misel razblini dejstvo, da o davčnih blagajnah razmišljajo tudi finančno disciplinirane Belgija, Nemčija in Nizozemska.

Kdo bo v Sloveniji dolžan imeti davčno blagajno? Davčne blagajne bo v Sloveniji dolžno imeti okoli 50 tisoč zavezancev, ki poslujejo z gotovino. To so predvsem samostojni podjetniki in majhna podjetja, ki bodo svoje obstoječe blagajne morali bodisi nadgraditi bodisi zamenjati.

Davčnim blagajnam ne bodo zavezana srednja in velika podjetja, ki imajo lastne sisteme notranjih kontrol za zagotavljanje varnosti, stalnosti in zanesljivosti podatkov o gotovinskem poslovanju. Izvzeti zavezanci bodo morali tudi dokazati, da spodbujajo negotovinsko plačevanje blaga in storitev ter da za plačila z gotovino ne dajejo večjih popustov. Prav tako davčnih blagajn ne bo treba imeti prodajalcem, ki prek avtomatov ali drugih načinov, ki omogočajo sledljivost in nadzor, ponujajo izdelke in storitve manjših vrednosti, ter kmetom, ki niso registrirani kot samostojni podjetniki posamezniki, kajti obdavčitev njihovega dohodka ureja katastrski dohodek.

Kdaj naj bi bila obvezna njihova uporaba? Predlagatelj zakona pričakuje, da bi ga državni zbor potrdil najpozneje januarja; v tem primeru bodo davčne blagajne obvezne od 1. decembra 2012.

Kakšen je strošek nabave davčne blagajne? Cene samostojne nadzorne enote se začnejo pri 430 evrih, omrežni sistemi, ki omogočajo priklop več blagajniških mest, pa segajo do 3.100 evrov. Na strani države je predvidena ocena stroškov uvedbe davčnih blagajn okoli 1,65 milijona evrov, letni strošek vzdrževanja in izvajanja sistema pa okoli 200 tisoč evrov.

Kdo bo to plačal? Država bo zavezancem sofinancirala nakup v višini polovice nabavne cene, vendar največ 200 evrov. Za subvencije bi ob uvedbi zakona tako porabili okoli 11 milijonov evrov, v naslednjih letih pa še dodaten milijon. Ni izključena možnost, da bi se med razpravo v državnem zboru zgornji znesek možne subvencije povišal.

Kaj sledi zavezancem, ki bodo davčno blagajno morali imeti, pa je ne bodo? Predvidene kazni so v razponu od 1.200 do 10 tisoč evrov za samostojne podjetnike oziroma do 30 tisoč evrov za pravne osebe. Enake kazni so predvidene za nepooblaščene dostope in posege v podatke davčne blagajne.

Pa še to: kar do zajetnih 450 tisoč evrov pa je težka globa, ki lahko doleti proizvajalca ali prodajalca davčne blagajne, ki ne ustreza z zakonom predpisanim tehničnim zahtevam; preprosteje povedano, ki vendarle omogoča posege v že izdane račune.

Kakšne pozitivne učinke pričakuje država? Ministrstvo za finance ocenjuje, da bi se na letni ravni evidentirani obdavčljivi promet povečal za okoli 200 milijonov evrov, kar bi pomenilo okoli 30 milijonov evrov več pobranega davka na dodano vrednost. Iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb, dohodnine, akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti in koncesijske dajatve pa naj bi državna malha letno obogatela še za 15 evrskih milijonov.

Poleg zmanjšanja sive ekonomije in uspešnejšega pobiranja davkov bo imela zaradi davčnih blagajnah država, natančneje davčna uprava, tudi nižje stroške poslovanja, saj bodo na tem področju davčni inšpektorji, ki vseh utaj le niso mogli izslediti tudi zato, ker jih je premalo, postali nepotrebni celo v današnjem obsegu.

Ali obstajajo kakšni pomisleki? V mnogih evropskih državah je obdavčevanje samostojnih podjetnikov in majhnih podjetij bistveno preprostejše in cenejše, saj ga izvajajo na podlagi pavšala. Davčne blagajne sicer preprečujejo brisanje in popravljanje že izdanih računov, a še vedno ne bodo preprečile zlorab pri raznih izvajalcih, ki za svoje izdelke in storitve računov sploh ne izdajajo. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije je le ena od tistih, ki meni, da je za zavezance dodaten strošek davčnih blagajn, zlasti v tem obdobju recesije, velik strošek, ki ga država ne bi smela valiti nanje, in zato pričakuje, da bo država krila njihov nakup v celoti.

Davčne blagajne lahko pomembno prispevajo večji preglednosti transakcij, a finančna disciplina v Sloveniji močno škriplje tudi marsikje drugje, začenši že z vodilnimi v podjetjih, ki svojim zaposlenim ne nakazujejo plač in prispevkov, pa jim zaradi tega ni zmanjkal še en sam las z glave.