Ponedeljek, 3. 3. 2025, 22.08
8 ur, 24 minut
Spotkast z Igorjem Harbom
David Zupančič: Lahko se prepiraš po forumih, ampak ko tvoj otrok pomodri, boš šel k zdravniku #Spotkast
David Zupančič je bržkone najbolj znan zdravnik v Sloveniji. Poznamo ga kot promotorja znanosti, podkasterja, vplivneža in seveda kot enega najbolje prodajanih avtorjev zadnjih let. Ob delu na infekcijski kliniki si je David nedavno naložil delo še v eni ustanovi, in sicer TV kliniki. Tako se imenuje njegova nova oddaja na TV Slovenija, v kateri predstavlja z zdravjem in zdravstvom povezane teme. Je tudi avtor knjig Življenje v sivi coni in Znanost mirnega življenja ter podkasta Umetnost lenarjenja, tik pred izidom pa je njegova nova knjiga V mejah normale. V Spotkastu sva se pogovarjala o zdravstvu in pisanju, pa tudi o videoigrah, športu, prihajajočih pandemijah in največji nevarnosti za zdravje v bližnji prihodnosti.
Glede na vse zgoraj navedeno, je bilo prvo vprašanje pravzaprav skoraj preveč očitno – kako mu to uspe? David odgovarja, da je vse v strukturiranju časa, veliko pa tudi v tem, da ne gleda televizije. "Odkar smo se preselili, je še nismo priklopili," pove in doda, da bo svojo TV oddajo gledal prek spleta. Seveda pa to ni celoten odgovor.
"Časa in energije ne moreš ustvariti iz nič. Doktorat sem dal na pavzo, člankov imam manj od sodelavcev, mišic imam manj kot kdo, ki hodi redno v fitnes. Moraš najti kompromis, da živiš življenje, ki ga imaš rad. In zaenkrat mi to uspeva."
David Zupančič je zdravnik, pa tudi promotor znanosti, podkaster, vplivnež in eden najbolje prodajanih avtorjev zadnjih let, po novem pa tudi voditelj zdravstvene TV-oddaje.
Ne pišem za tiste z glavo, polno teorij zarote
David Zupančič je v širši javnosti postal znan med pandemijo kovida z objavami na Instagramu, ki so pomagale razjasniti stanje v svetu. Tako razloži, zakaj se je tega lotil kot mlad specializant: "Ko sem začel, sem si rekel, da bom objavil nekaj stvari, potem se bo name vsulo litre dreka in se bom umaknil, ker nočem tega trpeti. Ampak redko se omenja ta druga plat, koliko ekstremne podpore in spodbudnih sporočil sem dobil. Ne vem, ali sem od leta 2020 dobil vsega skupaj deset grdih, nasilnih sporočil."
To mu je dalo energijo, da je nadaljeval pisanje: "Tako da jaz ne pišem za tiste, ki imajo glavo, polno teorij zarote, in komunicirajo žaljivo. Tudi TV klinike ne snemam za te ljudi, ampak za tiste, ki želijo dobre informacije in bodo z njimi lahko naredili kaj dobrega zase. Ampak vsak, ki se je v življenju za karkoli postavil, bo imel nasprotnike," zaključi David Zupančič.
Vsak, ki se je v življenju za karkoli postavil, bo imel nasprotnike, pravi David Zupančič.
K temi družbenih omrežij se vrne še kasneje, ko razlaga o svoji prihajajoči knjigi, saj pojasni, kako je tudi zaradi svoje zdravniške službe razvil drugačen pogled na spletne komentarje: "Naša služba te pripravi do tega, da razmišljaš o življenjskih stvareh. Večina ljudi se s smrtjo spopada tri- ali štirikrat v življenju, pri nas pa se večkrat na teden poslavljamo od pacientov, ljudje se zjočejo, zanima jih, kaj bo … To ti da veliko misliti in tudi trdo kožo. Ko si vpet v to minevanje, v te trenutke in prebereš spletni komentar nekega anonimneža o sebi, ugotoviš, kako butasto je to in te ne more prizadeti."
Nisem nekdo, ki vse ve
Njegov prvenec Življenje v sivi coni, v katerem je popisoval dogajanje v času pandemije, je postal ena najbolje prodajanih slovenskih knjig tega stoletja, kmalu mu je sledila druga knjiga, Znanost mirnega življenja, ki je neke vrste priročnik za obvladovanje stresa in nespečnosti. Knjiga se razlikuje od tipičnih tovrstnih priročnikov za samopomoč že v prijaznem in nepridigarskem tonu pisanja. David Zupančič razloži, da je to naredil namerno: "Odločil sem se, da ne bom nastopal kot nekdo, ki vse ve in je nezmotljiv, ampak, da bom predvsem posredoval svoje znanje. Pomaga tudi to, da ne živim od tega, ker mi potem ni treba prodati še treh seminarjev in štirih nadaljevanj knjige. Upam, da moje pisanje komu pomaga. Če ne drugega, je pomagalo meni, da sem si uredil stvari v glavi."
Knjižni prvenec Življenje v sivi coni je postal ena najbolje prodajanih slovenskih knjig tega stoletja.
Prednosti in pasti videoiger
David Zupančič je znan po številnih dosežkih, poleg tistih, povezanih z zdravstvom in knjigami, je bil namreč tudi večkratni državni prvak v sabljanju in je nasploh zelo aktiven, a je obenem tudi navdušenec nad videoigrami. In to ni naključje. "Moram reči, da mi je igra World of WarCraft, ki sem jo začel igrati v osnovni šoli, res veliko dala. Recimo slepo tipkanje, izpilil sem se v jeziku, ker so bile prve skupnosti mednarodne, dobil sem domišljijske ideje in se naučil sodelovanja," razloži, vendar takoj opozori, da so videoigre dvorezen meč. "Obenem moram reči, da so igre droga, delujejo na dopaminsko stimulacijo in to načrtno. Tako da moram priznati, da sem napisal prvo knjigo, ko sem World of WarCraft odstranil iz računalnika. Kot vse, je to stvar ravnovesja."
Čeprav je zdaj omejil svoj čas za videoigre, pa se z nostalgijo spomni, kako zelo so mu pomagale: "V času kovida sem dobil tudi otroka, na kliniki smo bili v najhujšem stresu in nihče ni smel nikamor iti, razen domov in v službo – to je bil čas grozljive stiske. In takrat mi je bilo najboljše ponoči doma prižgati to igro in se odpraviti v gozd lovit merjasce – da sem se končno znašel v situaciji, ki sem jo lahko nadzoroval. Poleg tega je pomembna tudi skupnost. Ti soigralci so moji prijatelji tudi v resničnem življenju in se kdaj družimo, tudi moj brat in bratranec sta med njimi. To je bil krasen občutek druženja, ko se mi je uspelo prijaviti v igro po napornem dnevu. Včasih sem se tudi med premorom med dežurstvom samo prijavil v njihov klepet, da sem poslušal njihove glasove iz nekega sveta, kjer ni stresa. To je res neki ventil."
Prvo knjigo je napisal, ko je World of WarCraft odstranil iz računalnika, priznava.
Pametni pacienti in tragični proticepilci
David Zupančič tudi razloži, kako lahko preveč informacij in premalo znanja o zdravstvu privede do panike in kako se spopada s preveč pametnimi pacienti. "Kot zdravnik moraš vedeti, da zna vsak guglati, ne zna pa vsak, ki nima medicinske izobrazbe, tega postaviti v kontekst. Za glavobol ti recimo piše, da so možnosti migrena, tenzijski glavobol, tumor in krvavitev možganov. Pri tem ne zveš pogostosti, dejavnikov tveganja, ali pa tega, da je tenzijski glavobol daleč največja verjetnost. Da so pri tumorju to povsem drugačni znaki, da bi pri krvavitvah možganov ležal na tleh in kričal od bolečine in ne bi mogel guglati. Zato nisem nikoli jezen, če pride pacient na pregled in je prej guglal. Seveda je guglal, saj smo vsi ljudje 21. stoletja. Jezen sem, če mi ne verjame, ko mu razložim, kaj se v resnici dogaja."
Pri pogovoru z infektologom se ni mogoče izogniti vse preveč aktualni temi anticepilstva, sploh odkar so v ZDA za zdravstvenega ministra potrdili borca proti cepljenju. Davida Zupančiča to vidno razburi, vendar pragmatično razloži: "Če želijo [proticepilci] dokaz na ljudeh, ker ne verjamejo zdravnikom, ga bodo dobili. Ošpice bodo nazaj. Pred uvedbo cepljenja so pobile ogromno ljudi. So blazno nevarna, grozna bolezen, povzročajo možganske okvare. Oslovski kašelj – ni kaj reči, otrok pomodri, ne more dihati. Mumps povzroča sterilizacijo."
"Lahko imaš neko stališče, lahko verjameš nekomu, ki ni zdravnik, lahko se prepiraš po forumih, ampak ko tvoj otrok tako močno kašlja, da pomodri, ne boš šel na forum, ampak k zdravniku."
Situacija v ZDA je nevarna, a Zupančič meni, da na stari celini (vsaj zaenkrat) še držimo standarde: "Evropa je vseeno daleč od tega, ampak če se bo to nadaljevalo in bodo države začele opuščati cepljenje, bo precepljenost padla iz 95 na 85–80 odstotkov in takrat bodo ljudje hitro začeli prositi za cepiva. Lahko imaš neko stališče, lahko verjameš nekomu, ki ni zdravnik, lahko se prepiraš po forumih, ampak ko tvoj otrok tako močno kašlja, da pomodri, ne boš šel na forum, ampak k zdravniku. In če ti bo ta otrok umrl, boš drugega cepil. Grozno mi je v srcu, da nekateri ljudje potrebujejo tak dokaz, tudi zato, ker ti otroci niso nič krvi. Zato obstaja obvezno cepljenje," zaključi vidno pretresen.
Največja zdravstvena nevarnost
Kovid je postal obvladljiv z rednim cepljenjem tako kot gripa in tudi druge bolezni, o katerih se pogosto piše – od ptičje gripe do ebole – Davida Zupančiča ne skrbijo pretirano, saj ne vidi nevarnosti, da bi se razvile v globalno pandemijo. Bistveno večjo potencialno grožnjo vidi drugje: "V tem trenutku najhujša grožnja so bakterije, ki postajajo odporne na antibiotike. Slovenija je odlična, ker to natančno spremljamo in nadziramo. Pri nas določene bolezni še zmeraj zdravimo s penicilinom, prvim antibiotikom, ki je bil izumljen, medtem ko jih v Grčiji zdravijo z najmočnejšim, z zadnjo obrambno linijo. Razlika je v nacionalni strategiji predpisovanja antibiotikov. Ko začneš dajati širokospektralne antibiotike, gre to v pacienta, pa tudi v odplake in naravo. Bakterije se hitro privadijo in potem težko ustaviš nadaljnje stopnjevanje. To ni čisto očitna grožnja in o njej se poroča manj kot o eboli, ker pač nihče ne bruha krvi. Ampak predstavljajte si, da pridete v bolnišnico s pljučnico in zdravila ne delujejo."
"V tem trenutku najhujša grožnja so bakterije, ki postajajo odporne na antibiotike," pravi David Zupančič.
Brez prehranskih dopolnil na TV
Svoje zdravniško delo, pisanje in objave na družbenih omrežjih je David Zupančič te dni nadgradil s televizijsko oddajo TV klinika, kjer bo vsako sredo gledalcem na svoj prijazen in ljudski način približeval z zdravjem povezane teme. "Začel sem razmišljati, kako bi razširil svoj vpliv, saj veliko ljudi ni imelo družbenih omrežij, ko se je pojavila ta priložnost. Tudi predstojnik me je podprl pri tem, ker je prepoznal oddajo kot možnost ozaveščanja, ki je koristna tudi za stroko. Tako sem se odločil, saj lahko s tem naredim veliko dobrega in ljudem ponudim koristne nasvete glede zdravja," razloži. Ob tem tudi hitro poudari, kaj ga je zmotilo pred začetkom sodelovanja s TV Slovenija: "Moj pogoj je bil tudi, da ne sme biti sponzorjev in oglasov, sploh za prehranska dopolnila."
V mejah normale in pričakovanju grozljivke
Njegova druga knjiga Umetnost mirnega življenja je bila priročnik za samopomoč, za obvladovanje stresa in nespečnosti, zdaj pa je pred izidom tretja z naslovom V mejah normale. Z njo se slogovno vrača v tirnice prve knjige, Življenje v sivi coni, saj gre za anekdote iz zdravniškega življenja, "kjer se vidi, da smo mi resnični ljudje, ki po službi gremo domov in nas skrbi, če ne vemo, kaj se dogaja. Svet medicine je tako in tako zanimiv, tudi zdaj po kovidu. Nato pa se je med pisanjem nehote v besedilo izlil en velik del mene, ko sem začel razmišljati o poslanstvu, o usodi, o življenju, ker te naša služba zalije z veliko stvarmi," razloži, ko razlaga o svoji prihajajoči knjigi, za katero hitro poudari, da je njegova najljubša. Ni pa zadnja. David Zupančič namreč stopa po stopinjah svojega očeta, pisatelja, dramatika in režiserja Matjaža Zupančiča in pripravlja leposlovno knjigo, ki pa bo precejšnji odklon od tega, kar smo vajeni od njega. "To mi bo zanimivo, kako bodo ljudje sprejeli moje pisanje, ker me trenutno najbolj vleče v grozljivke," razloži s svojim slovitim nasmehom.
David Zupančič bo kmalu izdal že tretjo knjigo z naslovom V mejah normale.