Nedelja, 2. 2. 2025, 22.15
5 ur, 42 minut
Dodatnih 28 tisoč javnih uslužbencev v desetih letih. Kako odgovarja minister? #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,04
Število javnih uslužbencev se je v zadnjih desetih letih s 166 tisoč povečalo na 195 tisoč ali za okoli 17 odstotkov. Kljub temu se vrstijo opozorila, da na številnih področjih primanjkuje kadra. Koga se je v tem času zaposlovalo, če kljub temu povečanju poslušamo, da med drugim ni učiteljev, osebja v domovih za starejše, medicinskih sester, zdravnikov? Na to vprašanje v zgornjem posnetku odgovarja minister za javno upravo Franc Props, s katerim smo imeli daljši pogovor na temo javnega sektorja, plačne reforme in tudi drugih reform ter izzivov, ki ministrstvo čakajo še v tem mandatu.
Zdi se mi, da ste med manj izpostavljenimi ministri v javnosti, vam tako ustreza?
Razlog je verjetno tudi na strani medijev, ampak se mi zdi, da je včasih pomembno, da se lahko stvari odvijajo v miru, če jih želimo narediti.
Ministrstvo ste prevzeli kot zamenjava po kar burni zgodbi. Ste veliko razmišljali, ko so vam ponudili položaj?
Ko dobiš tako ponudbo, seveda premisliš. Je pa tako, da ko se enkrat spustiš v pogovore o prevzemu položaja, moraš na to biti že pripravljen. Ko sem od predsednika vlade izvedel, da ocenjuje, da bi lahko zasedel ta resor znotraj vlade, sem se odločil, da se tega izziva lotim.
Nato ste se podpisali pod plačno reformo, verjetno ključno reformo ne samo tega ministrstva, temveč celotne vlade v tem mandatu.
Moram poudariti, da je ministrstvo za javno upravo res tisto, ki je vodilo pripravo zakona, a je pri tem sodelovala celotna vlada. Glavno pogajalsko breme je prevzel minister Boštjančič, tudi predsednik vlade je bil v nekaterih korakih aktivno vključen v pogajanja. Zasluge za reformo gre seveda priznati tudi sindikatom. Mislim, da smo se vsi zavedali, da je ta reforma priložnost, ki se je pač ne sme spustiti. Vesel sem in ponosen na sodelavce, da smo postopek izpeljali v rokih, tako da bodo v prvi polovici februarja uslužbenci dobili plače po novem sistemu.
Treba se je odločiti, ali želimo imeti urejeno zdravstvo in šolstvo ter druge storitve ali smo se pripravljeni sprijazniti s slabšim standardom. V resnici se ne strinjam, da imamo razbohoten javni sektor, tudi če se delajo primerjave s tujino, podatki tega ne kažejo.
Zalogaj ni majhen: gre za 190 tisoč zaposlenih v javnem sektorju, pri čemer enoten informacijski sistem MFERAC zajema samo 40 tisoč uslužbencev v ožjem javnem sektorju, za preostale ustanove in zavode obstaja približno dva tisoč informacijskih rešitev pri različnih ponudnikih.
Ali uskladitev na nov sistem in priprave na obračun tečejo gladko ali obstaja bojazen, da bi se zgodile kakšne težave pred izplačilom?
Razen redkih izjem stvari tečejo gladko. Ker so že podpisani aneksi in v veliki večini narejene uvrstitve v plačne razrede, ne pričakujem težav. Seveda se pri 190 tisoč delovnih mestih pojavijo tudi določene manjše napake, ki se v tako velikih sistemih pač zgodijo.
Javni uslužbenci bodo v sredini februarja prejeli plače za januar, ki bodo obračunane po novem plačnem sistemu v javnem sektorju. Komu se bo pri plači najbolj poznala reforma?
Zaposlenim z najnižjimi plačami. Vedeti moramo, da je bilo do uveljavitve te plačne reforme pod minimalno plačo približno 28 tisoč ljudi. Res je, da so dobivali doplačilo do minimalne plače, vendar so se vsi prispevki in preostalo obračunali na osnovno plačo. Ocenjujemo, da bo poleg teh zaposlenih pod minimalno plačo spodnja tretjina vseh zaposlenih na novi plačni lestvici v prvih treh tranšah dobila v celoti izplačane višje plače. Preostalim, ki so zaradi novih razmerij uvrščeni višje, pa bodo višje plače izplačane v tistih zadnjih treh obrokih, ki so predvideni do konca uvedbe novega plačnega sistema leta 2028.
Bruto plača ministra se bo v novem mandatu povišala za od 38 do 41 odstotkov, plača poslanca za od 45 do 50 odstotkov, predsedniki vlade, parlamenta in države bodo prejeli za 45 odstotkov višjo bruto plačo.
Ste že preračunavali, za koliko bi se vam povišala plača?
Gotovo ste seznanjeni, da se poslancem, funkcionarjem državnega sveta in funkcionarjem vlade, torej predsedniku vlade, ministrom in državnim sekretarjem, plače ne bodo dvignile zdaj, temveč šele v naslednjem mandatu.
Se pa jim bodo plače v skladu s to plačno reformo nato bistveno povečale, tako kot tudi županom in sodnikom.
Pri tem moramo poudariti, da se na novo vzpostavljajo plačna razmerja, ki so bila leta 2008, ko je bil uveljavljen prejšnji plačni sistem, v razmerju ena proti deset, ko govorimo o najvišjih in najnižjih plačah. Skozi leta se je to razmerje zmanjševalo in mislim, da smo na koncu imeli razmerje ena proti 4,3.
Po novem bo to razmerje ena proti sedem, torej precej nižje, kot je bilo ob prejšnji plačni reformi, a nekoliko višje, kot je bilo pred reformo. To je po mojem mnenju nujno, da v javni sektor privabimo kadre na vodilna mesta, saj so se do zdaj dogajale anomalije, ko so uradniki na višjih položajih po plačah prehitevali ministre, direktorje direktoratov, župane …
Če je to upravičeno, zakaj se tudi ministrom in poslancem ne bodo takoj povišale plače?
Ko smo se začeli pogovarjati o reformi in niti nismo vedeli, ali nam jo bo uspelo izpeljati, je bila odločitev moje stranke in predsednika vlade, da za funkcionarje izvršilne in zakonodajne veje oblasti, kot so poslanci in člani vlade, v tem mandatu spremembe še ne bodo veljale.
Ni to malo populistično?
Sam gledam na to drugače. Za to smo se odločili že na začetku pogajanj, ker s tem nismo želeli obremenili procesa pogajanj.
Odzivi na plačno reformo so, zanimivo, razmeroma pozitivni. Kljub temu obstajajo pomisleki, denimo profesor Sašo Polanec z ljubljanske ekonomske fakultete je izpostavil, da v sistem ni vgrajena nobena povezava s plačami v zasebnem sektorju, zaradi česar bo v javni sektor še naprej težko privabiti najbolj zaželene kadre. Ste razmišljali tudi o tem?
V tem zakonu je prav za te deficitarne poklice v začetku predvideno hitrejše napredovanje, hkrati je predvideno, da se jih ustrezno umesti znotraj plačnega sistema. Zaposlenim ne bo treba več čakati dvajset let, da bodo napredovali za deset plačnih razredov, saj bo v prvi tretjini delovne dobe napredovanje lahko hitrejše.
Je pa zagotovo res, da bo tekma za tovrstne poklice seveda ves čas obstajala, da pa samo plača po naši oceni ni tisto, kar lahko privabi ljudi v javni sektor, ampak je ena od prednosti tudi varnost zaposlitve, na nekaterih delovnih mestih predvidljiv delovnik ali možnost hibridnega načina dela.
Katere so poleg zdravnikov še skupine, s katerimi imate še odprta vprašanja glede plač?
Odprta imamo vprašanja z zaposlenimi v klicnem centru 112, uslužbenci na carini, znotraj pogajalskih procesov je bilo s policisti dogovorjeno, da se pristopi k sklepanju kolektivne pogodbe. Tudi pri posameznih plačnih stebrih so bili za nekatere vsebine vzporedno s tem, ko so bile podpisane kolektivne pogodbe, podpisani tudi dogovori, da se bo nepretrgano nadaljeval dialog.
Kdo denimo zdaj vodi ta dialog z zdravniki?
Pogajanja o stavkovnih zahtevah tečejo in na strani vlade jih vodi državna sekretarka Mojca Ramšak Pešec. Z zdravniškim sindikatom se sestajajo in poskušajo poiskati rešitev v tistem delu, ki se ga da glede na podpisan dogovor še spreminjati.
Obstaja bojazen, da bodo zdravniki dosegli nekaj, kar bo spet vznevoljilo kakšno drugo skupino in zamajalo plačni sistem?
Okvirji, znotraj katerih se lahko dogovarjamo, so zelo jasni – poleg kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike je treba upoštevati tudi kolektivno pogodbo za zdravstvo in socialno varstvo. To je tudi razlog, da pogajanj še vedno nismo zaključili.
Minister Franc Props izpostavlja, da je eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na rast števila javnih uslužbencev, demografija.
Pred naslednjimi volitvami bi lahko bila ena od predvolilnih tem tudi vitkejši javni sektor, ta tematika je med gospodarstveniki in verjetno tudi v precejšnjem delu družbe precej priljubljena. Ali se s tem vprašanjem sploh ukvarjate?
Treba se je odločiti, ali želimo imeti urejeno zdravstvo in šolstvo ter druge storitve ali smo se pripravljeni sprijazniti s slabšim standardom. V resnici se ne strinjam, da imamo razbohoten javni sektor, tudi če se delajo primerjave s tujino, podatki tega ne kažejo. Treba se je zavedati tudi tega, da smo imeli lani najmanj rojstev v zadnjih 25 letih – le še slabih 18 tisoč, zato se bomo zaradi demografije znašli pred dilemo, kako zagotavljati storitve, ki jih danes jemljemo za samoumevne. Tega izziva se mogoče v tem trenutku niti ne zavedamo.
Prebivalstvo se stara in vedno več je starejših, ki potrebujejo storitve dolgotrajne nege in zdravstva, obenem pa demografija prinaša krčenje števila zaposlenih, saj na trg dela vstopajo generacije, ki so bile številčno bistveno manjše od generacij, ki se zdaj upokojujejo.
Omenili ste, da v primerjavi s tujino nimamo razbohotenega javnega sektorja. Imate kakšen konkreten podatek? Kako je v državah, s katerimi se radi primerjamo?
Slovenija spada v skupino držav EU z relativno nizko stopnjo zaposlenosti na področju javnih storitev. Po deležu zaposlenih v nekaterih dejavnostih Slovenija za povprečjem držav EU zaostaja za približno pet odstotnih točk, za državami z najvišjimi deleži pa za več kot deset odstotnih točk. Največja razlika do povprečja EU je prisotna v dejavnosti zdravstva, nekoliko manjša je v dejavnosti javne uprave. Pri tem je sicer treba upoštevati, da imajo države različno definiran in organiziran javni sektor. Na primer del izobraževanja in zdravstva v tujini ne spada nujno pod sektor država.
Precej zakonodaje v tem mandatu je v javnosti poželo nekaj negativnih reakcij, češ da ljudem in gospodarstvu zapletajo življenje. Katere spremembe, ki so prinesle razbremenitev za državljane, bi po drugi strani vi izpostavili?
Lahko rečem, da nam je s kar nekaj organizacijskimi ukrepi in podporo informacijskim procesom uspelo skrajšati postopke na upravnih enotah. Konkretno v primerih, ko lahko državljani izkoristijo eNaročanje ali portal zVEM, jim to olajša življenje. Če se denimo na upravni enoti čez tri tedne ali en mesec naročiš na termin za osebno izkaznico, boš na vrsto prišel v desetih minutah. Če pa seveda to potrebuješ z danes na jutri, smo, zanimivo, po mojem vedenju najbrž edina država v Evropi, kjer lahko osebno izkaznico ali potni list dobiš v dveh dneh.
Demografija je neizprosna. Če bomo želeli ohranjati obseg zaposlenosti, kot je zdaj, ob tem, da vemo, da je teh trenutno 40 tisoč nezaposlenih v pretežni meri nezaposljivih, bo treba v sistem letno pripeljati približno pet tisoč tujih delavcev, če želimo še naprej imeti milijon ljudi, ki dela.
Pričakujemo, da bomo še v prvi polovici letošnjega leta v zakonodajni postopek vložili tudi novelo zakona o splošnem upravnem postopku, s katero bomo najprej skrajšali nekatere roke, prav tako bomo poenostavili odločanje v primerih, ko so odločitve pozitivne. V teh primerih organi ne bodo več izdajali odločb z obširnimi obrazložitvami oziroma bodo to storili le na zahtevo stranke. Povedano drugače, organi ne bodo razlagali pozitivno izdanih odločb, če tega stranke ne bodo posebej zahtevale.
Zato se bomo lahko ukvarjali z nerešenimi zadevami. Razmišljamo tudi o izdaji tako imenovanih informativnih odločb, s katerimi bi stranki omogočili seznanitev z nameravano odločitvijo – če nanjo ne bo imela pripomb, bo ta odločba postala končna, sicer se bo postopek nadaljeval. Osnutek zakona je bil v javni obravnavi, pripombe in predloge bomo skrbno preučili, takrat pa bo mogoče več povedati o konkretnih rešitvah.
Konkretno na katere postopke bodo vplivale te spremembe?
Spremembe bodo vplivale na vse upravne postopke, tako tiste, ki jih vodijo upravne enote in ministrstva, kot tudi tiste, ki jih vodijo občine, zavodi in drugi nosilci javnih pooblasti, kot sta ZPIZ in ZZVZZ. V tem smislu tudi na izdajo gradbenih dovoljenj. Treba je vedeti, da je področje gradbenih dovoljenj samo po sebi sicer v domeni ministrstva za naravne vire in prostor, tako kot je tujska zakonodaja v domeni ministrstva za notranje zadeve ali registracija vozil v domeni ministrstva za infrastrukturo. Ministrstvo za javno upravo je tisto, ki načeloma zagotavlja administrativno podporo za te postopke in prostore za upravne enote ter skrbi za kadre in vse preostalo, da sistem funkcionira.
Vemo, da so zaposleni na večini upravnih enot lani stavkali. Kako je to vplivalo na delo in ali se zaradi tega še vedno soočamo z zaostanki?
Tudi ko sem obiskoval upravne enote v času stavke, sem videl, da se je večina storitev izvajala, govorim o gradbenih dovoljenjih in podobno. Ko gledamo na statistične podatke za leto 2024, lahko rečemo, da bistveno manj opravljenih storitev v tem času ni bilo. Tudi če je stavka potekala, nam je v dogovoru tako s predstavniki sindikatov kot načelniki in službo za upravne enote uspelo ustrezno reševati najbolj problematične zadeve, konkretno denimo v primeru tujcev lahko zato zdaj vloge rešujemo sproti.
Ena od kritik na račun upravnih enot, ki sem jih slišal, je denimo, da se pri izdaji gradbenih dovoljenj, čeprav že dobijo mnenje občine glede ustreznosti prostorskih aktov, še vedno same spuščajo v preverjanje skladnosti in s tem zavlačujejo postopke. Zakaj na nekaterih upravnih enotah ti postopki lahko tečejo gladko, na drugih pa ne?
To vprašanje bi morali nasloviti na ministrstvo za naravne vire in prostor, vendar tako kot to mi zaznamo, je pri teh postopkih vedno prisoten tudi individualni moment uslužbenca, ki rešuje to vlogo. Drugi problem so lahko občinski prostorski načrti. Tretji problem pa je lahko v tem, da nekatere občine dajo zelo neobrazložena mnenja k vlogi za gradbeno dovoljenje. Mnenje občine še ni odločba, nekateri uslužbenci, ki na koncu sprejmejo odločitev, na teh postopkih delajo od leta 1995, ko so se upravne enote ločile od občin, in so na te stvari pozorni.
Pomembno se mi zdi, da se nam je zdaj z resornim ministrstvom uspelo dogovoriti, da opravljamo izobraževanja in predstavitve za upravne enote, vse pa z namenom, da poenotimo postopke.
Ali si je mogoče predstavljati, da bi enkrat, ko bi ti postopki bili bolj poenoteni, tudi pri gradbenih dovoljenjih ukinili krajevno pristojnost? Da bi recimo o gradbenem dovoljenju za stavbo v Ljubljani odločali v Novem mestu in obratno?
Ko bo povsem vpeljan sistem eGraditev in bodo vsi vhodni podatki, ki jih potrebujemo za izdajo gradbenega dovoljenja, dostopni prek e-poti, praviloma ne bi smel biti velik problem o teh stvareh odločati kjerkoli. Verjetno pa ne o vseh, ker imamo pač enostavne, nezahtevne ali zahtevne gradbene objekte. Za neko lopo ali kozolec po mojem mnenju gotovo ne potrebujemo krajevne pristojnosti. Pri tovrstnih odločitvah je sicer treba biti previden, saj le odprava krajevne pristojnosti ne pomeni nujno pospešitve odločanja, saj kadrovski viri ostajajo isti, poleg tega bi se lahko poslabšal položaj strank, če morajo za prihod k organu prevoziti pol države.
Ali ste v okviru reforme plačnega sistema dosegli, da bodo zaposleni na bistveno bolj obremenjenih upravnih enotah lahko boljše plačani?
Že zdaj lahko rečemo, da sta delovni mesti referent in višji referent na upravnih enotah dva plačna razreda višje vrednoteni, kot sta sicer v javnem sektorju, hkrati bo tudi vpeljano delovno mesto podsekretar, ki ga do zdaj ni bilo na upravnih enotah.
V desetih letih bi po ocenah morali v Slovenijo pripeljati več kot 50 tisoč tujih delavev.
Omenili ste, da je bilo tudi v času stavke izdajanje dovoljenj za delo tujcev ena od prioritet. Kljub temu iz gospodarstva prihajajo pozivi in opozorila, da ti postopki tečejo prepočasi, pri čemer so zaskrbljeni, ker se je ob tem iztekel interventni zakon, ki je te postopke poenostavil.
Tega zakona, ki je veljal od avgusta do konca lanskega leta, se ni dalo več podaljšati. Računali smo, da bo v tem času spremenjena zakonodaja, ki pa je šla šele prek vladne procedure in bi jo lahko sprejeli spomladi. Ne glede na to smo znotraj upravnih enot, kjer imajo največji pripad v zvezi s tujci, že dogovorjeni, da tukaj stvari peljemo prednostno.
Hkrati pa treba vedeti, da delodajalci v javnem ali zasebnem sektorju, ki se organizirano lotevajo zaposlovanja tujcev, praviloma nimajo težav s tem. Če hočeš zaposliti dvajset tujcev in se tega lotiš na tak način, da boš vse stvari pripravil, jih prinesel na upravno enoto, bo to rešeno v zakonitem roku.
Imamo podatke, koliko več tujcev smo zaposlili v zadnjem letu, predlani? Lahko pokažemo številke, da smo bili uspešni na tem področju?
Demografija je neizprosna. Če bomo želeli ohranjati obseg zaposlenosti, kot je zdaj, ob tem, da vemo, da je teh trenutno 40 tisoč nezaposlenih v pretežni meri nezaposljivih, bo treba v sistem letno pripeljati približno pet tisoč tujih delavcev, če želimo še naprej imeti milijon ljudi, ki dela. Drugače se bo pomanjkanje kljub informatizaciji poznalo na vseh področjih. Ocena je, da bodo s trenutnih 150 tisoč do leta 2035 prišli na 250 tisoč tujih delavcev. Po nekaterih ocenah je do 20 odstotkov tuje delovne sile tisti delež, ki je z vidika integracije in vključevanja v skupnost še sprejemljiv.
Že danes nismo zelo daleč od te številke.
Ne. Bo pa v desetih letih treba v Slovenijo pripeljati še več kot 50 tisoč tujih delavcev.
Za zdaj se večina ljudi verjetno niti ne zaveda dobro, kako pomembna je že v tem trenutku za gospodarstvo tuja delovna sila. Na njej slonijo cele panoge, ne več samo gradbeništvo kot nekoč …
Slovenija ni osamljen otok. Celotna Evropa se ukvarja s tem vprašanjem. Karkoli si kdo o tem misli, je to dejstvo, s katerim se bomo soočili. Vprašanje je le, kako bomo to na organiziran način sprejeli in se odzvali. Če bomo z integracijo in vsem preostalim to izpeljali dovolj dobro, potem bomo na koncu lahko ugotovili, da smo vsi zadovoljni.
Kdo narekuje tempo izdajanja teh dovoljenj? Obstajajo kakršnekoli kvote ali jih pač izdate toliko, kot vam jih uspe izdati?
Sledimo potrebam zaposlovalcev, ki potrebujejo delovno silo.
Hipotetično torej ni nobenih zadržkov, če bi gradbeno podjetje uvozilo tisoč ali več tujih delavcev?
Če obstajajo potrebe po teh delavcih in je celoten postopek izpeljan tako, kot je treba, vključno z varnostnim preverjanjem, potem si prizadevamo, da so dovoljenja izdana v čim krajšem času.
Sprašujem, ker ste omenili, da obstaja prag, ko delež tuje delovne sile lahko postane za družbo težje sprejemljiv. Za zdaj torej pri uvozu delovne sile država ne postavlja nobenih omejitev?
O tem, da je nekaj preveč, se ne bomo odločali mi tukaj, ampak bodo to povedali tisti, ki to delovno silo potrebujejo. Mi ne moremo omejevati gospodarstva, če to raste in potrebuje delovno silo. Lahko se tudi zgodi, da bo potreba po tuji delovni sili v nekem trenutku manjša.
Tudi javni sektor potrebuje tujo delovno silo.
Je pa res, da tako na uradniškem delu kot varnostnem delu ne moremo zaposlovati tuje delovne sile. Tako da ima tukaj javni sektor zaradi staranja družbe in nizkega naravnega prirasta še večjo težavo kot gospodarstvo. Če nisi državljan, ne moreš biti uradnik, policist, vojak, pravosodni policist.
Tudi na tem področju smo v primerjavi z zasebnim sektorjem nekoliko prikrajšani, zato sta naši prioriteti letos tudi zakon o javnih uslužbencih in projekt učinkovitega upravljanja zaposlenih, kamor sodi razvoj kompetenčnega modela z vzpostavitvijo tudi kompetenčnega centra za razvoj kadrov v javni upravi.
Sistem bi bilo smiselno urediti na način, da bi moral prejemnik natančneje dokazati, zakaj ni prevzel pošte. Ta mora imeti nabiralnik, v katerega bo vročena pošta. Zakaj pa ga ne odpira, je njegova težava.
Katere reforme bi v tem mandatu lahko še izpeljali na vašem ministrstvu?
Zakon o splošnem upravnem postopku, zakon o javnih uslužbencih, sprejem novele zakona o financiranju občin ... V načrtu imamo tudi pripravo strategije ravnanja z nepremičninskim premoženjem, sprejem in izvajanje načrta za dvig konkurenčnosti v javnem naročanju, sprejem strategije za trajnostni razvoj javne uprave 2030 ter strategije nevladnih organizacij in prostovoljstva do 2030 …
Obetajo se spremembe pri vročanju pošte.
V obrazložitvi sprememb zakona o upravnem postopku, ki ga omenjate, je omenjena tudi poenostavitev vročanja pošte, vključno s skrajšanjem rokov za nastanek fiktivne vročitve. Kaj to pomeni?
Ugotavljamo, da je petnajstdnevni rok za fiktivno vročitev predolg, saj naslovniki pogosto čakajo, da jim pismonoša po izteku roka vrže ovojnico v hišni predalčnik, čeprav bi dokument lahko prevzeli že bistveno prej. Enako je pri elektronskem vročanju.
Vse to podaljšuje postopke, sploh če je treba opraviti več vročitev. Osnutek zakona sicer predvideva še, da se bo dokumente, ki jih ne bo mogoče vročiti v roke naslovniku, takoj pustilo v hišnem predalčniku, ne šele po petnajstih dneh. S tem ga razbremenimo odvečnih poti na pošto. Po osnutku zakona se bo vročanje poslovnim subjektom opravljalo le še po elektronski poti, ker ti že zdaj z upravo poslujejo elektronsko, pri fizičnih osebah nasprotno ohranjamo obstoječo ureditev, kar pomeni, da je način fizične ali elektronske vročitve odvisen od njihove zmožnosti in volje za elektronsko poslovanje.
Bo to denimo zmanjšalo možnost zlorab? Poznamo odmevne primere, prvak SDS Janez Janša se je na primer sodni pošti izogibal več mesecev in s tem zavlekel sojenje.
Zlorab ni tako veliko, so pa te pogosto odmevne in vzbujajo predstavo, da se ljudje izogibajo vročitvam. V pravila so vgrajene varovalke, ki preprečujejo zlorabe, in so v veliki večini primerov zadostne. Bi pa bilo smiselno urediti sistem na način, da bi moral prejemnik natančneje dokazati, zakaj ni prevzel pošte. Ta mora imeti nabiralnik, v katerega bo vročena pošta. Zakaj pa ga ne odpira, je njegova težava.
Vlada je napovedala uvedbo davka na nepremičnine, v zvezi s tem davkom se je tudi špekuliralo, da bo to vplivalo na to, da se bodo ljudje prijavljali na novo v praznih nepremičninah. Ste se mogoče že pogovarjali o tem, da bi lahko zaradi tega dodatno breme padlo na upravne enote?
Mislim, da je veliko prenagljeno govoriti o čemerkoli, sploh pa o morebitnih špekulacijah. Moramo pa vedeti, da je treba iskati rešitve, ki bodo za vse nas najbolj optimalne, s čimer ni po mojem mnenju popolnoma nič narobe.
Na vašem ministrstvu deluje direktorat za stvarno premoženje. Kaj dela ta direktorat?
Direktorat skrbi za nepremičnine, ki jih uporabljajo posamezni resorji, vključno z ministrstvom za javno upravo. Mislim, da je teh nepremičnin je približno 450 tisoč kvadratnih metrov, to so sedeži ministrstev, ne spadajo pa sem nepremičnine organov znotraj ministrstev, kot so zapori, sodišča in podobno.
Torej ta direktorat v zgodbi z nakupom stavbe na Litijski cesti ni imel nobene vloge?
Ne. V tem primeru je šlo za iskanje prostorov za potrebe sodišč, pravosodnih organov, kar sodi v pristojnost ministrstva za pravosodje. Se pa direktorat ukvarja s sistemskim urejanjem ravnanja s stvarnim premoženjem države centraliziranih organov ali premoženjem, ki preide na državo.
Minister Props napoveduje, da bodo za zemljišče v lasti države ob Parmovi ulici letos objavili arhitekturni natečaj in poiskali najboljšo rešitev za večjo upravno stavbo.
Ko se govori o davku na nepremičnine, je eden od argumentov vlade tudi ta, da bo spodbudil boljše upravljanje premoženja. Da se bodo oddala prazna stanovanja ali pozidala stavbna zemljišča. Po drugi strani vidimo, da je država eden najslabših lastnikov nepremičnin. Ni dvolično, da država v tem primeru soli pamet državljanom?
V kakšnem smislu najslabši lastnik? Na ministrstvu za javno upravo skrbimo za upravljanje poslovnih prostorov za 59 centraliziranih organov državne uprave in 58 upravnih enot. Ravnanje s stvarnim premoženjem države, pa tudi vzdrževanje fonda nepremičnin moji sodelavci opravljajo odgovorno in preudarno.
Poznamo zgodbo z Litijsko, ki se je zgodila, čeprav je za gradnjo sodne palače v Ljubljani država pridobila dve prvovrstni zemljišči. Danes je na zemljišču ob Masarykovi cesti parkirišče, na drugem za Bežigradom pa mislim, da neko društvo goji gobe. Potem imamo upravno enoto Ljubljana, ki deluje v najetih prostorih v Tobačni, čeprav ima država poleg prej omenjenih dveh zemljišč še neizkoriščena stavbna zemljišča na Parmovi ulici. Zdi se mi, da nimamo nobene jasne politike, kako bi lahko te nepremičnine izkoristili.
Glejte, jaz mislim, da je tisto, kar je v uporabi, vzdrževano in funkcionalno. Nekatere stavbe so res lahko potresno nevarne, ampak to je pač zatečeno stanje, ki ga, če bi ga želel urediti, ne moreš urediti čez noč. Omenili ste Parmovo, lahko rečem, da tam predvidevamo arhitekturni natečaj, ker bi tam umestili objekt, ki bo služil za delovanje služb javne uprave. Hkrati je treba vedeti, da mi poskušamo ves čas tudi zmanjševati število najemov in povečevati število lastniških prostorov, ker s tem tudi v enem delu znižujemo stroške.
