Duhovnik Jure Ferlež: Status na profilu na Facebooku lepo opiše položaj – zapleteno je. Vera je ključ. #video

Foto: Ana Kovač Jure Ferlež se je rodil 15. junija 1980 v Ljubljani. Svojo mladost je preživel v Ljubljani, natančneje v Polju. Študiral je na ljubljanski Teološki fakulteti, 29. junija leta 2005 pa je bil v ljubljanski stolnici posvečen za duhovnika. Najprej je duhovniško službo kot kaplan opravljal v Škofji Loki in v Ribnici, nato pa kot župnik deloval v Radečah, od leta 2010 pa deluje v župniji Dob pri Domžalah.

Kakšno je sporočilo božičnega časa? Kaj menite, da je bistvo praznovanja?

Sporočilo božičnega praznika je dvojno. Po eni strani praznujemo predvsem neposreden vstop Boga v človeško zgodovino. Praznujemo dramo Boga, ki išče človeka, ki je za človeka pripravljen tudi umreti, in jo narekuje brezpogojna ljubezen. Po drugi strani pa praznujemo to, da je bil mali Bog (božič) izročen skupnosti, družini (in človeštvu), ki je v zagonetnih okoliščinah preživela le, kolikor je ostala povezana z Bogom in med seboj. Ta vidik povezanosti, predanosti skupnosti, pri praznovanju božiča dobi poseben odmev. Sporočilo je za današnji čas provokacija: nihče ne more prispevati k dobrobiti človeka, če ne služi.

Za vas je božični čas deloven. Kako ga preživite? 

Ste vi kdaj v času praznikov osamljeni?

Ne. To pa res ne. Osamljen nisem. Sploh ne med prazniki. Čeprav moram priznati, da je samsko življenje izziv. Prinaša določeno svobodo, nenavezanost, razpoložljivost, po drugi strani si za marsikaj sam. Celibat je gotovo dar, priložnost, da se podariš Bogu in Cerkvi. Vendar ga je večkrat težko razumeti, sprejeti in živeti. Podobno kot zvestoba v zakonskem življenju mora tudi celibat prek številnih bojev dozoreti. Lahko pa gre že od prvega trenutka vse narobe. Pa to ne velja samo za diakone, duhovnike in škofe. So trenutki, ko iskreno pogrešam osebo, s katero bi delil pač vse, kar življenje prinese. Hkrati sem večino časa iskreno vesel, da je tako, kot je. Pa ne samo zaradi težav, s katerimi se spoprijemajo zakonci, predvsem zato, ker je globoko življenje z Bogom tako lepo. Bog kot življenjski partner je resda zahteven in ljubosumen, po drugi strani pa ni človeka, ki bi se tako žrtvoval zame, ki bi tako ponižno vztrajal in čakal, da skupaj nadaljujeva pot, in ki bi toliko dajal (podarjal). Seveda razumem, da so tistim, ki niso doživeli Boga, te besede najmanj smešne, pa nič zato. Status na profilu na Facebooku lepo opiše položaj – zapleteno je. Vera je ključ.

"Osamljen nisem. Sploh ne med prazniki. Čeprav moram priznati, da je samsko življenje izziv. Prinaša določeno svobodo, nenavezanost, razpoložljivost, po drugi strani si za marsikaj sam." Foto: Ana Kovač Kaj bi svetovali tistim, ki ne vidijo veselja v praznovanju?

Ko sem bil še kaplan v Ribnici, sem bil v nekem obdobju precej bolan. Štirinajst dni sem že odležal in ni kazalo na izboljšanje, župnikova mama (gospodinja) pa tudi že ni več vedela, kako bi pomagala, preprosto nisem več mogel biti v sobi. Bila je nedelja, lep sončen dan, in z vročino sem šel na sprehod okoli cerkve. Na svojo odgovornost. Naredil sem nekaj krogov, nato pa se mi je približala družina z majhnim otrokom. Mali se mi je približal na nekaj varnih metrov in naglas, v kleni pojoči ribniščini, vprašal: "Mami, zakaj je kaplan takú trobast?" Mati se je z zaskrbljenim izrazom na obrazu želela opravičiti, sam pa sem se prvič po dveh tednih iz srca nasmejal. In zdravje se je vrnilo v dveh dneh. Seveda ne mislim, da je vsaka zdravstvena težava tako hitro rešljiva, pomaga pa gotovo, če dopustimo, da nam drugi pomagajo. Vem, da je mnogo ljudi osamljenih, ranjenih, strtih in da ne želijo ali pa nimajo družbe. Vendar brez boja ne gre. Pred očmi imam svojo mamo. Pred slabim letom je izgubila moža, mojega očeta. Vem, da ga močno pogreša in da je težko sama. Da je ob večerih najtežje in da ji določeni spomini prikličejo solze. Vendar je mati borka prve vrste. Ne pusti, da bi jo življenje pritisnilo k tlom. Za veselje in življenjsko radost se je treba boriti.

Bolj sem postajal župnijski sodelavec, bolj me je zanimala duhovniška služba. Pritegnilo me je prav vse: pogovori o Bogu, tišina, obredje, predanost in vera ljudi, zgled župnika Marklja, prijateljstva vrstnikov … In ni popustilo. Foto: Ana Kovač

Ste eden mlajših duhovnikov, kako to, da ste se odločili za duhovniški poklic?

Mlajših? Hvala, hvala. Letošnji novomašniki so od mene mlajši 17 let. Res je, da sem še pod povprečno starostjo duhovnikov v škofiji, vendar me na srečanja mlajših duhovnikov že deset let ne vabijo. Očitno z razlogom. Se pa vedno rad vračam v svoja mlajša, najstniška leta. V šestem razredu sem začel hoditi k verouku in si potem našel odlično družbo v različnih župnijskih skupinah župnije Ljubljana Polje. Bolj sem postajal župnijski sodelavec, bolj me je zanimala duhovniška služba. Pritegnilo me je prav vse: pogovori o Bogu, tišina, obredje, predanost in vera ljudi, zgled župnika Marklja, prijateljstva vrstnikov … In ni popustilo. Sam se včasih šalim, da sem ob prvem srečanju z Bogom v cerkvi že vedel, kaj bom postal. Kasnejša turbulentna leta so odpirala nova obzorja zanimanja, ampak nekje v ozadju je tlelo. In v zadnjem letniku srednje šole dobilo epilog. Čutil sem, da sem se prav odločil, bilo pa je vse prej kot lahko. Kako povedati stari mami, ki ni hodila v cerkev, očetu, ki ni bil krščen, mlajšemu bratu, ki si v takratnih letih gotovo ni želel brata, ki bil šel za duhovnika, skupini prijateljev, kjer so se gojile določene simpatije, skratka zoprno.

"Vem, da je mnogo ljudi osamljenih, ranjenih, strtih in da ne želijo ali pa nimajo družbe. Vendar brez boja ne gre." Foto: Ana Kovač

Ali kdaj obžalujete, da ste se odločili za duhovniški poklic?

Ne, ne obžalujem. Še vedno mislim, da je to to. Si pa nisem nikdar dovolj dobro predstavljal vseh razsežnosti duhovniške službe. Šele ko postaneš župnik in si odgovoren praktično za vse na župniji, te zadene, koliko nekih znanj bi bilo treba stlačiti v pet plus eno leto študija in da tisto, kar najbolj študiraš, na koncu najmanj potrebuješ. Če zdaj pogledam nazaj, mislim, da smo bili v semenišču preslabo pripravljeni za odgovarjanje na izzive današnje družbe. Pripravljali smo se na nekaj, kar je ob prihodu na župnije počasi izginjalo. In ni čudno, da se danes poskuša znajti vsak po svoje. Duhovniški poklic je lep. Bog dela res veličastne stvari. Vendar je kot vsi poklici, ki imajo neposreden stik z ljudmi, včasih tako strašno naporen.

Kakšno je življenje duhovnika? Kako je na primer videti vaš dan?

Mašujemo, molimo, jemo, spimo. Molimo, jemo, mašujemo, spimo. Tako nekako v šali. V resnici je zelo odvisno od vsakega duhovnika. Prirejen pregovor, da je rana ura slovenskih fantov grob, mene zelo nagovarja. Imam bolj nizek pritisk in sem zjutraj "težaven". Zato je po jutranji molitvi dopoldne čas za pisarno in birokracijo. Ne bi si mislili, koliko je tega. Včasih še kakšen sestanek, srečanje duhovnikov ali škofijske obveznosti. Po molitvi in kosilu so verouk ter druga srečanja in skupine. Nato so običajno sveta maša in uradne ure. Sledijo večerni termini za skupine in srečanja. Nato se župnišče umiri. In takrat nastopi moj najljubši in najustvarjalnejši čas – večer, ki traja do druge ure. V tem času se pripravljam na skupine, pripravljam nagovore, berem knjige, se poglabljam, meditiram ... Zjutraj pa je druga zgodba.

"Zdi se mi, da sta danes potrebna precejšen pogum in močna vera, da se človek izpostavi kot vernik in nedeljnik." Foto: Ana Kovač

Kako je obdobje koronavirusa vplivalo na vas in vaše udejstvovanje?

Beseda, ki mi prihaja na pamet, je prilagoditev. Gotovo je bilo najprej malce strahu in gora toaletnega papirja doma. Potem pa nov način dela. Prenašali smo svete maše in preostala bogoslužja, skupaj z župljani pripravili spletne šmarnice, spletno adventno pripravo, križeve pote. Verouk je potekal prek Zooma. Tudi možnost prejema svetega obhajila po sveti maši se je v župniji dobro uveljavila. Tukaj moram res pohvaliti župljane, bili so izredno aktivni, podpirali so napore in se zagreto udeleževali tistega, kar je bilo v danih razmerah ponujeno. Ni bilo idealno, bilo je pa drugače. Če danes pogledam na ta čas, lahko rečem, da je bil milosten. Pa da se ne bi narobe razumeli. Sočustvujem z vsemi, ki so izgubili svoje najbližje v tistem času, obenem pa je bilo toliko hrepenenja po Bogu, toliko lačnih duhovne hrane, odgovorov in zdrave pameti. Tega ne gre zanemariti.

"V šestem razredu sem začel hoditi k verouku in si potem našel odlično družbo v različnih župnijskih skupinah župnije Ljubljana Polje. Bolj sem postajal župnijski sodelavec, bolj me je zanimala duhovniška služba. Pritegnilo me je prav vse: pogovori o Bogu, tišina, obredje, predanost in vera ljudi, zgled župnika Marklja, prijateljstva vrstnikov … In ni popustilo." Foto: Ana Kovač Kakšen je obisk maš ali obredov? Narašča ali pada?

Gotovo slabši kot pred pandemijo. Nekaj jih je odšlo k Bogu, nekaj se jih je odvadilo hoditi v cerkev, nekaj se jih iskreno boji covida in drugih bolezni, ki razsajajo, nekaj jih je v času covida obnemoglo in so ostali doma. Skratka, različni so vzroki, odstotek pa pada. K temu dodatno doprinesejo afere, neenotnost v Cerkvi in medijska kritičnost. Zdi se mi, da sta danes potrebna precejšen pogum in močna vera, da se človek izpostavi kot vernik in nedeljnik.

"Prihodnost Cerkve je v zvestobi Jezusu. To je edina rešitev. Globoko notranje življenje, ki odseva življenje z Bogom." Foto: Ana Kovač

Kje pa vidite prihodnost Cerkve? Je število duhovnikov še zadostno ali se lahko zgodijo spremembe?

Prihodnost Cerkve je v zvestobi Jezusu. To je edina rešitev. Globoko notranje življenje, ki odseva življenje z Bogom. To dela krščanstvo privlačno in je podprto z blagoslovom od zgoraj. Takšno krščanstvo se potem lahko srečuje z današnjo kulturo kot "sol in luč". Če ne črpaš iz Boga, če te Bog ne napolnjuje, potem ga daš težko naprej, drugemu. In samo takšen kristjan lahko evangelij prevaja v današnji svet. Področij je namreč ogromno. Sam vidim ogromno rezerve v paliativi, v spremljanju umirajočih in njihovih svojcev. Posebno poglavje so ločenci, civilno poročeni in zunajzakonske skupnosti. Nujno je treba vzpostaviti dialog s skupnostjo LGBTQ. Če Bog išče vsakega posebej, da bi ga pritegnil v odnos, je najmanj, kar se pričakuje od Cerkve, da se potrudi in obrne k oddaljenim. Danes, ko se večina rekreira, izpostaviti teologijo športa in ponuditi celostno "bildanje". Aktivno pristopiti k vse večji težavi digitalne zasvojenosti in ponuditi pomoč. In še več. Če hočemo vse to pokriti z aktivnimi in kompetentnimi skupinami, kjer bo duhovnik eden izmed članov, ki pa prinaša Jezusa, je treba spremeniti sistem. Zmanjšati število župnij in se usmeriti v posebna pastoralna področja. Morda je manjše število duhovnih poklicev lekcija od zgoraj, ker se ne trudimo več odgovarjati na potrebe časa.

"Prihodnost Cerkve je v zvestobi Jezusu. To je edina rešitev. Globoko notranje življenje, ki odseva življenje z Bogom. To dela krščanstvo privlačno in je podprto z blagoslovom od zgoraj." Foto: Ana Kovač Kako se spopadate s številnimi očitki Cerkvi, predvsem so v ospredju spolne zlorabe? Trenutno je medijsko odmeven primer slovenskega patra Marka Rupnika.

Včasih ostane pri očitkih, včasih so že kar predsodki. Nekateri vsakega duhovnika povezujejo s pedofilijo, češ da celibat zavira seksualno energijo, ki kar čaka, da eksplodira v vsakem trenutku. Seveda problem ni v celibatu, ampak v celibatu, ki se živi slabo in v neiskrenosti. Tudi poroka ni razlog za varanje, ampak je problem drugje. Vsaka spolna zloraba je nedopustna in ničelna toleranca je edina rešitev. Ni pa vsak duhovnik prestopnik. Tako tudi v družinah, kjer se zgodi največ zlorab, niso vsi starši prestopniki. Moramo dopustiti, da se vsako žrtev sliši in se ji pravično pomaga.

Kar zadeva patra Marka Rupnika - vsako češčenje kulta osebnosti, ki stopa na mesto Boga, se še posebej v Cerkvi (pa tudi drugod) žalostno konča. Ne rečem, da ni Bog na poseben način spremljal Markovih misli, duhovnih vaj in umetnosti, očitno pa je, da sta se v nekem trenutku dokončno ločila. Žal mi je spolnih žrtev, ki so toliko časa iskale zadoščenje, pa ni bilo odprtosti in pripravljenosti. Žal pa mi je tudi vseh tistih, ki so se ob patru oblikovali, ga poslušali in se mu pustili voditi, zdaj pa se čutijo prizadete in osramočene. Žal mi je tudi vseh vernikov, ki jih ob omembi Rupnikovega primera zbadajo in se jim posmehujejo. Nič ne pomaga kazanje s prstom drug na drugega, vsak posebej se mora odločiti za Jezusa in se upreti hudiču. Jezus mora imeti glavno besedo. On edini je Učitelj. In je usmiljen. Zato ostaja v Cerkvi in zvišuje standarde. Dokler jih ne bomo vsi zvišali, ne bo miru.

"Papež je zame gotovo velika vrednota in si je ne pustim vzeti. Ne rečem, da razumem vse, kar pove in za kar se odloči, mu pa zaupam, da je premislil in naredil korak v prid celotne Cerkve." Foto: Ana Kovač

Katere so sicer največje težave, s katerimi se kot duhovnik spoprijemate?

Največje težave? Rajši odgovorim, nad čim se največkrat pritožujem. To je gotovo razdeljenost v Cerkvi, na vseh ravneh. Ne moremo oznanjati, če imamo zategnjeno ročno zavoro, ker je nekdo Frančiškov, drugi Benediktov, spet tretji od papeža Pavla VI. in še od koga. To je škandal. Hkrati pa nihče prav močno Jezusov. Individualizem in samopašništvo v Cerkvi z nasmehom spremlja hudič.

Osebne težave pa so preobremenjenost in nekompetentnost na določenih področjih, na katerih naj bi kot župnik delal.

Kako vi doživljate delovanje papeža Frančiška? Pri številnih vprašanjih je zavzel drugačna stališča kot njegovi predhodniki.

Papež je zame gotovo velika vrednota in si je ne pustim vzeti. Ne rečem, da razumem vse, kar pove in za kar se odloči, mu pa zaupam, da je premislil in naredil korak v prid celotne Cerkve. Ne spreminja stališč Cerkve, ampak metodologijo, s katero navezuje dialog z današnjim svetom in ga poskuša obrniti k Bogu.

Kako pa sicer vidite vlogo duhovnikov v današnjem času?

Vloga duhovnikov je biti strelovod za Boga in bergla za človeka. Iskati Boga, da bi ga tudi drugi lahko našli. Ker je potem vse drugače.

Kakšna pa je vaša želja za božični čas? Kakšno je vaše voščilo?